Jedro

Izrazi, kot so nemoralen, sebičen, nepošten in dvoličen, sicer predstavljajo negativne osebne lastnosti, vendar njihova intenzivnost ni takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Tudi očitki tožniku, da je (kot predsednik kluba) opeharil klub, lagal skupščini in odtujeval opremo kluba, predstavljajo le kritiko glede njegovega vodenja kluba, ki ji ni mogoče pripisati žaljivega pomena. Pri tem je treba upoštevati tudi, da gre zgolj za osebno komunikacijo med pravdnima strankama, ki ni bila objavljena v medijih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, po katerem bi moral toženec tožniku plačati 8.763,14 EUR s pp, tožniku pa naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 3.443,70 EUR.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da se je povsem napačno osredotočilo na to, ali so izjave toženca resnične ali ne. Temelj odškodninske odgovornosti je namreč podan ne glede na resničnost izjav. Navedena okoliščina je lahko pomembna le za morebitno zmanjšanje odškodnine na podlagi 181. čl. (pravilno 171. čl.) in 185. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer se pritožba sklicuje na Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2992/2008. Poudarja, da je toženec v dopisu navedel kar 17 besed, ki so vsaka zase objektivno gledano žaljive in hkrati podajajo negativno vrednostno oceno tožnika, kar predstavlja protipravno in nedopustno ravnanje. Toženec ga je z dopisom nedvomno hotel razžaliti, saj je želel zaključiti nadaljnjo komunikacijo med njima. Dopis tudi ni napisan v tonu, ki bi pomenil kakršnokoli resno kritiko oziroma s katerim bi se zavaroval interes toženca, temveč gre bolj za poslovilno pismo. Sodišču očita, da se ni opredelilo do dejstva, da so bili z dopisom seznanjeni tudi ostali člani jadralnega društva. To dejstvo namreč kaže na motiv toženca po namerni razžalitvi tožnika pred ostalimi člani. Sodišče tako napačno zaključi, da je bilo pismo napisano z namenom ureditve zadev v društvu, saj v pismu niti z eno besedo ne nakaže morebitne rešitve v prihodnje. Podana je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem toženca ter posledicami, ki so nastale pri tožniku. Prav zaradi dopisa je bil namreč okrnjen tožnikov ugled v jadralskih krogih, tožnik pa je prepričljivo izpovedal tudi o svojih duševnih bolečinah. Kot izhaja iz zgoraj omenjene odločbe Višjega sodišča, tožniku duševnih bolečin ni treba dokazovati z medicinsko dokumentacijo ali z izvedencem medicinske stroke. Prav tako je podana odgovornost toženca. Glede na to, da sodišče temelj odškodninske odgovornosti išče tudi v Kazenskem zakoniku (KZ), pritožba opozarja, da je kaznivo dejanje razžalitve podano tudi, če storilec ni imel namena drugega razžaliti, temveč zadostuje, da je imel v zavesti, da gre za razžalitev, kar pa je toženec v obravnavanem primeru vsekakor imel. Pritožba se v nadaljevanju obširno ukvarja z vprašanjem, kdo bi bil odgovoren za morebitno škodo, ki bi nastala drugim jadrnicam na regati, pri čemer se sklicuje na pravila Mednarodne jadralske zveze ISAF, določbe Pomorskega zakonika (PZ) ter določbe Zakona o društvih (ZDru). S tem pritožba opravičuje ravnanje tožnika, ki je tožencu prepovedal sodelovanje na regati. Sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pravil ISAF in določb PZ, temveč se je postavilo na napačno stališče, da zakoniti zastopnik društva, ki odgovarja za dolgove društva s svojim premoženjem, članom društva ne sme prepovedati nedopustnega ravnanja.

(3) Toženec na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Predmet presoje je pismo toženca, ki ga je tožniku poslal 7.10.2005 po elektronski pošti (priloga A2) s sledečo vsebino: ''Ne vem kdo si, vem pa, da tako nizkotne osebe ne sodijo na spisek ljudi, ki bi jih želel poznati, še manj imeti za prijatelje. Vse, ki jih poznam in so imeli opravka s teboj, si grdo izigral. Po laganju v obraz celotni skupščini kluba si dokazal, da si prvi človek, ki je izigral in opeharil klub, zaradi tebe smo vsi odstopili, zaradi tvoje nemoralnosti, malomarnosti, sebičnosti in nepoštenosti. Sporno je postalo predvsem tvoje delovanje in odtujevanje. ... Mar res ne uvidiš, da si vse zasral in zajebal. Stopi pred ogledalo in srečal se boš z osebo, ki je pravi rušitelj. Mene pa nikar ne krivi za svoja nizkotna dejanja ... Lepo, da me vikaš, čeprav ne vem čemu. Verjetno gre zopet za tvojo dvolično (ne)moralo ...''. Pismo po zatrjevanju tožnika predstavlja poseg v čast in dobro ime, saj so uporabljeni izrazi zanj žaljivi, zaradi česar je trpel duševne bolečine.

