Jedro

Če je tožena stranka odločitev oprla na 4. odstavek 12. člena Dublinske uredbe, potem bi moralo biti iz obrazložitve razvidno, na podlagi v Dublinski uredbi predvidenih dokaznih sredstev, kateri dokument za prebivanje tožnik poseduje, ki je potekel manj kot dve leti pred tem, ali vizum, ki je potekel manj kot šest mesecev pred tem, in ki mu je dejansko omogočil vstop na ozemlje države članice.

Odgovor na tožbo ne more odpraviti bistvenih pomanjkljivosti v obveznih sestavinah obrazložitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep tožene stranke št. 2142-65/2017/9 (1312-12) z dne 25. 9. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, v nadaljevanju: Dublinska uredba) na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, začasno nastanjenega v izpostavi azilnega doma, ..., Ljubljana, ki ga v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito A.A., roj. ... 1974, v kraju B., državljan Gvineje Bisao, zavrže. Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Portugalski, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 26. 1. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo za notranje zadeve je od prosilca ob vložitvi njegove prošnje iz predložene dokumentacije dobilo podatek, da prosilec poseduje vizum, ki ga je izdal pristojni organ Republike Francije, št. ..., z veljavnostjo 90 dni, izdan dne 17. 9. 2014. Na podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da je iz svoje matične države odšel preko Francije na Portugalsko, kjer je študiral do januarja 2017. Organ se sklicuje na določbo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe. Ministrstvo je za prosilca pristojnemu organu Portugalske dne 20. 4. 2017 v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca.

2. Pristojni organ je dne 1. 9. 2017 opravil osebni razgovor s prosilcem. Na razgovoru je bil prisoten tudi pravni zastopnik prosilca in tolmač za angleški jezik, za katerega je prosilec navedel, da je njegov materni jezik. Na osebnem razgovoru ni navedel nobene sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko predstavljale nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja na Portugalskem. Prosilec je navedel, da nima zadržkov glede njegove vrnitve na Portugalsko in obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito v tej državi ter da se na sklep o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ne bo pritožil. Ministrstvo še navaja, da se bo v skladu s 1. odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Portugalske dogovorilo o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem mejnem letališču Lizbona. Sklicuje se tudi na četrto alinejo 51. člena ter deveti odstavek 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1. 3. V tožbi tožnik pravi, da se s predajo Portugalski ne strinja in zato zoper ta sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik najprej izpostavlja, da predhodno ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito, da je Slovenija prva država, kjer je zaprosil. Glede na navedeno bi se moral upoštevati položaj tožnika v januarju 2017. Dejstvi, da je tožnik na Portugalskem študiral in da poseduje vizum Francije (ki je že potekel pred več kot dvema letoma), ne moreta spremeniti tega, da je bila vložena prošnja v Sloveniji, in to dne 26. 1. 2017. 4. Kot tožena stranka sama navaja, je vizum, ki je bil izdan tožniku, veljal 90 dni, izdan pa je bil dne 17. 9. 2014, to pomeni, da v času podaje prošnje za mednarodno zaščito vizum ni bil niti veljaven (zato ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 12. člena Dublinske uredbe), prav tako pa ni pogojev za uporabo 4. odstavka 12. člena Dublinske uredbe. Določba 4. odstavka 12. člena Dublinske uredbe, na katero tožena stranka opira svojo odločitev, ne more biti uporabna v konkretnem primeru, zato je materialno pravo zmotno uporabljeno, kot posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot prvo, vizum je izdala Francija in ne Portugalska, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi Portugalska izdala dovoljenje za bivanje. Tožnik pojasnjuje, da dovoljenja za bivanje na Portugalskem ni nikoli imel. 5. Glede na navedeno meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj ni podan nobeden od pogojev iz citiranega 4. odstavka 12. člena Dublinske uredbe. Tožnik je razpolagal le z vizo iz Francije in nima nobenih dokumentov iz 12. člena Dublinske uredbe, ki bi potekli manj kot dve leti pred tem, uporaba l., 2. in 3. odstavka tega člena pa ne pride v poštev, saj ni izpolnjen dejanski zakonski stan: "ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3."

