Jedro

Ko državni tožilec predlaga odreditev pripora zoper osumljenca in izjavi, da bo zahteval uvedbo kazenskega postopka, navede tudi opis kaznivega dejanja, v zvezi s katerim predlaga pripor. Če preiskovalni sodnik v takšnem primeru odredi pripor, mora ta odločba vsebovati opis kaznivega dejanja in razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je bilo to storjeno. Ni pa treba, da je opis kaznivega dejanja že v obrazložitvi sklepa o priporu tako dovršeno vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o preiskavi, sodba).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega N.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 1.6.2004 zoper osumljenega N.J. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od dne 31.5.2004 od 7.10 ure, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. S sklepom z dne 4.6.2004 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju zavrnil tudi pritožbo zagovornika osumljenega N.J. zoper ta sklep kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega N.J. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper osumljenca odpravi, podrejeno pa, da napadena sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevana kršitev ni podana. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Osumljenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je osumljenčevo ravnanje v opisu dejanja, navedenem v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, tako posplošeno, da niti eno od očitanih 36 izvršitvenih dejanj, ki naj bi jih storil osumljeni, ni v ničemer konkretizirano. Po vložnikovem mnenju sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je absolutne narave, in narekuje razveljavitev izpodbijane pravnomočne odločbe.

Občna seja Vrhovnega sodišča je dne 16.6.1999 sprejela načelno pravno mnenje, v katerem je med ostalim navedeno, da mora obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, če je bil ta izdan pred izdajo sklepa o preiskavi, vsebovati tudi opis kaznivega dejanja ter njegovo zakonito označbo in razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje.

V skladu s tem mnenjem je Vrhovno sodišče v sodbi dne 21.9.2000, opr. št. I Ips 221/2000, na katero se sklicuje zahteva, navedlo, da morajo biti po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP v sklepu o odreditvi pripora določno navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V večini primerov, določenih v 1. odstavku 203. člena ZKP, preiskovalni sodnik odreja pripor po postopku, predpisanem v 204.a členu istega zakona, torej v položaju, ko praviloma državni tožilec še ni zahteval uvedbe kazenskega postopka, ampak je le izjavil, da bo takšno zahtevo podal. Po 1. odstavku 202. člena ZKP se pripor lahko odredi le na predlog državnega tožilca, ki mora v skladu z določbo 2. odstavka 16. člena ZKP navesti dejstva, na katera opira svoj predlog in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (2. odstavek 204.a člena ZKP). Navedene zakonske določbe nalagajo državnemu tožilcu, da takrat, ko predlaga odreditev pripora zoper osumljenca in izjavi, da bo zahteval uvedbo kazenskega postopka, navede tudi opis kaznivega dejanja, v zvezi s katerim predlaga pripor. Če preiskovalni sodnik v takšnem primeru odredi pripor, mora ta odločba vsebovati opis kaznivega dejanja in razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je bilo to storjeno. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče zapisalo tudi, da takšna razlaga izhaja iz ustavnopravne zahteve, da mora biti vsak seznanjen z razlogi za odvzem prostosti (19. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju ustave) in da je vsakomur zagotovljena pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva po 25. členu ustave. V primerih, ko še ni bila podana zahteva za uvedbo kazenskega postopka, teh pravic ni mogoče zagotoviti, če v sklepu o odreditvi pripora ni izoblikovan konkreten in jasno določen očitek določeni osebi, kakšno oziroma katero kaznivo dejanje je storila.

V sodbi z dne 19.7.2001, opr. št. I Ips 221/2001, je Vrhovno sodišče zapisalo, da mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

Seveda pa si navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja že v obrazložitvi sklepa o priporu tako dovršeno vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o preiskavi, sodba).

V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka po zaslišanju osumljenega J., ki se je zagovarjal z molkom, izjavila, da bo zoper njega zahtevala uvedbo kazenskega postopka in predlagala pripor. Pri tem je določno opredelila vseh 36 izvršitvenih dejanj, s katerimi naj bi osumljeni N.J. storil nadaljevano (prav bi bilo kolektivno) kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, navedla pa tudi podatke in dokaze, s katerimi je utemeljila zatrjevano stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja. Zato je bilo osumljencu in njegovemu zagovorniku omogočeno, da v odgovoru na podlagi 2. odstavka 204 a člena ZKP, podata svoja stališča in predloge v zvezi s predlogom državne tožilke. Preiskovalni sodnik je pod točko I. obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisal, da se osumljencu očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, ki ga je storil tako, da je s 36 posameznimi dejanji v času od 9.12.2003 do 31.5.2004 različnim osebam v K., v stanovanju ali pred stanovanjskim blokom na Ulici G.o., prodal marihuano v skupni teži najmanj 8,1 kg.

