VSRS Sklep III Ips 34/2023pomembnejša odločba

Jedro

Če pogodbene stranke sklenejo dogovor pristojnosti po 1. točki člena 25 Uredbe 1215/2012, je taka pristojnost izključna in izključuje tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 4 te uredbe, kot posebne pristojnosti iz njenih členov 7 do 9, med katere spada tudi v tem primeru presojana 3. točka člena 8. Pristojnosti slovenskega sodišča ne more utemeljiti dejstvo, da je tožeča stranka vložila nasprotno tožbo, ki ima podlago v pogodbenem razmerju s toženo stranko, v tem pogodbenem razmerju pa sta pogodbeni stranki določili pristojnost tujega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.219,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Uvodno

1. Vrhovno sodišče drugič preizkuša, ali je v konkretni zadevi slovensko sodišče pristojno za odločanje o nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je dne 13. 10. 2016 sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, razveljavilo vsa opravljena dejanja in zavrglo tožbo. Ta odločitev je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 6/2017 z dne 15. 3. 2017. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 66/2017 z dne 13. 12. 2017 zavrnilo tudi revizijo tožeče stranke. Ustavno sodišče je s sklepom Up-256/18 z dne 23. 6. 2022 razveljavilo vse navedene odločitve in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje na podlagi presoje, da je bila tožeči stranki s tem, ko ji pred sodiščem prve stopnje ni bila vročena vloga tožene stranke - v kateri je slednja ugovarjala nepristojnost slovenskega sodišča in s tem podala pomembna pravna naziranja, do katerih se tožeča stranka ni mogla opredeliti - kršena pravica iz 22. člena Ustave RS.

Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

2. V novem postopku je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi, razveljavilo vsa opravljena dejanja in zavrglo tožbo. Zavzelo je stališče, da je za ugotovitev mednarodne pristojnosti bistveno, ali ima odškodninski zahtevek tožeče stranke pogodbeno ali nepogodbeno podlago. Glede na navedbe tožeče stranke ne more biti dvoma, da vtoževana odškodnina temelji na kršitvah distribucijskih pogodb s strani tožene stranke. Tožeča stranka terja izgubljeni dobiček zaradi izgube trgov v državah nekdanje Jugoslavije, odvzetih s strani tožene stranke in ga vsebinsko opredeli kot razliko v ceni (v nadaljevanju RVC), ki jo je povprečno na leto ustvarila v zadnjih 10 letih, znižano za stroške, ki znašajo 10 % RVC, za obdobje pet let, kolikor bi potrebovala za ponovno ustvarjanje enakega RVC na novih trgih za nove izdelke. Tako pravica ekskluzivne dobave kot tudi škoda zaradi kršitev/razdrtja pogodbe sta bili predmet le distribucijskih pogodb, ne tudi sodelovanja po 31. 12. 2012. Izguba pravice ekskluzivne distribucije izvira iz obdobja po prenehanju pogodbe, kar pomeni, da ima odškodninski zahtevek pogodbeno podlago. Škode, ki naj bi nastala z zavajanjem tožeče stranke o sklenitvi nove pogodbe in naj bi imela nepogodbeno podlago, tožeča stranka ne specificira. Tožbeni zahtevek, ki ga je v postopku Pg 188/2016 vložila tu tožena stranka, ne temelji na med strankama sklenjeni distribucijski pogodbi, temveč na razmerju, ki je obstajalo po 31. 12. 2012, in ne gre za obravnavo sporov iz istega razmerja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v znesku 4.350,83 EUR. Pritrdilo je nosilnim stališčem sodišča prve stopnje, dodatno pa še pojasnilo, da je - ne glede na v nasprotni tožbi številne opisane podlage - tožeča stranka postavila zahtevek samo iz naslova izgube dobička, ki ga je izračunala za obdobje 5 let, kolikor bi po njenem mnenju potrebovala, da bi dosegla obseg poslovanja, kakršnega je imela pred kršitvijo pogodbe s strani tožene stranke. Pri presoji, ali gre za pogodbeno ali nepogodbeno odškodninsko odgovornost, je treba izhajati iz zahtevka. Navedbe v tožbi, iz katerih tožeča stranka ni izpeljala nobenega zahtevka, za odločanje o pristojnosti niso pravno relevantne. Prav takšne pa so bile navedbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka zahteva plačilo pozitivnega pogodbenega interesa; tak zahtevek lahko temelji le na kršitvi pogodbe.

