Jedro

Z dediščinsko tožbo se lahko v rokih, ki jih določa zakon, realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, v obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi premoženja, ki naj bi predstavljalo zapuščino pokojnega očeta, ni bilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in začasno odredbo opr.št. P 601/2004 z dne 16.02.2005 razveljavilo, predlog za njeno izdajo pa zavrnilo. Odločilo je še, da se izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine pri parc. št. 3993 vl.št. 548 k.o. S.S. Proti temu sklepu se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta tožnika in predlagata spremembo sklepa z zavrnitvijo ugovora. Sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo določb 40. in 41.čl. Zakona o dedovanju (ZD) v zvezi z zaključkom, da je terjatev tožnikov zastarana. Navedenih določb v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker ne gre za zapuščinski postopek, oblikovanje zapuščine, ugotavljanje obsega le-te in vračanje darila v zapuščino. Tožnika ne zahtevata vrnitev darila v zapuščino (te ob smrti skupnega prednika niti ni bilo, ker je s premoženjem razpolagal pred smrtjo), ampak z direktno tožbo uveljavljata dedno pravico (do nujnega deleža). Pravice nujnih dedičev so izrecno ločene od sistemov vračanja v zapuščino (3.odst. 48.čl. ZD). Pridobitev dediščine Zakon o dedovanju ureja posebej in drugače kot v določbah o oblikovanju zapuščine. Po izrecni določbi 132.čl. ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče. Zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič (kar tožnika nesporno sta) pa izrecno ureja 141.čl. ZD. Za presojo okoliščin zastaranja je potrebno ugotoviti: kdaj sta tožnika izvedela za svojo pravico in ali je toženec pošteni posestnik. Tožnika sta živela v prepričanju, da je brat F., ki ob sklepanju izročilne pogodbe ni bil navzoč, kasneje dal soglasje k tej pogodbi. Šele neposredno pred vložitvijo tožbe, ko sta zaradi drugih sporov s tožencem potrebovala pogodbo, sta pri pregledu spisa N 188/87 ugotovila, da brat F. privolitve ni dal. Za svojo pravico sta izvedela v letu 2004. Določbe o zastaranju pravice zahtevati zapuščino je potrebno interpretirati skupaj z določbo takratnega 4.odst. 107.čl. ZD kar pomeni, da bi bila izročitev veljavna, če bi F. kadarkoli kasneje z njo soglašal. To bi lahko storil do svoje smrti, torej do 14.10.1994. Od tedaj dalje je zato potrebno šteti desetletni rok v katerem sta tožnika upravičena zahtevati zapuščino kot dediča. Menita tudi, da toženec ni pošteni posestnik zapuščine. Napram nepoštenemu posestniku pa pravica zahtevati zapuščino zastara v roku dvajsetih let in tudi ta rok do vložitve tožbe ni potekel. Zakonita pravica nujnih dedičev je izvirna dedna pravica, zato jo zakon posebej varuje in jo je zato mogoče uveljaviti v dolgem roku napram nepoštenemu posestniku. Prav zato so določbe o nujnem deležu pri vračunanju daril posebej izvzete, nujni delež je pravica na delu zapuščine, pravica zahtevati zapuščino ni enaka pravici zahtevati vrnitev daril, ampak je za zastaranje pravice, ki na dediča preide po samem zakonu, potrebno upoštevati rok iz 141.čl. ZD, ta pa je v konkretnem primeru dvajsetletni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba se po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na določbo 141.čl. ZD, ki v tem primeru ne pride v poštev. Predmetna tožba ni t.i. dediščinska tožba, ki je urejena v 141.čl. ZD. Z dediščinsko tožbo se lahko v rokih, ki jih določa zakon, realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, v obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi (tožnika zatrjujeta, da je bilo premoženje izročeno tožencu s pravnim poslom - izročilno pogodbo, sklenjeno že v letu 1987), premoženja, ki naj bi predstavljalo zapuščino pokojnega očeta M.M., ni bilo.Tožnika sta že v tožbi zatrjevala, da je bil pogoj za veljavnost izročilne pogodbe, da jo podpiše tudi brat F., sicer bo veljala kot darilo. Zato je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju verjetnosti terjatve tožnikov ob upoštevanju njunih navedb pravilno uporabilo določbo 41.čl. ZD, ki med drugim določa triletni rok za uveljavljanje zahtevka za vrnitev daril. Pritožbene navedbe, vezane na 10-letni in 20-letni rok iz 141.čl. ZD so zato neupoštevne.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in ker niso podane niti kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (in so naštete v 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo pobijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).