Jedro

Zgolj sklicevanje na prevaro glavnega dolžnika, ki naj bi s ponarejenimi plačilnimi listami spravil tožečo stranko v zmoto, ne more omajati veljavnosti sklenjene pogodbe. Pravni posli, sklenjeni s prevaro, niso nični, pač pa le izpodbojni. Veljavni so, dokler niso razveljavljeni. Pri prevari lahko razveljavitev pogodbe zahteva le pogodbena stranka, ki je bila spravljena v zmoto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in III.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81166/2010 z dne 14. 6. 2010 za toženo stranko v prvem in tretjem odstavku delno v veljavi tako, da je v roku 15 dni dolžna plačati 13.349,11 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 13.007,01 EUR od 11. 5. 2010 naprej, od 342,10 EUR od 25. 5. 2010 naprej ter 183,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo A.H. po istem sklepu o izvršbi (točka I. izreka). Za zakonske zamudne obresti od 342,10 EUR za čas od 11. 5. 2010 do 24. 5. 2010 je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II. izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.495,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki (točka III. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja odločitev sodišča, ki temelji na poroštveni izjavi tožene stranke z dne 21. 9. 2007. V postopku je zanikala podpis poroštvene izjave in dokazovala, da je glavni dolžnik tožeči stranki predložil ponarejene listine o svoji zaposlitvi in poroštveno izjavo, ki je ni podala tožena stranka. Opozorila je, da ima pogodba, sklenjena na podlagi ponarejenih listin, napake, ki kažejo na njeno neveljavnost. Tožeča stranka je bila v zmoti. Če bi vedela za pravo dejansko stanje, pogodbe o leasingu z glavnim dolžnikom ne bi sklenila. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ponujene dokaze o zaposlitvi glavnega dolžnika in menilo, da ponareditev listin ni pomembna. Vendar je treba pogodbo o leasingu in poroštveno izjavo obravnavati kot celoto. V nadaljevanju graja sprejeto dokazno oceno in ugotovitev, da je toženec podpisal in sprejel poroštveno izjavo. Drži, da ni navajal, da je podpis ponarejen. Možno pa je, da je glavni dolžnik uporabil bianco podpisan in žigosan list za poroštveno izjavo. Toženčeva izpovedba je zmotno ocenjena. Vseskozi je zanikal svojo obveznost plačevanja za glavnega dolžnika. Nič ni plačal iz svojih sredstev. Poroštvene obveznosti ni prevzel in to je pojasnil z razumnimi in smiselnimi razlogi. Priča P. o zadevi ni vedela nič. Sodišče se zmotno navezuje nanjo. Pritožbi prilaga še pisno izjavo glavnega dolžnika, pridobljeno po glavni obravnavi. Dokazni predlog z njenim zaslišanjem je na naroku sicer umaknil, ker priča na narok ni pristopila niti sporočila razlogov za to. Ker je na prestajanju zaporne kazni, je dostop do priče otežen. Zato meni, da je ponovno predlagani dokaz iz opravičenih razlogov dopusten in pravočasen. V povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi dokazuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka odpade in je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot leasingodajalec na podlagi poroštvene izjave z dne 21. 9. 2007 od tožene stranke kot solidarnega poroka in plačnika v tem postopku terja plačilo neporavnanih obveznosti glavnega dolžnika – leasingojemalca – po razveljavljeni pogodbi o finančnem leasingu z dne 21. 9. 2007 za osebno vozilo Audi A8. Toženec se je branil z ugovorom neveljavnosti poroštvene izjave, češ da je ni podpisal in podal volje zanjo, in s sklicevanjem na prevaro glavnega dolžnika pri sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu, s katero je leasingodajalca spravil v zmoto.

6. Sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežni meri (razen za del procesnih obresti, kar pritožbeno ni izpodbijano) ugodilo po ugotovitvi, da je tožena stranka podpisala sporno poroštveno izjavo in sprejela solidarno poroštvo za obveznost leasingojemalca po obravnavani pogodbi o finančnem leasingu. Zanjo je ugotovilo, da je bila razvezana zaradi neizpolnjevanja zapadlih obveznosti, po tem, ko je bila s strani glavnega dolžnika in toženca le nekaj časa izpolnjevana.

7. Drži pritožbena navedba, da je treba obravnavati pogodbo o finančnem leasingu in poroštveno izjavo kot celoto. Porokova zaveza glede na zakonsko opredelitev poroštva (1012. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ni samostojna in je akcesorna v razmerju do zavarovane obveznosti. Brez glavne obveznosti poroštvo ne more nastati, niti ne more obstati veljavno. Neveljavnost glavne obveznosti povzroči tudi neveljavnost poroštva. Porok lahko zato proti upniku uveljavlja poleg lastnih ugovorov (na primer veljavnost poroštvene izjave) tudi vse ugovore glavnega dolžnika, razen njegovih osebnih ugovorov, med drugim ugovore, ki se nanašajo na razmerje, iz katerega izvira zavarovana terjatev (1024. člen OZ).

