Jedro

Sodišče tožnikove izjave šteje kot domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

V Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_1. Izpodbijani sklep_

2. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

3. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnik dne 6. 4. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija). Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Skladno s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 je tožena stranka istega dne tožniku odvzela prstne odtise in ugotovila, da ga je dne 2. 4. 2023 v Centralno bazo EURODAC2 kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška). Zato je tej državi 14. 4. 2023 na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem, vendar do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni prejela odgovora hrvaških pristojnih organov o tem ali sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka je 3. 5. 2023 Republiko Hrvaško obvestila, da je na podlagi sedmega odstavka 22. člena in drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, skladno s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin IIII opravi osebni razgovor s prosilcem. Oprava tega razgovora se v skladu s točko a) drugega odstavka tega člena lahko opusti, če je prosilec pobegnil. Glede na uradno evidenco o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 24. 4. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, zato z njim ni opravila osebnega razgovora, saj je štela, da je pobegnil. 5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), zaradi katerih tožnik v t.i. dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen tja. Hrvaški azilni sistem nemoteno deluje, za prosilce, vrnjene po Uredbi Dublin III, pa ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

_Bistvene trditve tožnika_

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

7. Uvodoma navaja, da mu je tožena stranka brez potrebe izpodbijani sklep vročala z javnim naznanilom, saj se je takrat nahajal v azilnem domu in bi mu ga lahko vročila osebno. Meni, da datum vročitve ni jasen, zato vztraja, da mu izpodbijani akt ni bil vročen. Toženi stranki očita, da z njim ni opravila osebnega razgovora, zato se ni mogel izjaviti o relevantnih dejstvih in okoliščinah. Prav tako ga nihče ni obvestil o uporabi Uredbe Dublin III.

8. Iz tožbe nadalje izhaja, da tožnik nezakonitega postopanja pristojnih organov ni bil deležen le v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem. Tam so ga policisti pretepli, mu ukradli denar in telefon ter ga vrgli na cesto. S strani hrvaških upravnih organov je bil deležen brc in udarcev, od njih ni dobil nobenih informacij in pojasnil, tolmačenje mu ni bilo zagotovljeno. V Republiki Sloveniji ga je 3. 4. 2023 pregledal zdravnik, ki je ugotovil, da si je tožnik 2. 4. 2023 poškodoval nogo, ta datum pa ustreza času, ki ga je preživel na Hrvaškem. Pri zdravniškem pregledu je bilo zaradi nerazumevanja jezika napačno zabeleženo, da je njegova poškodba noge posledica padca. Navaja, da je to poškodbo zadobil takrat, ko so ga v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito pretepli hrvaški policisti, zaradi česar je potreboval zdravniško pomoč in bergle. Je majhne rasti in se pred policisti ni mogel braniti.

9. Tožnik meni, da opisano ravnanje hrvaških policistov ustreza splošno znanemu dejstvu, ki mu ga skladno z določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni treba dokazovati. V Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja z njim v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Na to kaže tudi nedavni članek na spletni strani časopisa Delo z naslovom „Deportacija prosilcev za azil na Hrvaško začasno preprečena“, ki je nastal kot posledica nedavnih množičnih protestov pred Azilnim domom v Ljubljani in Vlado Republike Slovenije. Ta članek, enako kot vrsta drugih, opozarja na okrutno ravnanje z begunci na Hrvaškem. Meni, da dokazno breme, da so na Hrvaškem primerne razmere, nosi tožena stranka.

10. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik zahteva, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Glede na to kako so z njim ravnali na Hrvaškem, meni, da da bi mu ob vrnitvi pretila „težko nepopravljiva“ škoda.

11. V pripravljalni vlogi je tožnik ponovil dosedanje navedbe in vztrajal pri svojih stališčih. Podal je še ugotovitveni zahtevek zaradi ugotovitve posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščinena podlagi 4. člena ZUS-1, ki pa ga je nato na naroku za glavno obravnavo dne 2. 6. 2023 umaknil, zato je sodišče s sklepom postopek v navedenem delu ustavilo.

