Jedro

Po presoji sodišča je ugotovitev verjetnosti tožnikovih izjav v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Uvodoma je povzela tožnikove navedbe ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Zaradi ugotovitve, da tožnik ni predložil dokazov za vse svoje izjave, je tožena stranka preverjala okoliščine iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Menila je, da je tožnik na vprašanja uradne osebe odgovarjal korektno, samostojno in se jim ni skušal izogibati.

3. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik predložil vrsto listinskih dokazov, s katerimi pa ni izkazal svojih navedb iz prošnje za mednarodno zaščito. Menila je, da se predloženi dokazi, razen dveh listin, nanašajo na njegovo bivanje na Hrvaškem. Tožnik je sicer predložil sodni prevod tiralice, ki je bila zoper njega razpisana v Srbiji, in iz katere je razvidno, da je iskan zaradi sodelovanja pri pridelavi marihuane in posedovanja amfetamina, ni pa predložil dokumentov, s katerimi bi lahko potrdil svoje navedbe glede domnevne ogroženosti v Srbiji. Ker je zoper njega potekalo sojenje, ki se ga je udeležil njegov odvetnik, pri čemer je bil tožnik pripeljan pred preiskovalnega sodnika in sta mu bila odrejena tako pripor kot tudi hišni pripor, bi tožnik po prepričanju tožene stranke v postopku lahko predložil dokaze, s katerimi bi izkazal okoliščine konkretnega primera. Menila je, da ne zadostuje tožnikovo opravičilo, da ni bil v stiku z odvetnikom, saj naj bi se bal, da bi v Srbiji izvedeli, kje je. Tožena stranka je poudarila, da tožnik zatrjuje, da je bil obtožen po krivem, kot tak pa bi se moral potruditi priskrbeti dokaze za svoje navedbe. Glede na to, da je tožnik v postopku izročitve srbskim organom in da je Srbija obveščena, kje je, so po mnenju tožene stranke nesmiselne tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje, zakaj ni stopil v stik z odvetnikom, kar velja še posebej zato, ker je bil (tožnik) obveščen, da lahko dokaze dostavi kadarkoli v postopku do izdaje odločitve o njegovi prošnji. Tudi če bi bilo tožnika res strah, da bi srbski organi izvedeli, kje je, bi lahko stopil v stik z odvetnikom v času, ko je bil že prijet v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopku ni predložil vseh relevantnih dokazov.

4. V nadaljevanju je tožena stranka presojala skladnost, verodostojnost in verjetnost tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Menila je, da so tožnikove izjave malo verjetne, čeprav v njih ni večjih neskladij glede razlogov za zapustitev izvorne države.

5. S tem v zvezi je tožena stranka ugotovila, da tožnik uveljavlja, da je bil po krivem obtožen (pravilno obsojen) na zaporno kazen, saj ga je policija želela uporabiti za prikritje svoje vpletenosti v preprodajo droge. Tožnik trdi, da bo zaradi izrečene zaporne kazni v Srbiji ogrožen, saj ga bo policija v zaporu maltretirala. Tožena stranka je menila, da je, ob upoštevanju tožnikovih izjav, da s policijo v Srbiji nikoli ni imel težav, neverjetno in neprepričljivo, da bi si prav njega izbrala za grešnega kozla in ga naključno uporabila kot sredstvo za prikrivanje domnevne vpletenosti v nelegalne posle. Po oceni tožene stranke ne gre spregledati, da je tožnik posedoval drogo in da ga je policija ustavila ter kasneje našla njegov DNK v laboratoriju za predelavo marihuane, ki je bil malo stran od njegovega prebivališča. Zato se toženi stranki zdijo tožnikove navedbe in obtožbe zoper srbsko policijo neverjetne in zgolj poskus prelaganja odgovornosti in odvračanja pozornosti od dejanskega stanja. Dvom v resničnosti tožnikovih navedb povečuje tudi dejstvo, da tožnik ni mogel dostaviti niti enega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da mu je policija res podtaknila krivdo, ali navedel izkušenj, ko bi policija dejansko krivdo za svoja dejanja prelagala na druge; svoje prepričanje je namreč temeljil le na lastni predpostavki, da je Sremska Mitrovica malo mesto, kjer vsi vedo, da je policija skorumpirana. Na tej podlagi je predpostavljal celo, da je oseba, ki mu je prodala substanco, sodelovala s policijo. Tožena stranka je pojasnila, da pristojni organ ne more le na podlagi predvidevanj, ki ne temeljijo na preverljivih in verodostojnih dejstvih, brez dvoma slediti prosilčevi zgodbi, verjeti njegovim obtožbam zoper srbsko policijo in tako brez dokazov dvomiti v njeno strokovnost. Tožnik po oceni tožene stranke ni zadostno izkazal preganjanja s strani policije oziroma oblasti v izvorni državi, zaradi česar je tožena stranka dvomila, da je to bil razlog za njegov odhod.