8. Tožena stranka ugovora neveljavnosti pogodbe o finančnem leasingu ni niti določno zatrjevala niti ga dokazala. Trditveno in dokazno breme je bilo na njej. Še v pritožbi navaja le, da ima zaradi ponarejenih listin, na podlagi katerih je bila sklenjena (plačilne liste glavnega dolžnika), napake, ki kažejo na njeno neveljavnost. Zgolj s sklicevanjem na prevaro glavnega dolžnika, ki naj bi s ponarejenimi plačilnimi listami spravil tožečo stranko v zmoto, ne more omajati veljavnosti sklenjene pogodbe. Pravni posli, sklenjeni s prevaro, niso nični, pač pa le izpodbojni. Veljavni so, dokler niso razveljavljeni. Pri prevari lahko razveljavitev pogodbe zahteva le pogodbena stranka, ki je bila spravljena v zmoto (prvi odstavek 49. člena OZ). O razveljavitvi pogodbe o finančnem leasingu zaradi prevare glavnega dolžnika ni bilo ne trditev ne dokazov. To pomeni, da je pogodba veljavna in se je po ugotovitvah sodišča nekaj časa tudi izvajala. Dejstva, ali so bile plačilne liste glavnega dolžnika ponarejene, in kje oziroma ali je bil v času sklepanja pogodbe zaposlen, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje za ta spor niso pravno relevantna. Dokazi v tej smeri so bili obrazloženo zavrnjeni iz ustavno dopustnih razlogov (točka V. sodbe). Sodišče namreč ni dolžno izvajati tistih dokazov, ki ne dokazujejo pravno relevantnih okoliščin. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo poizvedb pri ZPIZ o zaposlitvi glavnega dolžnika sodišče torej ni zagrešilo.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec zavestno in zato veljavno podpisal sporno poroštveno izjavo in s tem sprejel poroštveno zavezo po 1012. členu OZ. Celovite in popolne dokazne ocene, utemeljene v jasnih, prepričljivih in življenjsko logičnih razlogih v točki 8. sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje, pritožnik ne more z ničemer omajati. Oporo ima namreč v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Pravilno je ocenjena pisna poroštvena izjava in toženčev podpis na njej. Tako sklenjena poroštvena pogodba poroka zavezuje (1013. člen OZ), toženec pa ni ne trdil ne dokazal, da bi tako veljavno sklenjeno pogodbo zaradi zmote ali prevare glavnega dolžnika izpodbil. Tudi za pogodbo o poroštvu velja načelo, da jo je mogoče izpodbijati zaradi napak volje, vendar toženec ni ne trdil ne dokazal, da bi vložil tovrstno tožbo in uspel razveljaviti navedeno poroštveno izjavo. Da je poroštveno izjavo sprejel, pa se je sodišče prepričalo tudi z ostalimi listinami v spisu in pisno izjavo priče B.H. Prepričljivo je navedlo okoliščine, ki kažejo na toženčevo priznavanje in izvajanje poroštvene obveznosti. Dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Sprejeta je po skrbnem tehtanju vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili pritožniku koristiti. Pravilna je ocena o neprepričljivosti njegove izpovedbe. To potrjujejo tudi pritožbene navedbe. Pritožnik namreč v pritožbi prvič dopušča možnost, da je glavni dolžnik uporabil bianco podpise in žigosan list papirja za poroštveno izjavo. Ko je bil o tem izrecno vprašan ob zaslišanju, pa o tem ni izpovedoval (primerjaj list. št. 91). Tako se izkaže, da je dejansko stanje o vseh pravno relevantnih okoliščinah pravilno in popolnoma ugotovljeno in o tožbenem zahtevku odločeno ob pravilni uporabi 1019. člena OZ. Tudi smiselno očitane relativne procesne kršitve 8. člena ZPP ni, saj zgolj pritožnikovo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno za navedeno procesno kršitev ne zadošča. 10. Končno pritožnik sprejete dokazne ocene in odločitve o sprejeti poroštveni zavezi ne more omajati niti s pritožbi priloženo pisno izjavo priče – glavnega dolžnika. Pritožnik lahko v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca prvega naroka glavne obravnave. Pritožbenemu opravičilu za po obravnavi pridobljeno pisno izjavo priče ni mogoče slediti. Dejstva, da je priča na prestajanju kazni zapora, je bilo pritožniku znano že na prvi stopnji. Ni izkoristil možnosti za pravočasno pridobitev njene pisne izjave ali za neposredno zaslišanje. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je predlog za zaslišanje priče na zadnjem naroku glavne obravnave umaknil. Morebitne prisilne privedbe priče k zaslišanju ni predlagal. Predhodni poziv sodišča z dne 12. 10. 2013 za predložitev pisne izjave priče je 4. 11. 2013 zavrnil zaradi nezmožnosti vzpostavitve stika z njo zaradi prestajanja kazni zapora. Za morebitno podaljšanje roka za vzpostavitev stika s pričo ni zaprosil (primerjaj red. št. 26). Da je stik s pričo v zaporu mogoče doseči v sorazmerno kratkem času, pa izhaja iz samih pritožbenih navedb. Pritožnik namreč navaja, da je pridobil dovolilnico za obisk priče v zaporu 11. 1. 2014, kar je le tri dni po prejemu sodbe (primerjaj vročilnico na red. št. 33). Ob takih podatkih spisa se izkaže, da so razlogi za nepravočasno predlaganje v pritožbi izpostavljenega novega dokaza na pritožnikovi strani. Zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne bo upoštevalo in nanjo ne odgovarjalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pritožba ne izpodbija ugotovitev in odločitve sodišča o višini dosojene terjatve. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tem pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, odločitev pa je pravno pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožnik ne uveljavlja pritožbenih stroškov. O pritožbenih stroških tožeče stranke pa je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni, zato naj tožeča stranka sama trpi s tem nastale ji stroške.