Jedro

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca nista bila s tožečo stranko v delovnem razmerju in da zato ne gre za odškodninsko terjatev delodajalca proti delavcu v skladu z določbo 182. člena ZDR. Vendar pa dejstvo, da toženca nista bila v delovnem razmerju s tožečo stranko, samo po sebi ne zadostuje za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine bi lahko sodišče zavrnilo, če bi izključilo odškodninsko odgovornost tožencev po določbah OZ. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, vzročna zveza, nastanek škode in krivda), je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zgolj zaradi neobstoja delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema vsaj preuranjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 113358/2014, z dne 28. 8. 2014, v dajatvenem delu in v delu glede stroškov upnika ter postopek zoper prvega toženca za plačilo zneska 200.000,00 EUR ustavilo (I.a točka izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014 dalje pa je zavrnilo (I.b točka izreka). V celoti je razveljavilo tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 114415/2014, z dne 1. 9. 2014 v dajatvenem delu in v delu glede stroškov upnika ter postopek zoper drugega toženca za plačilo zneska 200.000,00 EUR ustavilo (II.a točka izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014 dalje pa zavrnilo (II.b točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tožencema pa je dolžna povrniti njune stroške postopka v skupni višini 10.754,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožeča stranka dejanski delodajalec tožencev. Oba toženca sta dejansko delala za tožečo stranko oziroma družbo A. d. o. o., čeprav sta bila formalno zaposlena v družbi B. d. o. o. Z odločitvijo, da mora med delavcem in delodajalcem obstajati delovno razmerje v primeru odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka meni, da je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se ni opredelilo do obstoja pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 20. 11. 2010 niti ni upoštevalo izpovedi prokurista C.C. Po oceni tožeče stranke dejstvo, da pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 20. 11. 2010 ni bila izročena stečajnemu upravitelju, ne pomeni, da ni obstajala. Trdi, da sta toženca dobivala plačo direktno iz TRR tožeče stranke in ne preko asignacije, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženca prerekata navedbe v pritožbi in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena.

6. Tožeča stranka je v tem sporu navajala, da sta toženca namerno škodljivo ravnala, ko sta ji (vsaj) v času od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 protipravno prevzela poslovne partnerje, intelektualno lastnino, nabavni in prodajni trg, trženje grafične opreme, tehnično, tehnološko, ekonomsko in tržno dokumentacijo, informacijski sistem, ki zajema vse podatke sodelovanja s poslovnimi partnerji doma in v tujini vsaj za pet let nazaj, ter vse prenesla na svoji gospodarski družbi (D. d. o. o. in E. d. o. o.). Z opisanim protipravnim ravnanjem ji je bila povzročena škoda najmanj v višini 200.000,00 EUR. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na določbi 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in splošnih določbah Obligacijskega Zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Zahtevek je torej utemeljevala na dveh (dopustnih) podlagah.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženca sklenila pogodbo o zaposlitvi z družbo B. d. o. o., za katero sta tudi delala v polnem delovnem času 40 ur tedensko, ta družba pa jima je tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženca sta v stečajnem postopku nad družbo B. d. o. o. priglasila terjatve iz delovnega razmerja, ki jih je stečajni upravitelj priznal v celotnem znesku. Na podlagi asignacij je plače na račun družbe B. d. o. o. tožencema nakazovala A. d. o. o. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZDR je delodajalec po tem zakonu pravna oseba, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je oba toženca na podlagi pogodb o zaposlitvi zaposlovala družba B. d. o. o., tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sta bila toženca pri njej v delovnem razmerju, pri čemer ni bistveno, da sta toženca dejansko delala za družbo A. d. o. o., ki se je kasneje preimenovala v tožečo stranko oziroma da je bila tožeča stranka dejanski delodajalec na podlagi pogodbe o sodelovanju z dne 20. 11. 2010. To pogodbo je v imenu tožeče stranke in družbe B. d. o. o. sklenila ista oseba - prokurist C.C. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi stečajnega upravitelja družbe B. d. o. o., pravilno ugotovilo, da pogodbe o sodelovanju ni bilo med dokumentacijo, ki mu jo je direktorica družbe B. d. o. o. predala ob uvedbi stečaja. Tudi iz izpovedi tožencev izhaja, da nista bila obveščena o obstoju pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 20. 11. 2010 niti o tem, da bosta delo opravljala za koga drugega kot za B. d. o. o. Poleg tega sta se toženca poslovnim partnerjem vseskozi predstavljala kot delavca družbe B. d. o. o. Takšno dokazno oceno potrjujejo tudi listinski dokazi. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s predložitvijo listine (pogodbe) in izpovedjo C.C. ni dokazala prenosa dejavnosti oziroma spremembe delodajalca. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so neutemeljene.

8. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca nista bila s tožečo stranko v delovnem razmerju in da zato ne gre za odškodninsko terjatev delodajalca proti delavcu v skladu z določbo 182. člena ZDR. Vendar pa dejstvo, da toženca nista bila v delovnem razmerju s tožečo stranko, samo po sebi ne zadostuje za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine bi lahko sodišče zavrnilo, če bi izključilo odškodninsko odgovornost tožencev po določbah OZ. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, vzročna zveza, nastanek škode in krivda), je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zgolj zaradi neobstoja delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema vsaj preuranjena.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje še ni presojalo odgovornosti tožencev z vidika splošnih določb o odškodninski odgovornosti niti ni s tem v zvezi izvedlo dokaznega postopka. O bistvenem vprašanju utemeljenosti zahtevka, ki tvori samostojno in sklenjeno pravno celoto (prim. J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (3. knjiga), Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 457), bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi s tem nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera ocenjuje, da je zaradi varstva pravic strank do pritožbe smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter stroških postopka.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.