Jedro

Začetek triletnega zastaralnega roka je v predmetni zadevi bilo 23.3.1998, ko je sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je oporoka, ki jo je pokojni J.K. zapisal pri tožencu, neveljavna, postala pravnomočna. Takrat je tožeča stranka izvedela za storilca, ugotovljeno je bilo, da je toženec pri sestavi oporoke ravnal malomarno, in za škodo, to je da na podlagi oporoke tožeča stranka ne bo mogla dedovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožeči stranki 2.107.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2000 dalje do plačila, drugotožeči stranki pa znesek 1.150.672,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.12.2000 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je sodišče obvezalo, da morata povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 249.076,00 SIT in stranskemu intervenientu v višini 101.057,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2004 dalje do plačila. Zahtevek je zavrnilo zato, ker je odškodninska terjatev zastarala.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tej pravdi je namreč pomembno vprašanje, kdaj je tožeča stranka za škodo zvedela in je s tem pričel teči triletni zastaralni rok. Zastaranje je namreč pričelo teči šele, ko sta tožnici zvedeli za vse elemente škode, upoštevajoč običajno vestnost, ki so jima omogočali uveljavljati odškodninski zahtevek. Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 518/1999. Te elemente pa sta po mnenju pritožbe tožnici ugotovili šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju po pokojnem J.K. Tožeči stranki namreč nista imeli potrebnih znanj, da bi škodo ocenjevali, zato sta bila v zapuščinskem postopku po pokojnem K. pritegnjena izvedenca kmetijske in gradbene stroke, ki oba imata potrebna znanja za oceno škode, pa tudi njune ugotovitve niso zadoščale za uveljavitev odškodninskega zahtevka zaradi specifičnosti določil Zakona o dedovanju (ZD). Preostali zakoniti dediči bi se lahko do konca zapuščinskega postopka dedovanju odpovedali, zakoniti dediči lahko ne bi uveljavljali vštevanja daril, lahko bi bil med njimi sklenjen dedni dogovor. V zapuščinskem postopku je bilo potrebno ugotoviti vrednost celotne aktive zapuščine, vrednost delnic in podobno. Vse te okoliščine - elementi pa so vplivale na ugotovitev in opredelitev škode. Zato je povsem jasno, da je tožeča stranka izvedela za vse elemente odškodninske odgovornosti predvsem za višino škode šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju t.j. 22.3.2001 in je bila tožba zato vložena pravočasno. Šele takrat sta imeli tožeči stranki možnost postaviti tožbeni zahtevek kot ga zahtevata 105. in 180. čl. ZPP. Ob pravnomočni sodbi zaradi neveljavnosti oporoke sta tožnici izvedeli le to, da ne bosta prejeli vsega, kar jima je zapustnik nameraval zapustiti, ne pa koliko sta s tem prikrajšani oz. oškodovani. Ker se sodišče prve stopnje z vsebino tožbenega zahtevka ni ukvarjalo, je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki zavrača vse pritožbene navedbe in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko zastarala. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odst. 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), torej tudi odškodninske obveznosti. Pravilo o zastaranju odškodninske terjatve je določeno v 376. čl. ZOR, ki v 1. odstavku določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Začetek triletnega zastaralnega roka je opredeljen z dvema elementoma, ki morata biti podana kumulativno, to je tisti dan, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. To pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča v predmetni zadevi bilo 23.3.1998, ko je sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je oporoka, ki jo je pokojni J.K. zapisal pri tožencu neveljavna, postala pravnomočna. Takrat je tožeča stranka izvedela za storilca, ugotovljeno je bilo, da je toženec pri sestavi oporoke ravnal malomarno in za škodo, to je da na podlagi oporoke tožeča stranka ne bo mogla dedovati. Napačno je stališče pritožbe, da je tožeča stranka za elemente škode izvedela šele s sklepom o dedovanju po pokojnem J.K. dne 22.3.2001, saj je takrat zvedela za višino škode. To stališče je napačno, kajti pomembno je, kdaj se je škoda iz določenega škodnega dogodka manifestirala v obsegu, da je oškodovanec lahko uveljavljal zahtevek za njeno povrnitev. To pa gotovo ni bilo šele s sklepom o dedovanju po pokojnem J. K. ampak že s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku glede neveljavnosti oporoke. Koliko pa sta bili tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke prikrajšani oz. oškodovani, pa je stvar pravdnega postopka. Ker sta tožeči stranki tožbo vložili šele 28.3.2002, to je po poteku triletnega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353 čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti ta ni doprinesla ničesar k razjasnitvi zadeve, zato ji tudi stroški ne gredo (1. odst. 155. čl. ZPP).