(6) Pritožba utemeljeno opozarja, da je pravno napačen pristop sodišča prve stopnje, ki se je osredotočilo predvsem na to, ali so navedbe v pismu resnične ali ne (glej obširne razloge na strani 7, 8 in 9 sodbe). Zapisano namreč v pretežnem delu predstavlja vrednostno sodbo (o osebnih lastnostih tožnika in njegovem delovanju v funkciji predsednika kluba), pri kateri dokazovanje resničnosti ni mogoče. Navedeno za presojo zadeve tudi sicer ni ključno, saj so tudi resnične izjave lahko žaljive (1).

(7) V nasprotju s pritožbenim stališčem pa navedb v pismu po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče označiti kot žaljive. Ali je neko pisanje žaljivo, je potrebno presoditi glede na vse okoliščine primera. Ravno zaradi okoliščin, v katerih je bilo sporno pismo poslano, kot jih je v obširnem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, pismu takšne (žaljive) vsebine ni mogoče pripisati. Vsebino pisma je treba presojati predvsem v kontekstu (slabih) medsebojnih odnosov v jadralnem klubu S. C., katerega člana sta bila tožnik in toženec. Kot izhaja iz izpovedi zaslišanih prič (članov kluba) D., P., R., B., M., M. in R., ki jim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, je bilo delovanje tožnika v klubu sporno v več pogledih. Finančno poslovanje družbe je bilo namreč nepregledno in sumljivo, tako da je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je tožnik nekaterim članom prepovedal nastopanje na tekmovanju, brez ustreznega soglasja pa je uporabljal tudi jadralno opremo v lasti kluba. Takšno ravnanje tožnika je bilo torej povod za sporno pismo. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču napadene sodbe, da je pismo mogoče razumeti le kot kritiko tožniku v zvezi z njegovim vodenjem kluba, ne glede na to, da ne vsebuje predloga o tem, kako naj se zadeve v klubu uredijo. Sestavni del vsake kritike pa je tudi negativna vrednostna sodba. V koliziji pravice do svobode izražanja in pravice do ugleda in časti je zato treba najti ustrezno ravnovesje. Tožnik je glede na svojo funkcijo v klubu gotovo dolžan trpeti bolj ostre kritike kot sicer. Očitki toženca, da je tožnik klub izigral, lagal skupščini kluba, da je opeharil in odtujil opremo kluba, po oceni pritožbenega sodišča ne presegajo dopustnih meja izražanja, ki bi pomenile poseg v pravico tožnika. Enako velja tudi za navedbe o osebnih lastnostih tožnika, ki si jih je prislužil zaradi zgoraj opisanega ravnanja v klubu. Izrazi, kot so nemoralen, sebičen, nepošten in dvoličen, sicer predstavljajo negativne osebne lastnosti, vendar njihova intenzivnost le ni takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Pri tem je nenazadnje potrebno upoštevati tudi, da pismo ni bilo objavljeno v medijih, temveč je šlo zgolj za zasebno komunikacijo med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zapis ni objektivno žaljiv, pa čeprav se je tožnik subjektivno čutil prizadetega.

(8) Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podane vse štiri predpostavke, in sicer protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza ter odgovornost (131. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Ker v ravnanju toženca ni protipravnosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču utemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno so odveč pritožbene navedbe o obstoju duševnih bolečin, namenu tožnika in vzročni zvezi in pritožbeno sodišče nanje ne bo posebej odgovarjalo (1. odst. 360. čl. ZPP). Brezpredmetno je tudi razpravljanje o tem, kdo bi odgovarjal za morebitno škodo, ki bi jo člani kluba povzročili na tekmovanju, s čemer pritožba opravičuje ravnanje tožnika v zvezi s prepovedjo nastopanja. Ker ne gre za odločilno dejstvo, so pritožbeni očitki o neustrezni obrazložitvi sodbe (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP) oziroma o (ne)uporabi materialnega prava, ki ureja to področje, neutemeljeni.

(9) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

(1) Primerjaj zadeve II Cp 247/99, I Cpg 507/2006, I Cp 1074/2006.