Jedro

V sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri negatorni tožbi v primeru, kadar je na toženi strani več strank, za navadno sosporništvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna zamudna sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka) potrdi.

II. Prva tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica je tožbo vložila proti trem tožencem. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo prvemu tožencu prepovedalo uporabljati parcelo 000/56, k. o. X, ki je v solasti tožnice, za dostop do njegovega zemljišča, to je parcele 000/14, k. o. X (I. točka zamudne sodbe). Zavrnilo je tožničin tožbeni zahtevek, da si mora prvi toženec urediti dostop do svoje parcele neposredno z javne ceste (II. točka izreka), in mu naložilo, da tožnici povrne 201,99 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Prvi toženec pritožbo vlaga zoper ugodilni del delne zamudne sodbe v I. in III. točki izreka v bistvenem iz dveh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da so toženci kot solastniki nepremičnine parcela 000/14 enotni sosporniki v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je mogoče po naravi konkretnega pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse tožence. Če posamezni enotni sospornik zamudi kakšno pravdno dejanje, se tudi nanj razteza učinek takšnega dejanja, ki so ga opravili drugi sosporniki. Torej gre šteti, da je prvi toženec odgovoril na tožbo s tem, ko sta odgovor na tožbo podala drugi in tretji toženec. Ker sodišče prve stopnje tožencev ni procesno in materialnopravno pravilno prepoznalo kot enotne sospornike, je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določili ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev. Kot drugi pritožbeni razlog prvi toženec izpostavlja napačno presojo sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo, s katero je odločilo o zahtevku tožnice zoper prvega toženca, ker je ugotovilo, da so podani vsi štirje pogoji po 318. členu ZPP. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so navedeni pogoji podani, odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pri tem pa sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitanih postopkovnih kršitev, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeni ugovor, da so toženci enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP, ker je mogoče po naravi konkretnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse tožence, ne drži. V obravnavani zadevi je vložena negatorna tožba po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V sodni praksi je utrjeno stališče, da gre pri negatorni tožbi v primeru, kadar je na toženi strani več strank, za navadno sosporništvo.1 Enotnega sosporništva v takšnih primerih ne predpisuje zakonska norma, pa tudi v tem konkretnem primeru ni videti razlogov, da bi bilo treba spor rešiti na enak način za vse tožence. Prvi toženec na tožbo ni odgovoril, zato je zoper njega izdana delna zamudna sodba in bo moral upoštevati, kar mu je v izreku le-te naloženo. A to ne pomeni, da lahko morebiti pride do drugačne rešitve v pravdi med tožnico in preostalima dvema tožencema. Zato je posledično zmotno tudi stališče pritožbe, da se učinek vložitve odgovora na tožbo s strani drugega in tretjega toženca nanaša tudi na prvega toženca. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno procesno in materialnopravno razjasnilo in je pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe zoper prvega toženca.

7. Tudi drugi pritožbeni razlog glede sklepčnosti izpodbijane delne zamudne sodbe ni utemeljen, saj je presoja sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pravilna. Iz vpogleda v tožbo izhaja, da tožnica kot solastnica parcele 000/56 trdi, da toženci brez dovoljenja in brez pravice do služnosti, torej protipravno, na tej parceli parkirajo svoja vozila, odlagajo svoje stvari, k njim čez to parcelo prihajajo tretje osebe, prišli so tudi policisti. V tožbi se je sklicevala na fotografije (A5 do A14). Nadalje je navedla, da so pravnega prednika tožencev že v letu 2011 pozvali, naj preneha vznemirjati lastninsko pravico solastnikov parcele 000/56. Takšen poziv so mu podali tudi v letu 2013, kar pomeni, da je tožnica zatrjevala ponavljajoče vznemirjanje njene solastninske pravice. S svojimi trditvami je torej zapolnila pravni standard dejanske oviranosti in okrnjenosti solastninske pravice. Podala je ustrezne in zadostne trditve, da je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 8. Tudi zadnji pritožbeni ugovor, da tožnica ni konkretno navedla, kako naj bi prvi toženec posegal v njeno solastninsko pravico, saj je zatrjevana ravnanja pripisala vsem tožencem skupno, je neutemeljen. Če je tožnica v tožbi zgoraj povzeta ravnanja očitala vsem trem tožencem skupaj, pomeni, da jih je očitala tudi vsakemu od njih posamezno.

9. Ob obrazloženem je pritožba prvega toženca neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 VSRS odločbe II Ips 98/2014, Dor 389/2011, II Ips 592/09, II Ips 681/2009, VSL sodba in sklep II Cp 3174/2015.