Dopuščeni revizijski vprašanji

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 86/2023 z dne 12. 9. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- Ali je sodišče kršilo 3. točko 8. člena Uredbe (EU) 1215/2012, ker je štelo, da nasprotna tožba, ki jo je vložila (sedaj) tožeča (prej tožena) stranka, kot obrambno sredstvo zoper tožbo nasprotne stranke, ki jo je pred tem le-ta vložila v Republike Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev mednarodne pristojnosti za obravnavanje zadeve pred sodiščem v Republiki Sloveniji?

- Ali je sodišče prekomerno poseglo v pravico do izjave tožeče stranke po 22. členu Ustave RS s tem, ko se ni opredelilo do navedb tožeče stranke o obstoju izven pogodbene škode oziroma ko je trditve tožeče stranke presojalo kot pavšalne oziroma da naj bi trditve o izvenpogodbeni škodi samo smiselno navajala?

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) revizijo. Navaja, da je treba razlikovati razmerje med strankama po pogodbi, ki je veljala do 31. 12. 2012, in razmerje med strankama, ki je obstajalo po tem datumu. Protipravna ravnanja, ki jih očita toženi stranki, izhajajo iz obdobja po prenehanju pogodbe, zato se zanje ne more uporabiti določilo pogodbe, s katerim je bila dogovorjena pristojnost italijanskega sodišča. Sploh pa se je tožena stranka, ko je sama vložila tožbo v postopku Pg 188/2016, odrekla pristojnosti obravnavanja v Italiji in tožena stranka v tem postopku ne more ugovarjati, da naj bi bilo pristojno italijansko sodišče. Eden izmed ciljev Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012) je v zmanjšanju sočasnosti različnih postopkov v različnih državah članicah, sodišči prve in druge stopnje pa sta v tem sporu postopali ravno nasprotno. Tožba in nasprotna tožba sta medsebojno tako povezani in prepleteni, da je izpolnjen pogoj enotnega obravnavanja, s tem pa je tudi podana pristojnost slovenskega sodišča. Sodišči prve in druge stopnje se nista opredelili do trditev tožeče stranke glede obstoja nepogodbene odgovornosti, temveč sta jih, po uporabi previsokega standarda končnega uspeha v postopku, zmotno opredelili kot pavšalne. Priglaša stroške revizijskega postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je tožeča stranka v nasprotni tožbi večkrat navedla, da očitano ravnanje tožene stranke krši medsebojno pogodbo. Posledično ne more biti dvoma o tem, da ima njen zahtevek pogodbeno podlago, s tem pa je treba uporabiti tudi določilo o dogovorjeni pristojnosti. Trditve o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, iz katerih tožeča stranka ni izpeljala nobenega zahtevka, niso pravno relevantne. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili do navedb tožeče stranke glede nepogodbene odgovornosti, zato tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave. Priglaša stroške revizijskega postopka.

7. Revizija ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

8. Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), so naslednje:

- Pravdni stranki sta sklenili dve pogodbi o ekskluzivni pravici tožeče stranke prodajati proizvode tožene stranke na teritorialnem območju bivše Jugoslavije. Prva pogodba je bila sklenjena 15. 2. 2000 za določen čas, druga pa meseca septembra 2003 za nedoločen čas z odpovednim rokom šestih mesecev.

- Obe pogodbi sta vsebovali dogovor o izključni krajevni pristojnosti sodišča v Milanu.

- Pogodba iz leta 2003 (v nadaljevanju Pogodba) je prenehala veljati z 31. 12. 2012.

