Jedro

Po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Pogoj za obvezno zavarovanje po tej določbi je dejstvo, da te osebe niso zavarovane na drugi podlagi ter imajo status družbenika in poslovodne osebe, pri čemer skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Skladno s 3. alieno 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje za družbenika zasebnih družb začne z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se konča z dnem izbrisa. Zavarovanje je glede na 2. odst. 15. člena ZPIZ-1 obvezno, ne glede na to, kakšni so dohodki družbe in ne glede na dejansko delovanje družbe in ne glede na to, da je tožnik podal odstopno izjavo in v spornem obdobju ni opravljal funkcije direktorja, družba pa ni več poslovala.

Ker zavarovalno razmerje iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 2. odstavku 7. člena nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, je toženec na podlagi ZMEPIZ po uradni dolžnosti izdal posamični upravni akt, s katerim je ugotovil, da je tožnik od določenega dne dalje imel lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 4. 2011 in pod isto številko z dne 14. 3. 2011 ter mu toženec povrne stroške predsodnega in sodnega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v tožbi in že v predsodnem postopku izpostavil, da že vse od 30. 12. 2009 ni več poslovodna oseba pri A. d.n.o.. Prav tako je jasno, da sama družba dejansko ni poslovala in delovala od leta 2009 oziroma že ne v letu 2008, dokler ni bila družba izbrisana iz sodnega registra. Vztraja, da je potrebno upoštevati situacijo, v kateri se je znašel, ko je bil poslovodna oseba in družbenik v družbi z neomejeno odgovornostjo. Navaja, da se mu pri tako pomembnih pravicah, kot so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne smejo oporekati pravice, ki mu gredo, zaradi namernega ravnanja druge osebe, saj je B.B., s katero je v hudem sporu, hotela njemu očitno s svojim ravnanjem škodovati. Oškodovani zaradi takšnega ravnanja ne more trpeti negativnih posledic. Sodišče bi to moralo upoštevati, ne glede na to, da v letu 2009 samo prenehanje družbe še ni bilo vpisano v sodni register. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo jasna določila Zakona o gospodarskih družbah, da je vpis v sodni register zgolj deklerativnega značaja in ne gre za nikakršen drugačen vsebinski pomen. Vztraja, da je že s 30. 12. 2009 odstopil z mesta direktorja in se ga od tega dne nikakor ne more več smatrati za direktorja. Nadalje je jasno, da pri družbi A. d.n.o. ni bilo nobenega poslovanja oziroma delovanja od leta 2009 dalje in tudi sam vpis prenehanja družbe v sodni register nima takšnega pomena, kot mu ga dajeta toženec oziroma sodišče, torej konstitutivnega pomena, saj je pomembno dejansko prenehanje poslovodenja. Ob tolmačenju, ki ga je v prvostopni sodbi zavzelo sodišče, se tožnik nikoli ne bi mogel upokojiti, ker praktično brez sodelovanja B.B. ni bilo možno izvesti formalne registracije prenehanja poslovodenja in delovanja družbe v sodnem registru. Meni, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V tem postopku sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 4. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 14. 3. 2011, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja v družbi A. d.n.o., po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 8. 12. 2010 dalje.

V konkretni zadevi gre za primer, ko je iz poslovodnega registra razvidno, da je tožnik vpisan kot družbenik in hkrati kot poslovodna oseba (direktor) v družbi A. d.n.o., C. 9, D., od 9. 2. 2000 dalje. Po podatkih matične evidence je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v času od 1. 6. 2008 do 7. 12. 2010 na podlagi 22. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) iz naslova brezposelnih, ki ne prejemajo denarnega nadomestila za brezposelnost, Zavod RS pa jim plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogoja za priznanje pravice do pokojnine z zavarovalno podlago 95. To dejstvo, da je bil tožnik do 7. 12. 2010 zavarovan kot brezposelna oseba, med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali se je bil po tem datumu tožnik dolžan zavarovati na podlagi družbeništva in poslovodenja družbe.

Po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Glede na takšno določbo je zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona obvezno, ne glede na to, kakšni so dohodki in ali takšna družba dejansko deluje. Pogoj za obvezno zavarovanje je dejstvo, da osebe niso zavarovane na drugi podlagi ter imajo status družbenika in poslovodne osebe, pri čemer skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Skladno s 3. alieno 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje za družbenika zasebnih družb začne z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se konča z dnem izbrisa. Obstoj lastnosti zavarovanca se na podlagi 1. alinee 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 v nadalj. ZMEPIZ) ugotavlja, če ni bila vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje. Po 1. odstavku 48. člena ZMEPIZ osebe iz 47. člena pridobijo lastnost zavarovanca z dnem, določenim v 47. členu ZMEPIZ (v konkretnem primeru poslovodne osebe zasebnih družb, ki niso obvezno zavarovani na drugi podlagi z dnem vpisa v register).

Ker zavarovalno razmerje iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 2. odstavku 7. člena nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, je toženec na podlagi ZMEPIZ po uradni dolžnosti dne 14. 3. 2011 izdal posamični upravni akt, s katerim je ugotovil, da je tožnik od 8. 12. 2010 dalje imel lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Pritožbene navedbe, da že od 30. 12. 2009 tožnik ni več poslovodna oseba, ker je tega dne pri notarju podal odstopno izjavo, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne. Odstopna izjava pri notarju ne zadostuje za prenehanje njegove poslovodne funkcije. Ko je tožniku prenehalo obvezno zavarovanje po 22. členu ZPIZ-1, se je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča dolžan prijaviti v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, ker je bil v registru vpisan kot družbenik in hkrati kot poslovodna oseba (direktor), ne glede na to, da je podal odstopno izjavo. Pri tem razlogi, zakaj tožnik ni bil izbrisan iz evidence, ne morejo biti upoštevni oziroma na obveznost zavarovanja, ki nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo ali obstojem pravnega razmerja, ne vplivajo in so irelevantni.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in o stroških pritožbe, ker tožnik z njo ni uspel, v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da jih tožnik trpi sam.