Jedro

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 126. člena SZ, ko je odločilo, da je tožena stranka, ki je bila po nespornem stanju (po navedbah tožene stranke, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala) ob koncu glavne obravnave še "začasni " lastnik stanovanja na podlagi drugega odstavka 113. člena SZ, tožeči stranki dolžna izplačati zahtevano odpravnino. Tožeča stranka namreč še ni pridobila zahtevka nasproti toženi stranki, kakršnega je postavila v tej pravdi. Pravnomočna odločba v denacionalizacijskem postopku bo šele dala odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki odpravnino. Za odpravnino bo lahko pasivno legitimirana le v primeru pravnomočne zavrnitve zahteve za denacionalizacijo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 56.915,00 SIT.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama je nesporno, da je imela tožeča stranka ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, od št. 18/92 do št. 24/96, v nadaljevanju SZ) stanovanjsko pravico na dvosobnem stanovanju na B.. Nesporno je tudi, da se je tožeča stranka iz stanovanja izselila v dveh letih po uveljavitvi SZ. Zato je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala izplačilo odpravnine po določbi prvega odstavka 126. člena SZ. Tožena stranka ni hotela plačati odpravnine, zato je tožeča stranka od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v znesku 171.768,00 SIT, kar predstavlja 30 % vrednosti stanovanja, ki jo je tožeča stranka izračunala na podlagi 121. člena SZ.

Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje, nato v pritožbi in tudi v reviziji ugovarjala pasivno legitimacijo. Navajala je, da gre za stanovanje v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka je opozarjala, da ne bo več lastnik stanovanja in tudi ne zavezanec za izplačilo odpravnine v primeru, če bo stanovanje vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu. Tožena stranka je poudarjala, da bi bila oškodovana, če bi morala obenem denacionalizacijskemu upravičencu izročiti stanovanje in tožeči stranki izplačati odpravnino.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločilo je, da je z uveljavitvijo SZ tožena stranka postala lastnica stanovanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v skladu s prvim odstavkom 126. člena SZ, ker je bila ob vložitvi tožbe in je do izdaje sodbe ostala lastnica stanovanja. Proti sodbi sodišča druge stopnje se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poleg že navedenih razlogov poudarja, da SZ ne ureja, kako ravnati v primeru plačila odpravnine za stanovanje, ki je predmet denacionalizacije. Tožena stranka meni, da gre za pravno praznino in bi moralo sodišče pri odločanju analogno upoštevati splošna načela civilnega prava, zlasti načelo pravičnosti in načelo prepovedi povzročanja škode.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Stanovanjski zakon v določbah od 111. do 116. člena določa, katere osebe z dnem uveljavitve SZ postanejo lastniki družbenih stanovanj. Med pravdnima strankama ni sporno, da je stanovanje, na katerem je imela tožeča stranka stanovanjsko pravico, v denacionalizacijskem postopku, torej gre za stanovanje, ki je postalo splošno ljudsko premoženje (kasneje družbena lastnina) na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji.

Stanovanjski zakon najprej v 112. členu določa, da pravne osebe, ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, postanejo z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona lastnice teh stanovanj. Ker je hotel zakonodajalec zavarovati interese denacionalizacijskih upravičencev, je drugače uredil lastninjenje nacionaliziranih stanovanj. Tako je v drugem odstavku 113. člena SZ posebej določil, da občine in druge pravne osebe postanejo z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji, postale splošno ljudsko premoženje. Določbi drugega odstavka 113. člena in 115. člena SZ torej urejata vprašanje lastnine samo začasno, da se tako zagotovijo možnosti za denacionalizacijo: novi lastnik je hkrati zavezanec v denacionalizacijskem postopku (tako Ustavno sodišče v 9. točki odločbe U-I-119/94).

Tudi iz določbe prvega odstavka 126. člena SZ je razvidno, da je zakonodajalec za nacionalizirana stanovanja predpisal drugačen način lastninjenja. Po tej določbi mora lastnik iz 111., 112., prvega odstavka 113. in 114. člena SZ izplačati 30 % od vrednosti stanovanja, če prejšnji imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi SZ stanovanje izprazni. Zakonodajalec je iz določbe 126. člena SZ izrecno izpustil "začasne" lastnike nacionaliziranih stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ.