- Stranki sta tudi po tem datumu še poslovno sodelovali do konca avgusta 2015, vendar o poslovnem sodelovanju ni bila sklenjena nobena pisna pogodba.

- V postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici vodil pod opr. št. Pg 188/2016, je tožena stranka (tam tožeča stranka) od tožeče stranke (tam tožene stranke) terjala plačilo blaga, ki ji ga je dobavila na podlagi poslovnega sodelovanja, kot je obstajalo po prenehanju Pogodbe. Ugoditev tožbenemu zahtevku je bila potrjena s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 244/2018 z dne 21. 2. 2019.

- V tem postopku tožeča stranka terja plačilo odškodnine, ki jo je utemeljila z naslednjimi navedbami: Tožeča stranka "je v celoti izgubila trge bivše Jugoslavije, na katerih je v zadnjih desetih letih [ … ] ustvarjala RVC." Tožeča stranka "bo potrebovala najmanj pet let, da bo lahko z novimi investicijami v nove trge in nove proizvode ponovno ustvarjala takšno realizacijo in RVC, kot ga je ustvarjala na odvzetih trgih, zato predstavlja bruto izgubljen dobiček 1.064.267,42 EUR. V tem znesku je že upoštevan dodatni strošek reklame v povprečni višini 4 %. Glede na to, da ostali stroški predstavljajo povprečno dodatnih 10 %, znaša končni netto pričakovani dobiček 957.840,68 EUR. Znesek predstavlja povprečen RVC, ustvarjen v zadnjih desetih letih poslovanja s proizvodi tožeče stranke na trgih ex Jugoslavije, apliciran na pet let in znižan za povprečne stroške."

- Tožbeni zahtevek se nanaša na razmerje, ki je med strankama obstajalo do prenehanja Pogodbe.

Presoja utemeljenosti revizije

Obseg revizijskega preizkusa

9. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Glede prvega dopuščenega vprašanja

Materialnopravna izhodišča

10. 3. točka člena 8, ki je umeščena v oddelek št. 2 Uredbe 1215/2012 z nazivom "posebne pristojnosti", se glasi: Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi - če gre za nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerih je temeljila prvotna tožba - pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek. Glede na to, da 3. točka člena 8 Uredbe 1215/2012 v bistvu povzema besedilo 3. točke člena 6 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 44/2001), razlaga, ki jo je Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) podalo glede določb te uredbe in pred tem Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Konvencija), kakor je bila spremenjena s konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji, ostaja veljavna za enakovredne določbe Uredbe.

11. 3. točka člena 8 Uredbe 1215/2012 se nanaša izključno na institut nasprotne tožbe, ki je nov zahtevek za ločeno sodno odločitev; ki ni omejen na zavrnitev zahtevkov prvotne tožeče stranke; s katerim se lahko zahteva tudi višji znesek od tistega, ki ga zahteva prvotna tožeča stranka; ki poteka in se zaključi neodvisno od zahtevka po prvotni tožbi, zato se ne prekine, če prvotna tožeča stranka umakne tožbo. Nasprotno tožbo je treba ločiti od ugovora, ki je obrambno sredstvo in ni samostojen glede na prvotno tožbo, temveč je namenjen samo temu, da ustavi prvotno tožbo. Za obrambno sredstvo 3. točka člena 8 Uredbe 1215/2012 ne pride v poštev.

12. Tožena stranka je ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča utemeljila z obstojem dogovora o pristojnosti tujega sodišča v Pogodbi. 1. točka člena 25, ki je umeščena v oddelek št. 7 Uredbe 1215/2012 z nazivom "dogovor o pristojnosti", se v relevantnem delu glasi: "Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače." Sklenitev dogovora o pristojnosti po 1. točki člena 23 Uredbe 44/2001 izključuje tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 2 te uredbe, kot posebne pristojnosti iz njenih členov 5 do 7. Tudi v tem delu se razlaga, ki jo je SEU podalo glede 1. točke člena 23 Uredbe 44/2001 oziroma še pred tem člena 17 Konvencije, uporablja tudi za 1. točko člena 25 Uredbe 1215/2012, ki predhodno veljavne določbe nadomešča v skoraj enakem besedilu.