6. Glede na navedeno je za tožnika jasno, da je pristojna država za obravnavanje prošnje Slovenija, v kateri je tožnik podal eno in edino prošnjo za zaščito, območje Francije in Portugalske pa je zapustil, torej uporaba odstavkov 1, 2 in 3, kot navedeno zgoraj, ne pridejo v poštev. V dokazne namene predlaga tudi ustno zaslišanje tožnika.

7. Ne glede na navedeno pa, če sodišče tožniku ne bi sledilo v doslej zatrjevanem, pravi, da se na Portugalsko ne more vrniti, saj ima tam težave z družino, ki ne želi, da živi pri njej (vrgli so ga iz hiše), prav tako pa ga je tam napadel moški z nožem, ki da je klical "...", in ga skušal ubiti, zato se tožnik boji vrniti na Portugalsko. To je tudi razlog, da je zapustil Portugalsko in v Sloveniji prosil za mednarodno zaščito. Tožnik prosi sodišče, da iz razlogov humanitarnosti to upošteva pri presoji. Tega prej na osebnem razgovoru ni izpostavil, saj je mislil, da je razlog za mednarodno zaščito zgolj vojna in niti ni razumel, da se ga sprašuje o Portugalski, sicer bi to izpostavil. 8. Toženi stranki očita, da z ničemer ni utemeljila, zakaj je Portugalska varna država za tožnika oz. ni za to predložila nobenih dokazov, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

9. Tožnik hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe odloži, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je od tožnika odvzela prstne odtise in jih 27. 1. 2017 poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobila podatek, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC 12. 1. 2017 s strani Republike Madžarske. Na podlagi podatkov iz Centralne baze EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je tožnik vstopil v evropski prostor nezakonito. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Madžarske 9. 2. 2017 v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe, posredovala prošnje v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilcev. Pristojni organ Republike Madžarske je 27. 3. 2017 odgovoril, da Republika Madžarska ni pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz odgovora Republike Madžarske pa je tožena stranka ugotovila, da je imel tožnik francoski vizum z veljavnostjo od 14. 9.2014 do 31. 12.2014, kot tudi, da je imel tožnik na Portugalskem izdano dovoljenje za prebivanje, ki mu je veljalo od septembra 2014 do septembra 2016. Glede na odgovor pristojnega organa Republike Madžarske je tožena stranka pristojnemu organu Portugalske 20. 4. 2017 v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilcev. Pristojni organ Portugalske je 6. 7. 2017 odgovoril, da je Portugalska v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnikove navedbe, da nikoli ni imel dovoljenja za bivanje na Portugalskem, ne držijo. Tako iz odgovora Republike Madžarske, kot tudi iz odgovora pristojnega organa Portugalske jasno izhaja, da je imel tožnik izdano dovoljenja za prebivanje na Portugalskem, ki mu je veljalo od septembra 2014 do septembra 2016, zaradi česar je Portugalska prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje tožena stranka tudi na podlagi tožnikovih navedb ugotavlja, da je tožnik sam v tožbenem postopku navedel, da je na Portugalskem študiral, torej je tožnik moral imeti izdano dovoljenje za prebivanje, saj v nasprotnem primeru tožnik na Portugalskem ne bi mogel študirati. Navedeno kaže, da tožnik v tožbenem postopku zavaja pristojne organe Republike Slovenije in s tem institut mednarodne zaščite.

11. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je imel tožnik s strani Portugalske izdano dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo od septembra 2014 do septembra 2016. Dovoljenje za prebivanje, izdano s strani pristojnega organa, Portugalske je poteklo pred dobrim letom dni, zaradi česar so podani pogoji, v skladu z Dublinsko uredbo, da se tožnika preda Portugalski, ki je tudi prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ne držijo tožnikove navedbe, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, da je nepravilno uporabila materialno pravo in da so bile kršene bistvene določbe postopka.