Prejšnji imetniki stanovanjske pravice na nacionaliziranih stanovanjih pred novelo SZ iz leta 1996 zaradi varstva interesov denacionalizacijskih upravičencev niso imeli nobene od privatizacijskih pravic, ki so jih s stanovanjskim zakonom pridobili prejšnji imetniki stanovanjske pravice na drugih stanovanjih: ne pravice do nakupa stanovanja in ne pravice do nadomestila po 126. členu SZ. Zakon o spremembah in dopolnitvah SZ pa je z 9. in 12. členom spremenil in dopolnil 117. in 123. člen SZ tako, da je imetnikom stanovanjske pravice zagotovil pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v primeru, ko zahteva za denacionalizacijo stanovanja sploh ni bila vložena ali pa je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen.

Z novelo pa imetniku stanovanjske pravice, v primeru, ko zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena ali je bila pravnomočno zavrnjena, ni bila izrecno zagotovljena pravica do privatizacijskega nadomestila, če tako stanovanje izprazni. To sicer ne pomeni, da v določenih dejanskih okoliščinah, ko zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena ali je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen, ni mogoče oceniti, da lastništvo občine ali druge pravne osebe, ki je sicer postala lastnik po drugem odstavku 113. člena SZ, ni več začasne narave, temveč ima občina ali druga pravna oseba v tem primeru položaj lastnika iz 112. člena SZ. Če pa ima položaj lastnika iz 112. člena SZ, mora prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice zagotoviti ne le pravico do nakupa stanovanja, temveč tudi pravico do izplačila odpravnine, če prejšnji imetnik stanovanjske pravice stanovanje izprazni.

Z novelo SZ je bil spremenjen tudi 125. člen SZ, ki je uredil pravico do odkupa stanovanja imetnika stanovanjske pravice v primeru, ko je bilo stanovanje že vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu. Tako kot v navedenem 123. členu SZ, tudi v 125. členu SZ zakonodajalec prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice v primeru, ko je stanovanje denacionalizirano, ni zagotovil pravice do izplačila odpravnine, če prejšnji imetnik stanovanje izprazni. Pravico do odpravnine je uredil le v četrtem odstavku 125. člena SZ v enem primeru: v primeru, ko bi prejšnji imetnik stanovanjske pravice želel odkupiti denacionalizirano stanovanje, pa se lastnik, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, s tem ne strinja. V tem primeru si lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice poišče drugo stanovanje za nakup ali pa se odloči za gradnjo. Če lastnik, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, soglaša s tako rešitvijo, je prejšnji imetnik stanovanjske pravice upravičen do izplačila odpravnine, za katero pa ni zavezan le lastnik. Ta je dolžan izplačati 15/30 odpravnine, 5/30 jo je dolžan plačati zavezanec za vrnitev stanovanja, 5/30 Slovenski odškodninski sklad v obliki obveznic, 5/30 pa Sklad Republike Slovenije za razvoj v lastniških vrednostnih papirjih. Če lastnik odkloni soglasje za tako rešitev, mora prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice izplačati odpravnino za izpraznjeno stanovanje zavezanec za denacionalizacijo sam.

Določbo četrtega odstavka 125. člena SZ, ki se nanaša na pravico do odpravnine, je torej treba razumeti tako, da prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko zahteva izplačilo odpravnine tedaj, ko so kumulativno izpolnjeni trije pogoji: - da je bilo stanovanje vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, - da je prejšnji imetnik stanovanjske pravice zahteval odkup denacionaliziranega stanovanja, pa se lastnik, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno s tem ne strinja, - da si je preskrbel drugo stanovanje za odkup ali se je odločil za gradnjo.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 126. člena SZ, ko je odločilo, da je tožena stranka, ki je bila po nespornem stanju (po navedbah tožene stranke, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala) ob koncu glavne obravnave še "začasni " lastnik stanovanja na podlagi drugega odstavka 113. člena SZ, tožeči stranki dolžna izplačati zahtevano odpravnino. Tožeča stranka namreč še ni pridobila zahtevka nasproti toženi stranki, kakršnega je postavila v tej pravdi. Pravnomočna odločba v denacionalizacijskem postopku bo šele dala odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki odpravnino. Za odpravnino bo lahko pasivno legitimirana le v primeru pravnomočne zavrnitve zahteve za denacionalizacijo.

Podlaga za odločanje na vseh stopnjah sojenja je dejansko stanje ob koncu glavne obravnave. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 56.915,00 SIT v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je upoštevalo stroške odgovora na tožbo (200 točk), zastopanja na glavni obravnavi dne 10.11.1994 (50 točk), zastopanja na glavni obravnavi 22.4.1997 (100 točk) in stroške takse za odgovor na tožbo, pritožbo in revizijo.