Jedro

Za ugotavljanje, s kom je bila sklenjena posojilna pogodba (kdo je posojilojemalec), ni pomemben ekonomski namen posojila, marveč je to vprašanje odvisno od tega, s katero osebo je bila posojilna pogodba sklenjena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 34.140,00 SIT odmerjene pravdne stroške v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 751/5 njiva, vpisana v vložku št. 591 k.o. T., katere zemljiškoknjižna lastnica je toženka H. Š. in nepremičnina parc. št. 362 - njiva, ki je vpisana v vložku št. 598 k.o.T. katere zemljiškoknjižni lastnik je toženec C. G., izključna last tožnice M. R. Ugotovilo je tudi, da je kupna pogodba z dne 10.2.1982, s katero je C. G. od toženke pridobil lastnino na parc. št. 362, vl. št. 598 k.o. T., za tožnico neveljavna in neučinkovita. Odločilo je, da sta toženca dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo tožnica lahko izposlovala zemljiškoknjižni prenos lastnine na svoje ime, ker bo sicer listino nadomestila sodba, istočasno pa sta dolžna obe parceli prepustiti tožnici v dejansko last in posest. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Štelo je za dokazano, da je bila v letu 1964 sklenjena med toženko in pok. V. Š., pravnim prednikom M. R., pogodba glede nepremičnin, ki so predmet današnje zadeve, zaradi česar je V. Š., po njem pa M. R., zakonita in dobroverna posestnica. Podani so pogoji za pridobitev lastninske pravice z nakupom, pa tudi pogoji za priposestvovanje. Prvo sodišče je tako odločitev sprejelo potem, ko je o stvari trikrat odločilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in potem ko je bilo s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 301/90 z dne 17.1.1991 ugodeno reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je zahtevku ugodilo. O pritožbi zoper sodbo, ki je predmet današnje zadeve, je pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom II Cp 1012/92 z dne 27.1.1993 in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na revizijo tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 9.2.1994 II Ips 545/93 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka z naročilom, da je potrebno sodbo celovito preizkusiti in odgovoriti na vse pritožbene trditve.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. V pritožbi ponavlja potek celotnega postopka in se ne strinja z dokazno oceno, kakršno je sprejelo prvo sodišče. Sprašuje se, kako je mogoče, da je pri KZ C. vsa dokumentacija o izplačilu odškodnin za arondirana zemljišča, za V. Š. pa obstaja le odločba, ne pa dokumentacija o izplačilu. Toženca utemeljeno sumita, da je dokumentacijo pri zadrugi vzel takratni tajnik Kmetijske zemljiške skupnosti. Pri odločanju so bila uporabljena grda dejanja, podtikanja in diskreditacije obeh tožencev ter prič in dokazov. Ni bilo zamenjave in ne prodaje.

Tožnica parcel tudi ni priposestvovala. K opisani pritožbi, ki jo je sestavil pooblaščenec obeh tožencev, sta tudi toženca sama poslala pritožbo. Dajeta svojo oceno dokazov, ne strinjata se z oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in opisujeta, kako so stvari potekale. C. G. navaja, da je bil ob nakupu v dobri veri, da kupuje parcelo od prave lastnice. V to je trdno prepričan, še bolj po vsem, kar se sedaj dogaja na sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Potem ko je bilo z revizijsko odločbo ugotovljeno, da je bila pri izdaji sodbe sodišča prve stopnje storjena bistvena kršitev določb postopka, je bilo treba v ponovljenem postopku to napako popraviti.

Do vprašanja, ali je dejansko stanje v izpodbijani sodbi prav ugotovljeno, se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sodbi, ki je bila z revizijsko odločbo razveljavljena. Sprejema torej dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je bila leta 1964 sklenjena pogodba med V. Š. in H. Š. po kateri je prva toženka prevzela od V. Š. odškodnino za arondirano zemljišče, zato pa mu je prepustila obe parceli, ki ju je že tako obdeloval in užival. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo. Ocenilo je izpovedi prič in strank in povedalo, zakaj določeno izpoved sprejema, druge pa ne. Po določbi čl. 8 ZPP sodišče odloči po svojem prepričanju, na podlagim vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, in na podlagi uspeha celotnega dokazovanja, katera dejstva je šteti za dokazana. Prvo sodišče je tako ravnalo. Povedalo je, kateri dokazi so bili odločilni za njegovo prepričanje in zakaj je enim pričam verjelo, drugim pa ne, in zakaj šteje, da je izpoved tožnice prepričljiva. O zmotno ugotovljenem dejanskem stanju torej ni mogoče govoriti, kajti odločilna dejstva je prvo sodišče pravilno ugotovilo.

Pritožba namreč ne navaja takih novih dejstev, ki bi bila lahko odločilna in tudi novih dokazov ne predlaga. Trdi, da so bili dokazi napačno ocenjeni, izraža sume v zvezi z dokumentacijo o izplačilu in vztraja, da ni bilo niti prodaje niti zamenjave. Kar zadeva izplačilo odškodnine, namreč izpodbijana sodba pove, da dejstvo, da je bila odškodnina plačana V. Š., ne izključuje ugotovitve, da je V. Š. denar izročil toženki. Ko C. G. v pritožbi vztraja, da je bil v dobri veri, hkrati tudi pove, da je še sedaj prepričan, da je lastnica toženka, kar pomeni, da tudi on ne sprejema ocene sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da toženka ob prodaji ni bila več lastnica. Dejstvo pa je, in tega tudi drugi toženec ne zanika, da je zvedel, da je vprašanje lastnine sporno, še preden je prišlo do kupne pogodbe.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pogoji za priposestvovanje niso podani. Sodišče prve stopnje govori o obdobju od 1964 do najmanj leta 1979, ko naj bi bila izkazana dobrovernost zakonitega posestnika. Kaj je bilo po letu 1979, prvo sodišče ni raziskovalo. V obdobju, ki je obdelano, torej 1964 do 1979, in z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, pa do priposestvovanja ni moglo priti, ker znaša dvajset let rok za priposestvovanje po pravnih pravilih, ki so se uporabljala do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Res pa je zahtevek utemeljen na drugi pravni podlagi. Ko je sodišče ugotovilo, da je bil leta 1964 sklenjen dogovor, da toženka prevzame denar, V. Š. pa parceli, je bila sklenjena kupna pogodba za parceli. Čeprav ni bila pismena, kar bi po tedaj veljavnem 9. čl. Zakona o prometu z zemljišči in stavbami morala biti, je bila realizirana, ker je V. Š. izročil denar in od tedaj dalje užival parceli kot svoji. Tudi po takratnih pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika in po takratni sodni praksi je bila kljub pomanjkljivi obliki pogodba veljavno sklenjema, ker je bila realizirana. Zato je zahtevek tožeče stranke proti toženi utemeljen. Utemeljen pa je tudi zahtevek proti drugemu tožencu.

Dejansko je šlo za dvakratno prodajo iste nepremičnine. Drugi toženec je vedel, da je spor o lastnini na parcelah. Glede na določbo čl. 47 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga citira izpodbijana sodba, je bil predmet poogodbe torej nedopusten, pogodba med prvo toženko in drugim tožencem pa zato nična.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl.166/1 ZPP.

Stroški predstavljajo revizijske stroške, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o o sodnih taksah in odvetniško tarifo. Specifikacija je razvidna iz spisa.

Pritožbi je bilo tako treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl.368 ZPP).