Jedro

Pri toženi stranki je prišlo do zmanjšanega obsega dela na določenem geografskem področju zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica. Preostale delovne naloge tožnice pa je tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 4. 2014, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 7. 4. 2014 in tudi ne z iztekom 32-dnevnega odpovednega roka 23. 5. 2014 in še traja ter je tožena stranka dolžna tožnico takoj pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji za čas od 7. 4. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati še neizplačane plače, od njih odvesti davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka) in toženi stranki v končno plačilo naložilo stroške priče A.A. v znesku 40,70 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev v I. in II. točki izreka, se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožnice v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je odpovedni razlog podan s tem, ko se je v določeni meri zmanjšal obseg poslovanja tožene stranke ali s tem, ko je tožena stranka delo tožnice prerazporedila na drugi dve delavki. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se obseg poslovanja tožene stranke bistveno zmanjšal, temveč je lahko šlo le za zmanjšanje v obsegu največ 10 %, zaradi česar pa delo tožnice ni moglo postati nepotrebno. Upad oziroma zmanjšanje dohodkov pa ni pokazatelj upada obsega poslovanja, saj je lahko povezan z drugimi vzroki. Zmanjšanje obsega poslovanja je mogoče ugotavljati le s številom zaposlenih oziroma s številom opravljenih ur dela zaposlenih. Število zaposlenih pa se ni bistveno zmanjšalo, pri čemer je bilo nekaj delavcev, podrejenih tožnici, ki so bili zaposleni za štiri ure na dan, nekaj je bilo celo študentov, nekateri pa so bili zaposleni za določen čas zaradi povečanja obsega dela. Zmanjšanje števila navedenih delavcev tako ne pomeni upada obsega poslovanja, ampak le to, da ni več povečanega obsega dela. Tožena stranka ni v posledici prerazporeditve tožničinega dela na druge zaposlene spremenila sistemizacije, ni ukinila tožničinega delovnega mesta in zaposlenim, ki so prevzeli tožničine naloge, ni ponudila v podpis novih pogodb o zaposlitvi oziroma aneksa k obstoječi pogodbi o zaposlitvi. O navedenih dejstvih sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Nadalje navaja, da ne more delavec, ki je zadolžen za območje B., skrbeti še za objekte in stranke s povsem drugega območja (C., D., E.). Navedeno dokazuje, da je šlo za fiktivno razporeditev dela, saj v nasprotnem primeru A.A. ne bi bila že januarja 2015 razporejena na povsem drugo delo. Razporeditev večjega števila delavcev in objektov, za katere je bila prej zadolžena tožnica, F.F., ki je bila invalid in zaposlena le štiri ure dnevno, kaže, da je bila razporeditev posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in do nje ni prišlo zaradi prenehanja potreb po delu tožnice. Tožničino delo so navidezno razporedili A.A. in F.F., čeprav sta bili že polno zaposleni. Tožnica je predlagala zaslišanje večjega števila delavk, ki bi izpovedale o tem, da so imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela oziroma za krajši delovni čas od polnega. Predlagala je tudi izvedbo dokaza s pogodbama o zaposlitvi A.A. in F.F. iz katerih ne izhaja, da bi bili zadolženi tudi za objekte in delavce, za katere je bila zadolžena tožnica. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi tožnica opozarja tudi na tretji odstavek III. točke pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo dogovorjeno, da delavec v primeru prekinitve poslovanja na poslovnih enotah, ki jih zaposleni vodi, do te mere, da se zmanjša obseg poslovanja za polovico, izrecno soglaša s premestitvijo v katerokoli poslovno enoto ali objekt, kjer delodajalec posluje, saj v nasprotnem primeru obstajajo razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tako obstajajo le v primeru, če se obseg dela tožnice zmanjša za polovico. Ker se je obseg dela tožnice zmanjšal največ za 10 % (tožena stranka je zatrjevala, da za 20 %), ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in je ta nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, ki opravlja storitve čiščenja objektov za večje število naročnikov. Tožnica je opravljala delo vodje poslovne enote 2 ‒ ... storitve, pri čemer je bila zadolžena za območje G. in H. Opravljala je zlasti naloge samostojnega organiziranja dela, vodenja, nadzora in usposabljanja delavcev, zagotavljanja izvajanja storitev v skladu z ... standardom, nabave materiala in potrebna administrativna dela. 28. 3. 2014 ji je tožena stranka podala odločbo o čakanju na delo, 2. 4. 2014 pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je v zadnjih treh mesecih (pred odpovedjo) prišlo do občutno zmanjšanega obsega dela na (geografskem) področju, ki ga je vodila tožnica, zato delo tožnice za polni delovni čas ni več potrebno in se je tožena stranka odločila preostale delovne naloge tožnice razporediti na drugo delavko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je dejansko prišlo do zmanjšanega obsega dela na območju G. in H. zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica, in da je preostale delovne naloge tožnice tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot, na A.A. in F.F. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti drugih razlogov za nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je postavljene tožbene zahtevke zavrnilo.