13. 1. točka člena 26, ki je prav tako umeščena v oddelek št. 7 Uredbe 1215/2012, določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 te uredbe izključno pristojno drugo sodišče.

Presoja konkretnih okoliščin

14. Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša zgolj na presojo, ali okoliščine obravnavane zadeve utemeljujejo (ne)uporabo 3. točke člena 8 Uredbe 1215/2012. Vrhovno sodišče je vezano na ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožbeni zahtevek izhaja iz razmerja med pravdnima strankama, ki je obstajalo v času veljavnosti Pogodbe, in ne iz razmerja, ki je obstajalo po prenehanju Pogodbe. Presoja, da gre, glede na navedeno ugotovitev in na zgoraj opredeljeno vsebino tožbenega zahtevka, za zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti in da zato pride v poštev pogodbeno določilo o dogovorjeni pristojnosti, je izven dometa dopuščenega revizijskega vprašanja.

15. V primeru veljavno sklenjenega dogovora o pristojnosti je SEU v že citiranih odločbah C-352/13, C-322/14, C-436/16 in C-358/21 jasno opredelilo, da veljavno sklenjen dogovor o pristojnosti izključuje uporabo določb glede posebnih pristojnosti iz oddelka št. 2, med katerimi je tudi v tem postopku sporna 3. točka člena 8 Uredbe 1215/2012. Na podlagi tega izhodišča Vrhovnemu sodišču ni treba presojati, ali je podana katera od naveznih okoliščin iz navedene določbe, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Kot je SEU zapisalo v že citirani odločbi C-306/17, posebna pristojnost iz 3. točke člena 8 Uredbe 1215/2012 ni izključna v razmerju do drugih pravil o pristojnosti, ki jih določa ta uredba. Neizključnost in fakultativnost pravil o posebni pristojnosti izhajata ne le iz ciljev in sistematike Uredbe, temveč iz samega besedila 3. točke člena 8 te uredbe, ki določa, da je oseba "lahko" tožena "tudi" na podlagi te določbe, ne pa, da mora biti izključno tožena na njeni podlagi. A contrario izključna pristojnost, ki jo izrecno določa 1. točka člena 25 Uredbe 1215/2012, posebno pristojnost, ki je fakultativne narave, torej izključuje. Obstoj dogovora o pristojnosti, kot sta ga ugotovili sodišči prve oziroma druge stopnje, torej izključuje uporabo 3. točke člena 8 Uredbe 1215/2012.

16. Ker se dopuščeno revizijsko vprašanje nanaša le na pravilnost presoje (ne)uporabe 3. točke člena 8 Uredbe 1215/2012, je izven dometa dopuščenega revizijskega vprašanja presoja, ali bi bila pristojnost slovenskega sodišča lahko utemeljena na podlagi 1. točke člena 26 Uredbe 1215/2012, ki določa ustalitev pristojnosti sodišča, pred katerim se toženec spusti v pravdo, ne da bi predhodno ugovarjal pristojnost.

17. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da sodišči nista kršili 3. točke člena 8 Uredbe 1215/2012, ker sta šteli, da nasprotna tožba ne izpolnjuje pogojev mednarodne pristojnosti za obravnavanje pred sodiščem v Republiki Sloveniji.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

Glede drugega dopuščenega vprašanja

17. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da sodišči nista kršili 3. točke člena 8 Uredbe 1215/2012, ker sta šteli, da nasprotna tožba ne izpolnjuje pogojev mednarodne pristojnosti za obravnavanje pred sodiščem v Republiki Sloveniji.

Materialnopravna izhodišča

Glede drugega dopuščenega vprašanja

18. 22. člen Ustave RS, naslovljen "enako varstvo pravic", med drugimi pravicami v postopku varuje pravico stranke do izjavljanja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Pravdnim sodiščem se v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Standardi zahtev glede obrazloženosti so za instančna sodišča nižja kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitve sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.