12. Tožena stranka še dodaja, da je tožnik 1. 9. 2017 na osebnem razgovoru na podlagi 5. člena Dublinske uredbe pri toženi stranki sam izjavil, da nima zadržkov, da ga Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe preda Portugalski in da bi njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Portugalska. Prav tako niti tožnik niti njegov pooblaščenec toženi stranki nista predložila nobenih dokazil, da na Portugalskem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Portugalske v zvezi s sistemskimi pomanjkljivosti in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

13. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka pojasnjuje, da bo kot v vseh dosedanjih primerih z izvršitvijo izpodbijanega akta počakala do izdaje pravnomočne sodbe.

14. V roku 7 dni od prejema tožbe je sodišče prejelo tudi pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri ta med drugim pravi, da dokazov, da je tožnik imel dovoljenje za prebivanje na Portugalskem, še vedno ni. Iz previdnosti pojasnjuje, da če držijo trditve tožene stranke, da je tožnik vstopil v evropski prostor nezakonito, je treba upoštevati določilo 1. odstavka 13. člena Dublinske uredbe. Dublinska uredba v 3. odstavku 22. člena namreč napotuje na Uredbo komisije (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003. V Prilogi II te uredbe pa so natančno navedeni tako dokazi kot posredne okoliščine o nezakonitem vstopu na ozemlje preko zunanje meje, ki so relevantni za odločitev o tem, katera država je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu izrecno ne izpostavi, kateri dokaz ali indic naj bi bil osnova za Dublinsko predajo prosilca Madžarski, saj zapisana dejstva in dokazi ne zadostujejo tem kriterijem, osnove za predajo Portugalski pa ni. Če tožniku namreč v upravnem postopku niso predložena vsa dejstva in dokazi, na katera tožena stranka opira svojo odločbo, tako ne more učinkovito varovati svojih pravnih interesov; tudi ni prav, da se učinkovita možnost za dokazovanje in utemeljevanje svoje prošnje tožniku da na voljo šele v upravnem sporu (glej npr. sodbo I Up 72/2006). Glede na navedeno tožnik meni, da je storjena bistvena kršitev upravnega postopka, ki terja razveljavitev izpodbijanega sklepa tako, da se tožbi ugodi oz. podrejeno razveljavi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

15. Podredno, pa tožnik navaja, da je rok za predajo Portugalski potekel, glede na nove navedbe tožene stranke. Če bi že držalo, da je septembra 2016 dovoljenje za prebivanje na Portugalskem preteklo, pa je poleg določbe 12. člena Dublinske uredbe treba upoštevati še 19. člena Dublinske uredbe. Obveznosti iz člena 18(1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica (tožnik opozarja, da nima veljavnega dokumenta za prebivanje na Portugalskem).

16. Prošnja, vložena po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, se šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

17. Prav tako prenehajo obveznosti, določene v členu 18(1)(c) in (d), kadar lahko država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje, ob zahtevi za ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje države članice v skladu z odločbo o vrnitvi, ki ga slednja izda po umiku ali zavrnitvi prošnje. Tožnik se sklicuje na že podane navedbe, da je ozemlje Portugalske zapustil, zato je treba upoštevati 2. odstavek 19. člena Uredbe, po kateri je obveznost Portugalske za sprejem prenehala. Upoštevati je treba še 14. člen Dublinske uredbe, zaradi katerih tožnik meni, da je pristojna RS.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