_Bistvene trditve tožene stranke_

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik 26. 4. 2023 zapustil azilni dom, kamor se v roku treh dni brez pojasnila ni vrnil. Ob izdaji izpodbijanega sklepa 15. 5. 2023 je z vpogledom v uradne evidence ugotovila, da ga še vedno ni v azilnem domu, zato mu je izpodbijani akt vročila z obvestilom o javnem naznanilu na oglasni deski. Z okoliščinami vročanja je tožnikovo pooblaščenko seznanila v elektronski komunikaciji dne 26. 5. 2023 in 29. 5. 2023. Tožnik se je dne 25. 5. 2023 zglasil na sedežu pristojnega organa, ker mu je potekla kartica prosilca za mednarodno zaščito in je želel dobiti novo. Istega dne mu je tožena stranka tudi osebno vročila izpodbijani sklep, kar potrjuje vročilnica z dne 25. 5. 2023. Dne 31. 5. 2023 je ponovno vpogledala v uradne evidence in ugotovila, da je tožnik 27. 5. 2023 ponovno zapustil azilni dom in se tja do 31. 5. 2023 še ni vrnil, novega naslova pa ni sporočil. Kje se tožnik sedaj nahaja, ji ni znano. Z njim ni mogla opraviti osebnega razgovora, saj je azilni dom samovoljno zapustil. 13. Glede zatrjevanega nasilja, ki naj bi ga bil tožnik deležen s strani hrvaških policistov, se tožena stranka sklicuje na sodbo tega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno, to še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Tožnik je v postopku sicer večkrat izjavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so mu bile tam kršene človekove pravice, vendar je to utemeljeval zgolj s težavami, ki jih je imel s hrvaško policijo, v hrvaškem azilnem domu pa je bival le zelo kratek čas. Po oceni tožene stranke navedene okoliščine ne morejo šteti kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema prosilca. Tožnik bo Republiki Hrvaški predan kot prosilec v postopku mednarodne zaščite oziroma v dublinskem postopku. Tam ga bodo sprejele uradne osebe hrvaškega notranjega ministrstva in ne zaposleni v policiji.

14. Tožena stranka izpostavlja, da se v posamezni zadevi ni mogoče posplošeno sklicevati na članke in sodbe tujih sodišč. Tožnik Republiki Hrvaški ne bo predan v policijskem postopku, zato so viri o ravnanjih v policijskem prehodnem postopku po njenem mnenju brezpredmetni. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz katere izhaja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivosti sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženo stranko, ki mora presoditi, ali so razmere v odgovorni državi članici primerne. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica EU, ki spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Uredbo Dublin III.

15. Tožena stranka je od hrvaškega pristojnega organa v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito tam obravnavani v skladu s pravicami iz v 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU in da imajo zagotovljen dostop tako do postopka za priznanje mednarodne zaščite kot tudi do sodnega varstva. Glede na podatke iz javno dostopnih virov (npr. AIDA, EUAA) tožena stranka ne dvomi v navedeno splošno zagotovilo Republike Hrvaške, zato predlaga, da se tožba ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrneta ter se potrdi izpodbijani sklep.

_Presoja sodišča_

16. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Sodišče je kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga tožnika, da se zasliši A. A., zaposleno pri toženi stranki in pooblaščenko tožnika, saj ni sporno, da je bila tožba vložena pravočasno in da tožena stranka osebnega razgovora s tožnikom ni opravila. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka izpodbijani sklep tožniku vročila tudi osebno (dne 25. 5. 2023), zato je sodišče kot nepotreben zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog, da se toženi stranki naloži predložitev listine, ki izkazuje vročanje izpodbijanega sklepa tožniku v skladu s 96. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

19. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavi pritrdil navedbi tožene stranke, da v obdobju od 26. 4. 2023 do 25. 5. 2023 ni bil v azilnem domu. Izpovedal je, da je bil v tem času v Italiji, kjer si je poiskal zaposlitev, o tem pa ni obvestil nikogar v azilnem domu. Glede na to je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik pobegnil in je na podlagi prve alineje drugega odstavka 5. člena Uredbe Dublin III postopala pravilno, ko ga ni vabila na osebni razgovor za olajšanje postopka določanja odgovorne države članice. Če bi bil tožnik v času od 26. 4. 2023 do 15. 5. 2023 v azilnem domu, bi se pred izdajo izpodbijanega sklepa na osebnem razgovoru lahko izjavil o vseh relevantnih dejstvih in se seznanil s postopkom po Uredbi Dublin III. Ker pa se je takrat nahajal na neznani lokaciji, tožena stranka z njim ni mogla opraviti osebnega razgovora in ga seznaniti s postopkom. Odgovornosti za to nosi izključno tožnik. Njegova trditev v pripravljalni vlogi, da je bil 31. 5. 2023 zopet prisoten v azilnem domu ni relevantna, saj je tožena stranka izpodbijani sklep izdala že 15. 5. 2023. 20. V času izdaje izpodbijanega sklepa je bil tožnik na neznanem naslovu, zato mu ga takrat tožena stranka ni mogla vročiti drugače kot z javnim naznanilom skladno s tretjim in petim odstavkom 96. člena v zvezi s 94. členom ZUP. Ko se je tožnik dne 25. 5. 2023 vrnil v azilni dom, mu je tožena stranka izpodbijani sklep istega dne vročila tudi osebno, kar izkazuje podpisana vročilnica v upravnem spisu. Glede na to sodišče ugotavlja, da je neutemeljena tožbena navedba, da tožnik ni prejel izpodbijanega sklepa.

21. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

22. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo neprepričljivo izpovedal, da ni vedel, da je Hrvaškem dal prstne odtise kot prosilec mednarodno zaščito. Dejal je tudi, da mu ni znano, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito ter da bi tu s tem namenom dal prstne odtise. Ta del izpovedi po oceni sodišča ni verodostojen. Tožnik je namreč zaslišan povedal, da ima osem razredov šole, formular za podajo prošnje, ki nosi naslov „Prošnja za mednarodno zaščito“ pa je preveden v arabski jezik, ki ga tožnik govori in razume. Sodišče zato ne dvomi, da je tožnik seznanjen, da je tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito.

23. Poleg tega je iz dokumentacije upravnega spisa - podatkov iz Centralne baze Eurodac razvidno, da je tožnik na Hrvaškem opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Zato je tožena stranka na pristojne hrvaške organe pravilno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Republika Hrvaška na navedeno prošnjo ni odgovorila, zato je tožena stranka na podlagi sedmega odstavka 22. člena in drugega odstavka 25. člena omenjene uredbe pravilno štela, da Hrvaška odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in jo je o tem tudi obvestila.

24. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

25. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (nazadnje v 10. točki obrazložitve sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski prostori, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedela, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.4

26. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije (SEU) kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti odpreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali iz Združenih narodov (glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11.2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022).5

27. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 (12. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe in njegova izpoved o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo le na prvo prečkanje hrvaško-bosanske meje, in tudi če so te izjave resnične, po presoji sodišča skupaj s člankom, objavljenim na spletni strani www.delo.si, na katerega se tožnik sklicuje, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev na Hrvaško. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), glede na sodbo I Up 81/2023, niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS.

28. Sodba ESČP M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011), na katero se posplošeno sklicuje tožnik, ne more biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema. V prid drugačni dokazni oceni pa ne pretehta niti tožnikovo posplošeno opiranje na članke, poročila in sodbe, navedene v sodbi tega sodišča I U 1834/2019. Vsaka stranka je namreč v dokaz svojih navedb dolžna ponuditi konkretizirane dokaze, sicer njenih trditev v dokaznem postopku ni mogoče individualno obravnavati.

29. Kot je sodišče že ugotovilo zgoraj, tožena stranka s tožnikom, zaradi njegovega samovoljnega odhoda iz azilnega doma, ni mogla opraviti osebnega razgovora. Je pa tožnik o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah imel možnost izjaviti se na sodišču. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je pojasnil, da je bosansko-hrvaško mejo prečkal dvakrat v enem dnevu. Ko jo je zjutraj v skupini petih ljudi prečkal prvič, jih je prijela policija, jih pretepla, obrcala, jim vzela denar in telefone ter jih vrnila v Bosno in Hercegovino. Drugič je to mejo prečkal zvečer, zjutraj naslednji dan jih je ponovno prijela policija in jih odpeljala na policijsko postajo v središču mesta. Policija takrat do njih ni bila nasilna. Vzela jim je prstne odtise in jim dala potrdila, s katerimi jih je napotila v azilni dom v Zagrebu. Tja se tožnik tja (kljub temu, da naj bi mu hrvaški policisti poškodovali nogo) ni odpravil, temveč je s poškodovano nogo pot nadaljeval proti Sloveniji. Povedal je, da je bil na Hrvaškem vsega skupaj 10 ur. Sodišče njegove izjave v zvezi s tem šteje kot domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Enako stališče je v zvezi s tem zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 (12. točka obrazložitve).

