Jedro

Ker do odločitve pritožbenega sodišča dne 09. 06. 2009 pravnomočnost sklepa ni nastopila, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva po določilih ZVPSBNO, materialnopravno zmoten. Glede na to, da je ugotovilo, da je tožnik 19. 02. 2005 v kazenskem postopku vložil urgenco, je materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil pospešitvenega sredstva v skladu s prej veljavnimi predpisi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 176,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Ker je sklep o ustavitvi kazenskega postopka s pritožbo izpodbijala oškodovanka A. P., sklep ni postal pravnomočen. Če bi pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, bi sodišče v nadaljevanju obravnavalo vsa kazniva dejanja goljufije, tudi dejanje obdolženca na škodo tožnika. Pravočasni nadzorstveni pritožbi tožnika z dne 06. 04. 2009 je bilo ugodeno. Poleg tega je tožnik v kazenskem postopku vložil 19. 02. 2005 tudi urgenco, ki se šteje kot predlog za pospešitev postopka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni vložil pravočasne nadzorstvene pritožbe, je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izrek o stroških spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov v višini 279,50 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev odločitve o stroških in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje ji za zastopanje neutemeljeno ni priznalo nagrade za postopek po tarifni postavki 3100 (nagrada za postopek brez naroka), temveč po tarifni številki 3101 (prenehanje mandata), čeprav ji mandat za zastopanje ni prenehal. Nepravilno ji tudi ni priznalo pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tar.št. 6000. 4. Stranki druga drugi nista odgovorili na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (6. odstavek 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; Ur. list RS, št. 49/2006 – 30/2010; ZVPSBNO). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila in je sodbo dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO določa, da lahko stranka zahteva pravično zadoščenje po ZVPSBNO, če je glede zadeve, na katero se očitek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja nanaša, vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog.

8. Nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je, da tožnik ni vložil pospešitvenega sredstva predvidenega v ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - da je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v C. K 65/2001 uveljavljal premoženjskopravni zahtevek; - da je bila v postopku 21. 09. 1998 vložena zahtevka za preiskavo; - da je tožnik 19. 02. 2005 vložil urgenco; - da je 30. 12. 2008 bil izdan sklep o ustavitvi postopka zaradi absolutnega zastaranja; - da je bil tožniku sklep vročen 09. 01. 2009; - da se tožnik ni pritožil proti sklepu o ustavitvi postopka, pritožila pa se je oškodovanka A. P.; - da je tožnik 06. 04. 2009 na Višje sodišče v Celju vložil nadzorstveno pritožbo; - da je predsednica Višjega sodišča v Celju 05. 05. 2009 tožnika obvestila, da bo o zadevi odločeno v roku, ki ni daljši od štirih mesecev, ocenilo, da se je kazenski postopek glede kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno na škodo tožnika, zaključil že januarja 2009. Štelo je, da tožnik ni zadostil zahtevi iz prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, ker je bil ob vložitvi nadzorstvene pritožbe kazenski postopek že pravnomočno ustavljen.

9. Tožnik je nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, kot utemeljeno poudarja v pritožbi, vložil med pritožbenim postopkom, torej še pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 96/2009 z dne 09. 06. 2009; B7). Ker do odločitve pritožbenega sodišča sklep o ustavitvi kazenskega postopka še ni postal pravnomočen, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vložil ustreznega pospešitvenega sredstva materialnopravno zmoten, kar tožnik v pritožbi tudi pravilno izpostavlja. Materialnopravno zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da urgence, ki jo je tožnik vložil že 19. 02. 2005 ni mogoče šteti kot pospešitvenega sredstva v skladu s prej veljavnimi predpisi (72. člen Zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 19/1994 s spremembami). ZVPSBNO namreč ne predpisuje, da bi bile upoštevne le nadzorstvene pritožbe vložene od njegove uveljavitve dalje. Odločilno je, ali je bilo pospešitveno sredstvo, kar urgenca je, vloženo med postopkom, na katerega se nanaša, ter da ji je bilo ugodeno (1).

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka. Pri določitvi višine odškodnine (tretji odstavek 16. člena ZVPSBNO) je namreč treba upoštevati merila 4. člena ZVPSBNO, s katerimi se sodišče prve stopnje, glede na stališče, da ni izpolnjena procesna predpostavka za prisojo odškodnine (15. člen ZVPSBNO), ni ukvarjalo. Če bi pritožbeno sodišče samo izvajalo dokazni postopek in ugotavljajo merila po 4. členu ZVPSBNO in nanje oprlo svojo odločitev, bi glede na dejstvo, da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja sodbe pritožbenega sodišča ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti dokazni postopek in ugotoviti vse odločilne okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine (4. člen ZVPSBNO) in o tožnikovem zahtevku ponovno odločiti.

12. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, zoper katero se je sicer pritožila tožena stranka (tretji odstavek 165. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju o stroških postopka naj sodišče prve stopnje kritično upošteva pritožbene očitke tožene stranke.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2720/2009 in II Cp 2344/2010.