7. Glede na zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje je neutemeljena pritožbena navedba (in s tem neutemeljena smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da iz sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je podan odpovedni razlog. Povsem jasno je namreč, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tako ekonomskega (zmanjšanje obsega poslovanja) kot tudi organizacijskega (prenos nalog na druge zaposlene) poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

8. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delovno sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presoja, ali je delo delavca, katerega pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana, v resnici postalo nepotrebno iz razlogov na strani delodajalca. Delovno sodišče torej presoja, ali je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen in ne morda le fiktiven. Pri tem pa ne sme presojati smotrnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki so v njegovi izključni pristojnosti. Iz navedenega razloga je v obravnavani zadevi nepomembno, ali je bila smotrna odločitev tožene stranke, da preostale naloge tožnice prenese na A.A., ki je pokrivala celjsko regijo (geografsko precej odmaknjeno od območja tožnice), in na F.F., ki je bila invalidka in zaposlena za štiri ure dnevno. Prav tako je nepomembno, ali sta navedeni delavki prenesene delovne naloge tožnice bili sposobni opraviti v okviru svojega delovnega časa ali pa sta bili zaradi tega preobremenjeni. Smotrnost takšnih odločitev, enako kot tudi odločitev, na katere delavce bo prenesel delovne naloge odpovedanega delavca, je izključno v pristojnosti tožene stranke in sodišče prve stopnje jih v tem sporu ni smelo presojati. Ker torej ne gre za relevantna dejstva, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb ZPP, ker ni izvajalo dokazov za njihovo ugotavljanje.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih tožnica napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici podana 2. 4. 2014, prišlo do upada prometa na območju G. in H.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka decembra 2013 prenehala z izvajanjem storitev čiščenja pri naročnikih I., d. d. (PE C.), Carinska uprava E. ter Davčna uprava E., D. in J., s 1. 4. 2014 pa še pri naročniku K., d. d. (v poslovalnicah E., G., L., M., N. in O.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da se je število čistilk zmanjšalo (s 33 na 27), zmanjšalo se je tudi število študentov (s štiri na dva), hkrati pa so se zmanjšali tudi dohodki tožene stranke na območju G. in H. V pritožbi tožnica navaja, da se je obseg poslovanja tožene stranke zmanjšal le za 10 %, pri čemer zgolj zmanjšanje dohodkov še ni pokazatelj manjšega obsega poslovanja, ampak je to potrebno ugotavljati z zmanjšanjem števila zaposlenih in zmanjšanjem števila opravljenih ur zaposlenih. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je tožena stranka prenehala izvajati storitve čiščenja za več naročnikov, da je upadel nivo dohodkov tožene stranke in da se je zmanjšalo tudi število zaposlenih. Navedene okoliščine skupaj brez dvoma kažejo na zmanjšanje obsega poslovanja tožene stranke (da je prišlo do 10-odstotnega zmanjšanja obsega poslovanja nenazadnje navaja tudi sama tožnica v pritožbi), torej na ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno in tudi nebistveno je v zvezi s tem zavzemanje tožnice, da je do zmanjšanja števila zaposlenih in študentov prišlo zgolj zato, ker pri toženi stranki ni bilo več povečanega obsega dela, zaradi katerega so ti opravljali delo za določen čas oziroma študentsko delo. Ne glede na to, ali je bil sprva obseg dela pri tožnici povečan ali v okviru normalnega, je dejstvo, da se je takšen obseg dela zmanjšal, na kar se lahko delodajalec odzove na način, ki se mu zdi najbolj primeren, lahko tudi z odpuščanjem delavcev. Ob hkrati izkazanih drugih okoliščinah (prenehanje izvajanja storitev za več naročnikov in zmanjšan nivo dohodkov) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podan ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Ne glede na ugotovljeno zmanjšanje poslovanja tožene stranke pa je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi zaradi ugotovljenega organizacijskega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka delo tožnice prerazporedila na drugi dve vodji poslovnih enot, na A.A. in F.F., ki sta delo tožnice opravljali poleg svojih rednih delovnih obveznosti. Navedeni ugotovitvi ne nasprotuje niti pritožba, saj v zvezi s tem navaja le, da takšna prerazporeditev ni bila smiselna, kar pa ni relevantno dejstvo. Ker že navedeni razlog, tj. prenos nalog tožnice na druge zaposlene, glede na sodno prakso(1) zadostuje za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tudi morebitna utemeljenost pritožbenih navedb v zvezi z ugotovljenim upadom obsega poslovanja tožene stranke na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi mogla vplivati. Tožena stranka je že na podlagi njene organizacijske odločitve, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene, lahko tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec se lahko samostojno in svobodno odloči za drugačno organizacijo oz. način dela in delovne naloge prerazporedi na druge zaposlene, s tem pa racionalizira svoje poslovanje, celo ne glede na hkratni obstoj ekonomskih razlogov. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Res pa delodajalec ne sme pri svoji odločitvi kršiti prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR-1), česar pa tožnica v konkretnem primeru ni zatrjevala.

11. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se glede na sodno prakso(2) tudi ne zahteva formalna sprememba sistemizacije in ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedel odpovedani delavec, prav tako se v primeru reorganizacije delovnega procesa ne zahteva sprememba pogodb o zaposlitvi delavcev, ki poleg svojih delovnih nalog prevzamejo še (nekatera ali vsa) dela odpovedanega delavca. Delodajalec bi bil sicer glede na določbe ZDR-1 dolžan dejansko stanje uskladiti s pravnim, vendar če tega ne stori, to nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je v resnici prenehala potreba po delu odpovedanega delavca (npr. zaradi ekonomskega ali organizacijskega razloga, kot v konkretnem primeru). Ker torej ugotavljanje, ali je tožena stranka spremenila sistemizacijo in ali je drugim delavcem spremenila pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni ugotavljanje relevantnih dejstev, izpodbijana sodba, ki razlogov o teh dejstvih nima, ne more biti obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na zgoraj navedena materialnopravna stališča so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati večje število delavk, ki bi izpovedale o tem, da so imele sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaradi povečanega obsega dela ali s krajšim delovnim časom od polnega, ter da bi moralo izvesti listinska dokaza s pogodbama o zaposlitvi A.A. in F.F., iz katerih naj bi izhajalo, da nista bili zadolženi za območje H. in G. Ker ne gre za relevantna dejstva, izvedba teh dokazov ni bila potrebna, zato ni podana smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP.

13. V pritožbi tožnica opozarja še na določilo iz tretjega odstavka III. točke pogodbe o zaposlitvi (A1), v katerem sta se pravdni stranki dogovorili, da delavec v primeru prekinitve poslovanja na poslovnih enotah, ki jih vodi, do te mere, da se zmanjša obseg njegovega dela za polovico, soglaša s premestitvijo v katerokoli poslovno enoto ali objekt, kjer delodajalec posluje, saj v nasprotnem primeru obstajajo razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonskimi določbami. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da glede na navedeno določilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) obstaja le, kadar se obseg dela delavca zmanjša za polovico. Ker se obseg tožničinega dela po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zmanjšal za polovico (pri čemer je celo tožena stranka zatrjevala le 20-odstotno zmanjšanje obsega poslovanja), bi po mnenju tožnice moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega določila presoditi, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Po presoji pritožbenega sodišča citirano določilo pogodbe o zaposlitvi ureja le primer premestitve delavca na drugo delovno mesto z njegovim izrecnim soglasjem in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar premestitev ni mogoča. Določilo pa samo po sebi še ne izključuje možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru obstoja drugih zakonsko predvidenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato tožnici lahko ne glede na obseg zmanjšanega poslovanja tožene stranke odpovedala pogodbo o zaposlitvi, če je ugotovila, da njeno delo ni več potrebno iz ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani tožene stranke. Pri tem pa ji je celo ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilke (torej premestitev na drugo delovno mesto) in s tem v korist tožnice uporabila določilo iz pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnica te zaposlitve ni sprejela. Tudi iz navedenega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

14. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 96/2013 z dne 2. 9. 2013, sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 267/2015 z dne 10. 12. 2015. (2) Glej na primer sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 86/2012 z dne 4. 2. 2013 in opr. št. VIII Ips 181/2011 z dne 3. 4. 2012.