6. Po presoji tožene stranke so malo verjetne tožnikove navedbe glede njegove srbske izkaznice, ki jih je kljub prizadevanjem uradne osebe, da bi bile razjasnjene, podal na zmeden in težko razumljiv način. Trdil je namreč, da misli, da je takrat že pretečeno osebno izkaznico izgubil pred letom 2016, v kar pa ni bil prepričan, saj naj bi v Srbiji do odhoda uporabljal hrvaško osebno izkaznico. Ker ni imel srbskega dokumenta, je med drugim v Srbiji prejel tudi kazen, kljub temu pa si navedenega dokumenta iz neznanega razloga ni uredil. Toženi stranki se je zdelo malo verjetno, da bi oseba srbskega državljanstva brez posledic v Srbiji bivala le s hrvaškim dokumentom in da bi z dokumentom druge države urejala vse stvari. Prav tako je neverjetno, da oseba ne bi vedela, ali je izgubila osebni dokument, ki je glavno sredstvo za izkazovanje istovetnosti.

7. Glede na navedeno (zaradi neprepričljivo in zmedeno podanih izjav) je tožena stranka podvomila v tožnikovo verodostojnost. Zato, ob upoštevanju dejstva, da tožnik izjav ni podkrepil z dokazi, ki bi bili povezanim z obravnavanim primerom, tožena stranka ni brez dvoma verjela tožnikovi zgodbi. Ob takem stanju stvari je presodila, da tožnik ni uspel izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav.

8. Tožena stranka je preverjala tudi skladnost tožnikovih izjav z aktualnimi dostopnimi informacijami o izvorni državi (zunanja skladnost). Ob sklicevanju na poročilo EASO je menila, da Srbija stremi k izboljšanju državnega ustroja, zmanjšanju korupcije in vzpostavitve pravne države, na kar nakazujejo številne reforme. Kljub ugotovitvi, da korupcija še ni popolnoma izkoreninjena, je pripomnila, da ni na mestu posploševanje in posledično samodejno obtoževanje uslužbencev, ki so bili povezani s tožnikovim kazenskim postopkom, da so v korupcije vpleteni le zato, ker kazenski postopek ni bil končan v tožnikov prid. Menila je, da tožnik ni izkazal, da bi bili uradniki v njegovem primeru skorumpirani ali da bi bil kazenski postopek zoper njega voden napačno in nepravično, to pa ni razvidno niti iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik.

9. Iz proučenih informacij je po presoji tožene stranke razvidno, da je delo uradnikov, še posebej policije, pod stalnim nadzorom zaradi preprečitve nepravilnosti in korupcije med policisti. Tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam, da so bili policisti v njegovem primeru podkupljeni in da so mu podtaknili krivdo zaradi prikrivanja lastne vpletenosti v preprodajo drog. Menila je, da ravno iz tožnikovih izjav izhaja, da so policisti postopali na podlagi dokazov (amfetamin, ki ga je imel pri sebi tožnik, in analiza ogorka, ki so ga našli v laboratoriju marihuane). Zato je ravnanje policije logično in sprejemljivo ter ne nakazuje na njeno domnevno skorumpiranost. Glede na obstoj obremenilnih dokazov in ugotovitve, da tožnik ni izkazal, da je policija na drug način prišla do svojih zaključkov, ter glede na to, da ima Srbija vzpostavljene mehanizme za nadzor dela policistov, tožena stranka ni brez dvoma sledila tožnikovim trditvam, da je policija v njegovem primeru postopala na skorumpiran in nezakonit način.

10. V okviru tožnikovih navedb je tožena stranka preverila tudi informacije o učinkovitosti policije v Srbiji. Ugotovila je, da je srbska policija zelo aktivna na področju preprečevanja kriminala, še posebej preprečevanja preprodaje drog. Kljub nekaterim izzivom, zaradi katerih je njeno delo oteženo, je uspešna pri pregonu kriminalnih dejanj. Številni policisti in inšpektorji, ki so sodelovali s preprodajalci drog ali preprodajali droge, so bili kaznovani z zaporno kaznijo. Da policija kaznuje zlorabe, priča tudi dejstvo, da so s pomočjo nadzornega telesa podane številne obtožbe zoper njene pripadnike.