V predlogu okrožne državne tožilke je bilo vsako od 36 izvršitvenih dejanj do potankosti konkretizirano in bi zato preiskovalni sodnik v skladu z navedeno razlago določbe 2. odstavka 202. člena ZKP ravnal dosledno, če bi kaznivo dejanje tako določno opredelil tudi v sklepu o odreditvi pripora. Vendar pa se ni mogoče strinjati z zahtevo, da je kaznivo dejanje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v tolikšni meri posplošeno in razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, tako nekonretizirani, da bi to pomenilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Obrazložitev prvostopenjskega sklepa, ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, je treba ocenjevati celovito. Presoja s tega vidika pa pokaže, da je preiskovalni sodnik skrčeni opis, naveden pod točko I obrazložitve napadene odločbe, v nadaljnji utemeljitvi svoje odločitve napolnil z vsebino, tako so številna izvršitvena dejanja, pri katerih je bilo ugotovljeno, katere osebe naj bi pri osumljenem N.J. kupovale indijsko konopljo, v zadostni meri konkretizirana. Tako je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeno, da je iz opisov telefonskih pogovorov zanesljivo mogoče ugotoviti, da se je osumljeni N.J. s svojimi odjemalci pogovarjal o drogi, da so policisti pri nekaterih od teh zasegli večje količine marihuane, in sicer pri A.Š. v R. 246,06 g konoplje, pri D.K. 44,27 g konoplje, pri osumljenčevem dobavitelju D.L. 306 g konoplje ter pri osumljencu samem še 46,35 g istega mamila. Sklicevalo se je tudi na vsebino obvestil, ki so jih policiji dali odjemalci (kupci) mamila. Od tistih, ki jih je v opisu dejanja navedla okrožna državna tožilka, so ob A.Š. našteti še A.R., D.S., J.J., M.Z., A.S., T.V., L.P., D.O., D.K. in K.B., ki da so imeli z osumljencem telefonske kontakte in povedali, da je bilo pri njem brez težav mogoče nabaviti marihuano. Zato je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu kaznivo dejanje vendarle v zadostni meri konkretizirano in navedeni razlogi, na katere se opira sklep o utemeljenosti suma.

Pritrditi je treba zahtevi, da dejanje kot je opisano v sklepu o odreditvi pripora, ne zajema vseh oblik in načinov izvršitve dejanja, kot je razviden iz opisa, ki ga je na pripornem naroku podala državna tožilka. V sklepu je opisana le prodaja marihuane, ne pa tudi nakup z namenom nadaljnje prodaje. Prav tako opis dejanja v napadenem sklepu ne vsebuje očitka nakupa hašiša zaradi prodaje. Vendar zaradi takega opisa kaznivega dejanja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu napadeni sklep o odreditvi pripora ni nezakonit, saj je tako reduciran opis osumljencu v korist. Okoliščina, da je v napadeni odločbi navedeno, da naj bi osumljenec prodajal navedeno mamilo v stanovanju ali pred stanovanjskim blokom na Ulici G.o., čeprav je iz opisa dejanja, ki ga je podala okrožna državna tožilka razvidno, da naj bi to počel tudi Na cesti 1. maja v K., na parkirnem prostoru pred trgovskim centrom M. v K., ob dejstvu da naj bi bila vsa izvršitvena dejanja storjena v K., ni odločilnega pomena pri presoji obstoja utemeljenega suma za tisti del inkriminirane dejavnosti, ki je v sklepu preiskovalnega sodnika opisan oziroma so zanj navedeni razlogi.

Da bi ne bila podana priporni razlog ponovitvene nevarnosti in neogibnost pripora za varnost ljudi, zahteva ne zatrjuje. Zato je zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa odvisna le od presoje, ali je ob utemeljenem sumu za kaznivo dejanje, v obsegu kot je ugotovljen v napadeni odločbi, izpolnjen tudi tretji temeljni pogoj za pripor. Glede na navedene razloge je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Vrhovno sodišče ugotovilo, da je kaznivo dejanje v sklepu o odreditvi pripora dovolj določno opredeljeno, navedeni pa so tudi zadostni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljeni N.J. storil navedeno kaznivo dejanje, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se v zahtevi sklicuje zagovornik osumljenega N.J., ni podana.

V skladu s tako presojo je Vrhovno sodišče zahtevo osumljenčevega zagovornika po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.