Jedro

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom, da izvršilno sodišče ne more več odločati o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, če je pred tem že pravnomočno ustavilo izvršilni postopek. Takšno pravno naziranje bi po ustaljeni ustavosodni presoji pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi v tč. 1 izreka v delu, kjer je odločeno, da se izvršba zoper drugega dolžnika ustavi.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Drugi dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovoru drugega dolžnika ugodi in se izvršba zoper njega ustavi, poleg tega pa je naložilo upniku, da mora v osmih dneh plačati drugemu dolžniku 135,77 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ta sklep se je zaradi bistvenih postopkovnih kršitev pritožil upnik po svojem pooblaščencu in predlagal sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep prvostopnega sodišča v celoti razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. septembra 2007 predmetni izvršilni postopek ustavilo. Ta sklep je postal pravnomočen. Kljub temu sklepu pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo še o ugovoru drugega dolžnika. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. tč. 393. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Drugi dolžnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na upnikovo pritožbo in predlagal sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba upnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo upnika, da je sodišče prve stopnje, še preden je izdalo izpodbijani sklep, pravnomočno odločilo, da se predmetni izvršilni postopek ustavi, in sicer tudi v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika. Iz tega razloga ponovna odločitev o tem vprašanju predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 12. tč. 339. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ, na kar povsem upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Pritožbeno sodišče je zaradi tega pritožbi upnika v tem delu ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

V preostalem delu pa je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugovoru drugega dolžnika ugodilo (tretji odstavek 58. čl. ZIZ). Zlasti pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom, da izvršilno sodišče ne more več odločati o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, če je pred tem že pravnomočno ustavilo izvršilni postopek, ker je upnik v skladu z določbo prvega odstavka 43. čl. umaknil svoj predlog za izvršbo. Sprejem takšnega pravnega naziranja bi po ustaljeni ustavosodni presoji pomenil kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave. Sodišče je namreč dolžno o vloženih pravnih sredstvih dolžnika sprejeti odločitev v obliki sodne odločbe ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru je dolžniku odvzeta možnost, da se seznani z razlogi za stališče sodišča, da v takšnem primeru o pravnih sredstvih ne more več odločati, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-1273/07 z dne 22. maja 2008 bi navedeno pomenilo kršitev ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22., 23. in 25. čl. Ustave. Ker je drugi dolžnik z ugovorom pravzaprav uspel, je seveda upravičen tudi do povrnitve stroškov v zvezi s tem pravnim sredstvom.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pač pa sodišče druge stopnje drugemu dolžniku ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj drugi dolžnik v tej vlogi ni naredil nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.