11. Navedene informacije so bile vročene tožnikovemu pooblaščencu, ki pa se o njih ni izjavil. 12. V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. Pred prihodom v Republiko Slovenijo je tri leta bival na Hrvaškem, po prihodu v Slovenijo pa je to storil šele slabe štiri mesece kasneje, ko je izvedel, da bo predan organom pregona v Srbiji in da je prošnja za mednarodno zaščito edina rešitev pred izročitvijo. Menila je, da se od osebe, ki je res ogrožena, razumno pričakuje, da bo poiskala pomoč nemudoma in ne šele nekaj mesecev po tem, ko je že v državi in ko izve, da je to edina možnost, da ne bo vrnjena v izvorno državo.

13. Tožena stranka je ocenila, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost. Čeprav je korektno in dokaj obširno odgovarjal na postavljena vprašanja, ni predložil dokazov, s katerimi bi izkazal svoje navedbe o domnevnem preganjanju s strani policije in srbskih sodnih organov, čeprav bi to lahko storil. Malo verjetne so tudi njegove navedbe o okoliščinah zapustitve izvorne države, ki se ne skladajo z informacijami o izvorni državi, zaradi česar jim ni mogoče brez dvoma slediti. Poleg tega pred prihodom v Slovenijo ni iskal zaščite, pa tudi v Sloveniji zanjo ni zaprosil, kakor hitro bi bilo mogoče. Zato je tožena stranka ob upoštevanju vsake alineje posebej in vseh alinej tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 skupaj, ocenila, da tožnikova splošna verodostojnost ni podana.

14. V nadaljevanju je tožena stranka presojala tožnikovo upravičenost do statusa begunca. Menila je, da okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje tega statusa. Ni namreč izkazal nobenega izmed petih razlogov za preganjanje in vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede na njegove navedbe, da ga je policija naključno našla na avtocesti med izvajanjem carinske kontrole, je tožena stranka ocenila, da policija ni imela prikritih namenov za preganjanje.

15. Ob presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite je tožena stranka ugotovila, da je tožnik Srbijo zapustil zaradi izogibanja prestajanju zaporne kazni za storjena kazniva dejanja v zvezi z drogo. Šele ko je dojel, da ne bo vrnjen na Hrvaško, in da je bil v Sloveniji sprejet sklep o njegovi izročitvi Republiki Srbiji, se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito in otežiti izročitev, kar je tudi sam priznal. Ob sklicevanju na Priročnik UNHCR je tožena stranka presodila, da osebe, ki bežijo pred kazenskim pregonom, običajno niso begunci. Menila je, da je begunec žrtev krivice in ne ubežnik pred pravico. Tožnik namreč ni izkazal nezakonitosti delovanja policije v njegovem primeru. Na spoštovanje njegovih pravic v postopku kaže tudi dejstvo, da mu je bil zagotovljen odvetnik in omogočen hišni pripor.

16. Tožena stranka je preverila tudi informacije o ravnanju policije ob aretaciji, srbskem pravosodnem sistemu in sodnem varstvu. Na tej podlagi je ocenila, da tožnikove obsodbe za kaznivo dejanje ni mogoče povezati niti z resno škodo.

17. Glede na tožnikove trditve, da ga bo policija v primeru vrnitve maltretirala, je tožena stranka preverjala tudi informacije o stanju v srbskih zaporih. S tem v zvezi je ugotovila, da je sicer mogoče zaslediti poročanja o nasilnih izgredih med zaporniki, pomanjkanju kadra in slabi zdravstveni oskrbi. Vendar pa se nad zapori izvaja stalen nadzor, napori pa se usmerjajo tako k izboljšanju stanja v zaporih kot tudi usposabljanju policistov o načinih ravnanja z zaporniki. Glavni problem je predvsem natrpanost in slabe zdravstvene storitve, ki so posledica kadrovske podhranjenosti. Navedeno pa ne dosega intenzivnosti resne škode do te mere, da bi tožnik lahko trdil, da bo njegovo življenje v Srbiji ogroženo zaradi prestajanja dosojene zaporne kazni, zaradi česar bi potreboval zaščito. Poleg tega tožnik ni izkazal, na podlagi česa je prepričan, da bi bilo njegovo življenje v zaporu ogroženo, saj ni nakazoval na to, da bi policist z njim, ko je bil v krajšem priporu, preden mu je bil omogočen hišni pripor, nehumano ravnali ali maltretirali.