18. Tožba je utemeljena.

19. V sodbi v zadevi Ghezelbash je Sodišče EU razvilo pravno interpretacijo, po kateri se "v zvezi s pravicami, ki jih ima prosilec za azil, Uredba št. 604/2013 (Dublinska uredba) v bistvenih točkah razlikuje od Uredbe št. 343/2003."1 V določilu člena 27(1) Dublinske uredbe "ni nobene omejitve glede trditev, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru tega pravnega sredstva."2 Na podlagi člena 21(3) Dublinske uredb mora zahteva za sprejem vsebovati dokaze, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo preveriti, ali je ta država odgovorna glede na merila v Dublinski uredbi, poleg tega pa mora na podlagi 22. člena Dublinske uredbe odgovor na tako zahtevo temeljiti na preizkusu dokazov in posrednih okoliščin, ki omogočajo uporabo meril iz poglavja III Dublinske uredbe.3 Zakonodajalec EU se "ni omejil na vzpostavitev organizacijskih pravil, ki urejajo le odnos med državami članicami, ampak se je odločil, da prosilce za azil vključi v ta postopek, tako da je države članice zavezal, da jih obvestijo o merilih glede odgovornosti ter jim ponudil možnost predložitve informacij, ki omogočajo pravilno uporabo teh meril in jim zagotavljajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper morebitno odločitev o predaji, sprejeto ob koncu postopka."4 Sodišče, ki obravnava pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, "ni pozvano, naj zaupa odgovornost za preučitev prošnje za azil državi članici, ki je bila določena na podlagi želje tožeče stranke, ampak naj preveri, ali so bila merila o odgovornosti, ki jih je določil zakonodajalec, Unije, pravilno uporabljena."5

20. Ob teh izhodiščih sodne prakse Sodišča EU v konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da ne more presoditi zakonitosti izpodbijanega akta in sicer zaradi pomanjkljive obrazložitve in tudi dejstva, da tožnik ne glede na to, da je na osebnem razgovoru povedal, da se ne bo pritožil zoper sklep o zavrženju, ni bil pred izdajo akta obveščen o merilu glede odgovornosti Portugalske po Dublinski uredbi, na katerem temelji izpodbijani akt. 21. Iz citirane sodne prakse dovolj jasno izhaja, da golo dejstvo, da je Portugalska sprejela odgovornost za obravnavo prošnje (na podlagi 4. odstavka 12. člena Dublinske uredbe) ne zadošča za zakonitost odločitve tožene stranke.6 Kajti, če je tožena stranka odločitev oprla na 4. odstavek 12. člena Dublinske uredbe, potem bi moralo biti iz obrazložitve razvidno, na podlagi v Dublinski uredbi predvidenih dokaznih sredstev, kateri dokument za prebivanje tožnik poseduje, ki je potekel manj kot dve leti pred tem, ali vizum, ki je potekel manj kot šest mesecev pred tem, in ki mu je dejansko omogočil vstop na ozemlje države članice. Izpolnjevanje teh pogojev iz obrazložitve ni razvidno. Pred tem delom obrazložitve tožena stranka sicer omenja, kar je razvidno tudi iz podatkov v spisu, da prosilec poseduje vizum, ki ga je izdala Francija s konkretno številko in veljavnostjo 90 dni. Vendar pa ob tem navaja, da je bil vizum izdan 17. 9. 2014, kar pomeni, da je očitno potekel pred bistveno več kot pred 6 meseci. Tožena stranka ob tem tudi dodaja, da je tožnik študiral na Portugalskem do januarja 2017, vendar ob tem nobenega dokumenta za prebivanje ali vizuma v povezavi s časovnimi pogoji iz 4. odstavka 12. člena Dublinske uredbe ne omenja. Tožena stranka še navaja, da tožnik nobene sistemske pomanjkljivosti na Portugalskem ni omenil in, da je dejal, da se ne bo pritožil na sklep o zavrženju.

22. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka ni poskušala pridobiti formalnega dokaza v smislu člena 22(5) Dublinske uredbe o tem, da je tožnik posedoval dokument za prebivanje na Portugalskem v skladu s časovnimi pogoji iz 4. odstavka 12. člena Dublinske uredbe, oziroma ni ugotovila, da formalni dokaz ne obstaja in da je zato upravičena, da se opre na posredne koherentne, preverljive in dovolj podrobne okoliščine. Po določbah od 2. do 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo dokazov, navedbo določb predpisov ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Teh elementov obrazložitev izpodbijanega akta nima, zato ga sodišče ne more preizkusiti po vsebini (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Poleg tega ključni del listine iz Madžarske z dne 27. 3. 2017, ki naj bi bil odgovor na zahtevo tožene stranke, ki je v angleškem jeziku, ni preveden v slovenščino, kakor tudi ne morebiten odgovor (na zahtevo za sprejem) Portugalske, dan po elektronski pošti z dne 6. 7. 2017. 23. Tožena stranka je od tožnika dvakrat vzela njegovo izjavo, ob podaji prošnje in ob osebnem razgovoru, vendar ga ni vprašala, ali poseduje oziroma je posedoval dokument za prebivanje na Portugalskem oziroma ga ni spraševala o drugih okoliščinah, ki bi lahko bile pomembne za uporabo Dublinske uredbe, ob tem da zakonodajalec ni predvidel pravnih posledic, če prosilec napove, da se ne bo pritožil zoper odločitev; poleg tega pa ga tudi ni seznanila z nobeno podlago za sprejem odgovornosti s strani Portugalske; obrazec EURODAC je bil odposlan v zvezi s podlago iz člena 13(1) Dublinske uredbe, ki je sicer tožena stranka v izpodbijanem aktu ne omenja, v odgovoru na tožbo pa tožena stranka omenja tudi podlago nezakonitega vstopa na ozemlje države članice EU iz tretje države, kar še utrjuje oceno o nezmožnosti presoje zakonitosti izpodbijanega akta po vsebini glede pravne podlage za zavrženje.

24. Poleg tega, ker v tožbi tožnik zatrjuje, da ni nikoli posedoval dokumenta za prebivanje na Portugalskem in da tožena stranka dokaza o tem nima, je upoštevajoč vse navedeno moralo sodišče tožbi ugoditi. Navedbe v tožbi, da "ima težave z družino," pri kateri je bival na Portugalskem, in da ga je napadel moški z nožem, pa po oceni sodišča izkazujejo, da tožnik nima dovolj utemeljenega zahtevka (ang.: "arguable claim") v zvezi z pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (18. člen Ustave, 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), zato v tem primeru sodišče lahko odloči, da gre za tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1, ki je tožnik ne more uveljavljati v upravnem sporu.

25. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo, ki ne more odpraviti bistvenih pomanjkljivosti v obveznih sestavinah obrazložitve, navedla, da iz odgovora madžarskih organov izhaja, da je imel tožnik od septembra 2014 do septembra 2016 dovoljenje za prebivanje na Portugalskem in da to izhaja tudi iz odgovora portugalskega organa. Ob tem, kot že rečeno, da tožena stranka ne more bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi odpraviti z odgovorom na tožbo, sodišče ugotavlja, da iz odgovora portugalskega organa ni razvidno, da bi organ potrdil, da je tožnik imel omenjeno dovoljenje na Portugalskem. Ni videti razloga, zakaj tožena stranka takega zanesljivega dokaza ne bi mogla pridobiti od portugalskega organa, zato je morebitno implicitno sklepanje v izpodbijanem aktu, ki je postalo izrecno v odgovoru na tožbo, da ker je tožnik študiral, je moral imeti tudi dovoljenje za bivanje, nesprejemljivo oziroma nezadostno za to, da bi izpodbijana odločitev lahko ostala v veljavi. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka in ker tožniku ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo akta izrekel o konkretni podlagi za predajo Portugalski (1. odstavek 9. člena ZUP v zvezi z 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka pri presojanju pogojev glede pristojnosti upoštevati tudi tek "zavezujočih"7 rokov iz relevantnih določb Dublinske uredbe, v povezavi s sodno prakso Sodišča EU.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 27. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe, v konkretnem primeru pa sodna odločba iz prve točke izreka postane pravnomočna z njeno izdajo in vročitvijo strankama, je zahteva za izdajo začasne odredbe brezpredmetna in jo je sodišče zavrglo (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

1 C-63/15, 7. junij 2016, odst. 34. 2 Ibid. odst. 36. 3 Ibid. odst. 43 4 Ibid. odst. 51. 5 Ibid. odst. 54. 6 Glej mutatis mutandis: C-670/16, Mengesteab, 26. 7. 2017, odst. 59 v z zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi Ghezelbash (odst. 51). 7 C-670/16, Mengesteab, 26. 7. 2017, odst. 50; glej tudi: C-490/16, A.S. 26. 7. 2017 in (mutatis mutandis) C-60/16, Amayry, 13. 9. 2017.