Materialnopravna izhodišča

19. Sodišče druge stopnje je uvodoma povedalo, da tako v našem pravu (drugi odstavek 17. člena ZPP) kot po Uredbi 1215/2012 (člen 28) velja pravilo, da se pristojnost presoja po navedbah v tožbi. Odločitev pa je oprlo na presojo, da tožeča stranka z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička uveljavlja plačilo pozitivnega pogodbenega interesa. Tak zahtevek že po naravi stvari lahko temelji le na kršitvi Pogodbe. Zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila in o katerem bi sodišče odločalo, ne temelji na navedbah o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Zato so trditve tožeče stranke o obstoju nepogodbene odškodninske odgovornosti, iz katerih ni izpeljan noben zahtevek, za odločitev nepomembne.

18. 22. člen Ustave RS, naslovljen "enako varstvo pravic", med drugimi pravicami v postopku varuje pravico stranke do izjavljanja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Pravdnim sodiščem se v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Standardi zahtev glede obrazloženosti so za instančna sodišča nižja kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitve sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.

20. Iz povzete obrazložitve sodišča druge stopnje je razvidno, da navedb glede nepogodbene odgovornosti ni prezrlo, temveč jih je opredelilo kot pravno neodločilne za odločitev o postavljenem zahtevku. Kršitev pravice tožeče stranke do izjave tako ni podana. Materialnopravna presoja sodišč, da gre pri postavljenem tožbenem zahtevku za zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, pa presega domet dopuščenega revizijskega vprašanja.

Presoja konkretnih okoliščin

21. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da sodišče ni poseglo v pravico tožeče stranke po 22. členu Ustave RS v zvezi z njenimi navedbami o obstoju nepogodbene škode.

19. Sodišče druge stopnje je uvodoma povedalo, da tako v našem pravu (drugi odstavek 17. člena ZPP) kot po Uredbi 1215/2012 (člen 28) velja pravilo, da se pristojnost presoja po navedbah v tožbi. Odločitev pa je oprlo na presojo, da tožeča stranka z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička uveljavlja plačilo pozitivnega pogodbenega interesa. Tak zahtevek že po naravi stvari lahko temelji le na kršitvi Pogodbe. Zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila in o katerem bi sodišče odločalo, ne temelji na navedbah o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Zato so trditve tožeče stranke o obstoju nepogodbene odškodninske odgovornosti, iz katerih ni izpeljan noben zahtevek, za odločitev nepomembne.

Odločitev o reviziji

20. Iz povzete obrazložitve sodišča druge stopnje je razvidno, da navedb glede nepogodbene odgovornosti ni prezrlo, temveč jih je opredelilo kot pravno neodločilne za odločitev o postavljenem zahtevku. Kršitev pravice tožeče stranke do izjave tako ni podana. Materialnopravna presoja sodišč, da gre pri postavljenem tožbenem zahtevku za zahtevek iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, pa presega domet dopuščenega revizijskega vprašanja.

22. Na podlagi vsega navedenega izhaja, da revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

Odločitev o revizijskih stroških

21. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da sodišče ni poseglo v pravico tožeče stranke po 22. členu Ustave RS v zvezi z njenimi navedbami o obstoju nepogodbene škode.

23. O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Na podlagi tega je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Vrhovno sodišče je stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

Odločitev o reviziji

24. Toženi stranki so priznani stroški vložitve odgovora na revizijo v višini 7.050 točk (tar. št. 22/3 OT), materialni stroški v višini 80,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 7.130,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) znaša 5.219,53 EUR.

22. Na podlagi vsega navedenega izhaja, da revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo.

25. Stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Glasovanje

Odločitev o revizijskih stroških

26. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

23. O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Na podlagi tega je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Vrhovno sodišče je stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

-------------------------------

24. Toženi stranki so priznani stroški vložitve odgovora na revizijo v višini 7.050 točk (tar. št. 22/3 OT), materialni stroški v višini 80,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 7.130,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) znaša 5.219,53 EUR.