Povzetek tožbenih navedb

18. Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

19. V zvezi s presojo istovetnosti tožnik navaja, da v času, ko ni imel veljavnega dokumenta, ni urejal nobene zadeve. V nadaljevanju pojasnjuje, da mu niso znane podrobnosti, na podlagi katerih ga je sodišče spoznalo za krivega storitve obeh kaznivih dejanj, vendar dvomi v pravilnost kazenskega postopka. Ne strinja se z zapisom na tiralici, da je bil navzoč v času, ko mu je bila izrečena kazen (27. 9. 2016 in 31. 8. 2017), saj je že dne 19. 6. 2016 zapustil Srbijo in se preselil na Hrvaško. Ni se več vračal, sicer bi ga organi pregona pridržali zaradi izvedbe kazenskih postopkov. S tem v zvezi se sklicuje na vpletenost uradnih oseb v kriminalna dejanja, saj je prepričan, da so mu bili podtaknjeni dokazi, ki so podlaga obeh obsodilnih sodb. Sklicuje se na že predloženo očetovo izjavo in časopisni članek o mrtvem policistu z dvema kilogramoma heroina.

20. Tožnik pojasnjuje, da se resno boji za svoje življenje zaradi politične pripadnosti (članstvo v stranki Svetlost) in simpatizerstva LGBT gibanju. Meni, da bo po vrnitvi v Srbijo podvržen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, primoran pa bo odslužiti zaporno kazen, ki mu je bila izrečena na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov.

21. V nadaljevanju tožnik trdi, da njegovi pooblaščenki niso bile vročene informacije o izvorni državi. V bistvenem navaja, da je iz navedenih informacij razvidno slabo ravnanje s pridržanimi osebami, nasilje v zaporih in njihova prenaseljenost ter policijska korupcija. Strinja se, da je iz poročil razviden napredek pri prevzemanju odgovornosti skorumpiranih policijskih uradnikov. Zato meni, da so potrjene njegove navedbe o korupciji ter nedovoljenih ravnanjih policistov in uradnih oseb.

22. Glede na navedeno tožnik meni, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje. Ne strinja se s presojo, da ni izkazal notranje verodostojnosti svojih izjav. Meni, da ne more neposredno izkazati skorumpiranosti uradnikov v njegovem postopku. Sodišču predlaga, da pridobi uradne informacije o stanju v izvorni državi.

23. V prvi pripravljalni vlogi se tožnik ni strinjal z navedbami tožene stranke, da je raje zbežal iz države, kot pa da bi dokazoval svojo nedolžnost v kazenskem postopku. Pojasnjuje, da v času izdaje sodbe ni bil v Srbiji. Ker ob odhodu ni vedel, da bo pravnomočno obsojen na zaporno kazen, države ni zapustil zato, da bi se izognil izvršitvi zaporne kazni.

24. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na očetovo izjavo, iz katere naj bi izhajala tožnikova politična pripadnost stranki Svetlost. Trdi, da je o navedenem toženo stranko seznanil tudi tožnikov odvetnik M.M. z dopisom z dne 20. 1. 2020, iz katerega je razvidno, da se tožnik resno boji za življenje zaradi svoje politične pripadnosti (članstvo v stranki Svetlost, ki nasprotuje politiki V.V.) in simpatizerstva z LGBT gibanjem.

25. Z drugo pripravljalno vlogo je tožnik predložil pravnomočno odločbo, ker ni imel osebne izkaznice, in odločbo o tem, da mu je bila namesto globe izrečena kazen zapora. S tem dokazuje, da svojih izjav v postopku mednarodne zaščite ni podajal zmedeno, zaradi česar je tožena stranka štela, da so njegove navedbe malo verjetne.

Povzetek navedb v odgovoru na tožbo

26. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ni strinjala s tožnikovim očitkom glede nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izpostavlja, da tožnik pred organi pregona ne bi bežal, če bi bil res nedolžen, in da bi v primeru nepravičnega postopka izkoristil vsa pravna sredstva. Pojasnjuje, da tožnik v postopku mednarodne zaščite ni omenjal ogroženosti zaradi politične pripadnosti in simpatizerstva LGBT gibanju. Navaja še, da je vse pridobljene informacije o izvorni državi posredovala takratnemu tožnikovemu pooblaščencu.