30. Glede na zgoraj povzeto tožnikovo izpoved sodišče ugotavlja, da je hrvaška policija po drugem prečkanju bosansko - hrvaške meje z njim postopala primerno. Po zaključenem policijskem postopku ga je napotila v azilni dom v Zagrebu, kjer je imel možnost bivati. Republika Hrvaška bi mu tam nudila namestitev, prehrano, na podlagi 4. točke prvega odstavka 52. člena hrvaškega Zakona o međunarodnoj i privremeni zaštiti6 Republike Hrvaške pa tudi zdravstvene storitve zaradi poškodovane noge. Tožnik te možnosti ni izkoristil, temveč je samovoljno odšel naprej proti Sloveniji. Sodišče se zato pridružuje stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v Republiko Hrvaško, ni izkazal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, toženi stranki ni bilo treba dokazovati, da so na Hrvaškem primerne razmere.

31. Tožnik zmotno meni, da opisano ravnanje hrvaških policistov ustreza splošno znanemu dejstvu, ki mu ga skladno z določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni treba dokazovati. Sodišče temu ne more pritrditi, zatrjevane sistemske pomanjkljivosti niso splošno znano dejstvo, temveč gre za okoliščine, ki jih je tožnik dolžan dokazati, če želi uspeti z zahtevkom. Po oceni sodišča dolžnik temu dokaznemu bremenu ni zadostil. 32. Na takšno presojo ne vpliva niti tožnikovo navajanje v zaključni besedi na naroku za glavno obravnavo, da ga bo ob morebitni vrnitvi na Hrvaško tam pričakala policija, ki da bo prisotna tudi v hrvaškem azilnem domu. V zvezi s tem je tožena stranka pravilno odgovorila, da bo tožnik predan v postopku mednarodne zaščite, zato ga bo na Hrvaškem pričakala uradna oseba hrvaškega notranjega ministrstva, ker pa bo do transferja prišlo na državni meji, bo tam prisotna tudi policija. Vendar to ne spremeni dejstva, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru azilnega in ne policijskega postopka. Ob tem sodišče dodaja, da tega ne bo spremenila niti morebitna prisotnost policije v hrvaškem azilnem domu.

33. Tožnik se je v zaključni besedi tudi neutemeljeno skliceval na določbo 12.a člena „Bilateralnega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo o medsebojnem vračanju oseb brez prebivališča“, ki da iz navedenega razloga omogoča zavrnitev tranzita. Sodišče predpostavlja, da se je ta tožnikova trditev nanašala na Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito (v nadaljevanju BHRIPO), ki v 12. členu določa primere, v katerih se tranzit lahko zavrne.7 Določbe BHRIPO v tej zadevi niso uporabljive, saj bo, kot že rečeno, tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru azilnega postopka na podlagi določb Uredbe Dublin III.

34. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni po presoji sodišča izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.8

35. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

36. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi mu na podlagi preteklega ravnanja na Hrvaškem, ob vrnitvi pretila težko nepopravljiva škoda.

39. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba zahtevo zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022 ter I Up 81/2023 5 Tako Vrhovno sodišče RS v 11. točki obrazložitve sodbe I Up 81/2023. 6 Narodne novine, št. 70/15, 127/17 7 Do zavrnitve tranzita lahko pride: a) če osebi v namembni državi ali drugi državi tranzita grozi mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje, kaznovanje, smrtna kazen ali preganjanje zaradi rase, veroizpovedi, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja; b) če osebi v namembni državi ali drugi državi tranzita grozi uvedba kazenskega postopka ali izvršitev kazenskih sankcij, razen zaradi nezakonitega prestopa državne meje; c) če je osebi izrečen ukrep izgona z državnega območja zaprošene pogodbenice. 8 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.