Presoja sodišča

27. Dne 15. 3. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge tega spisa od A3 do A8 in C1 do C21. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.3 Ker tožnik ni izkazal zatrjevanega preganjanja, sodišče ni pridobilo dodatnih informacij o izvorni državi (tožnikov dokazni predlog na 4. strani tožbe).

28. Tožba ni utemeljena.

29. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

30. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 31. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.4 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.5 Zato je po presoji sodišča ugotovitev verjetnosti tožnikovih izjav v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.6

32. Dokazna ocena tožene stranke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države7 je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene8 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v 5. točki obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki (tožnik ponavlja trditve o vpletenosti uradnih oseb v kriminalna dejanja, saj je prepričan, da so mu bili podtaknjeni dokazi, zaradi katerih je obsojen) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Na tako presojo ne moreta vplivati niti z drugo tožnikovo pripravljalno vlogo predloženi odločbi, saj tožena stranka nosilnega stališča o mali verjetnosti tožnikovih izjav v prvi vrsti ni temeljila na oceni njegovih navedb glede srbske osebne izkaznice, ampak na izjavah v zvezi z nezakonitim delovanjem srbske policije. Prav tako je pravilna presoja, da je tožnik s predložitvijo tiralice kvečjemu potrdil, da ga čaka prestajanje zaporne kazni zaradi droge in da to še ne pomeni, da je bil obsojen po krivem. Sodišče pa se strinja tudi z dokazno oceno, da tožnikovih trditev ne izkazujeta niti pisna očetova izjava in časopisni članek o mrtvem policistu. Z navedenimi ugotovitvami povezani razlogi izpodbijane odločbe (glede tiralice, očetove izjave in časopisnega članka) so razvidni iz 5. in 6. strani izpodbijane odločbe in so ravno tako v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

33. Takšna je po presoji sodišča tudi dokazna ocena proučenih informacij o stanju v izvorni državi, ki so bile vročene v izjavo takratnemu tožnikovemu pooblaščencu z dopisom z dne 9. 7. 2020. Glede na s tem povezana obširna pojasnila v izpodbijani odločbi9, pa s posplošenimi tožbenimi očitki (povzetek je razviden iz 21. točke obrazložitve sodbe) njena vsebinska prepričljivost ni omajana. Tožena stranka je torej pravilno ocenila kredibilnost poročil in ugotovila, da tožniku ne grozi prihodnje preganjanje. Ob takem stanju stvari pa sodišču ni bilo treba pridobivati dodatnih informacij o izvorni državi.

34. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je tožena stranka v postopku mednarodne zaščite pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 25. 5. 2020 opravila osebni razgovor (46. v zvezi s 37. členom ZMZ-1). Ob tej priložnosti pa je bila tožniku dana možnost, da poleg postavljenih vprašanj poda kakršnokoli navedbo o dejstvih, pomembnih za postopek. Tožnik na postopek in zapisnik ni imel pripomb, kar velja tudi glede zapisnika v zvezi z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito z dne 18. 5. 2020. 35. To pomeni, da je bilo tožniku tako ob vložitvi prošnje kot tudi na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede podajanja izjave ter da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Kljub temu pa se ne v prošnji za mednarodno zaščito ne na osebnem razgovoru ni skliceval na članstvo v politični stranki Svetlost in simpatizerstvo z LGTB gibanjem, čeprav sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Zato po presoji sodišča že po naravi stvari ne more biti utemeljen tožbeni ugovor, da se je na navedena dejstva skliceval tožnikov takratni pooblaščenec v dopisu z dne 20. 1. 2020, poslanim še pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Ob takem stanju stvari pa tožnik ni izkazal, da omenjenih dejstev upravičeno ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta, zaradi česar jih sodišče glede na 52. člen ZUS-110 ni upoštevalo.

36. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Gre za v postopku o prekršku izdani odločbi v zvezi z izkazovanjem tožnikove istovetnosti v Srbiji. Že zato sodišču ni bilo treba opraviti s tem povezanih poizvedb pri sodišču v Sremski Mitrovici (tožnikov dokazni predlog v prvi pripravljalni vlogi). 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 4 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 6 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 7 Tožnik trdi, da je bil po krivem obsojen na zaporno kazen, saj je policija na tak način želela prikriti svojo vpletenost v preprodajo droge. Meni, da bo zaradi izrečene zaporne kazni v Srbiji ogrožen, saj ga bo policija v zaporu maltretirala. 8 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 9 Na straneh od 9 do 13. Povzetek ugotovitev tožene stranke je v točkah od 8 do 9 te sodbe. 10 Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.