Predlog tožeče stranke (tam tožene stranke) za dopustitev revizije je bil zavržen s sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 72/2019 z dne 21. 5. 2019.

25. Stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Nasprotna tožba je bila vložena v isti vlogi kot prva pripravljalna vloga v postopku po prvotni tožbi, zato je z izrazom tožeča stranka mišljena tožena stranka po nasprotni tožbi.

Glasovanje

Odločba SEU C-306/17 z dne 31. maja 2018, Éva Nothartová proti Sámsonu Józsefu Boldizsárju, točka 18.

26. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle z dne 5. maja 2022 v zadevi C-256/21, KP proti TV, Gemeinde Bodman-Ludwigshafen.

-------------------------------

Odločba SEU C-341/93 z dne 13. julija 1995, Danværn Production A/S proti Schuhfabriken Otterbeck GmbH & Co., 16. točka.

Predlog tožeče stranke (tam tožene stranke) za dopustitev revizije je bil zavržen s sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 72/2019 z dne 21. 5. 2019.

Odločbe SEU C-352/13 z dne 21. maja 2015, Cartel Damage Claims (CDC) Hydrogen Peroxide SA proti Akzo Nobel NV, Solvay SA/NV, Kemira Oyj, FMC Foret SA, točka 59, C-322/14 z dne 21. maja 2015, Jaouad El Majdoub proti CarsOnTheWeb.Deutschland GmbH, točka 25, C-436/16 z dne 28. junija 2017, Georgios Leventis, Nikolaos Vafeias proti Malcon Navigation Co. Ltd., Brave Bulk Transport ltd., točka 40, C-358/21 z dne 24. novembra 2022, Tilman SA proti Unilever Supply Chain Company AG, točka 36.

Nasprotna tožba je bila vložena v isti vlogi kot prva pripravljalna vloga v postopku po prvotni tožbi, zato je z izrazom tožeča stranka mišljena tožena stranka po nasprotni tožbi.

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. M. Collinsa z dne 16. novembra 2023 v združenih zadevah C-345/22 - C-347/22, točka 52, in opomba št. 40.

Odločba SEU C-306/17 z dne 31. maja 2018, Éva Nothartová proti Sámsonu Józsefu Boldizsárju, točka 18.

Galič A., e-Komentar Ustave RS, 2011, https://e-kurs.si/komentar/obveznost-sodisca-do-seznanitve-proucitve-in-opredelitve/.

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle z dne 5. maja 2022 v zadevi C-256/21, KP proti TV, Gemeinde Bodman-Ludwigshafen.

Zveza:

Odločba SEU C-341/93 z dne 13. julija 1995, Danværn Production A/S proti Schuhfabriken Otterbeck GmbH & Co., 16. točka.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 8, 8-3, 25, 25-1

Odločbe SEU C-352/13 z dne 21. maja 2015, Cartel Damage Claims (CDC) Hydrogen Peroxide SA proti Akzo Nobel NV, Solvay SA/NV, Kemira Oyj, FMC Foret SA, točka 59, C-322/14 z dne 21. maja 2015, Jaouad El Majdoub proti CarsOnTheWeb.Deutschland GmbH, točka 25, C-436/16 z dne 28. junija 2017, Georgios Leventis, Nikolaos Vafeias proti Malcon Navigation Co. Ltd., Brave Bulk Transport ltd., točka 40, C-358/21 z dne 24. novembra 2022, Tilman SA proti Unilever Supply Chain Company AG, točka 36.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 22

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. M. Collinsa z dne 16. novembra 2023 v združenih zadevah C-345/22 - C-347/22, točka 52, in opomba št. 40.

Pridruženi dokumenti:*

Galič A., e-Komentar Ustave RS, 2011, https://e-kurs.si/komentar/obveznost-sodisca-do-seznanitve-proucitve-in-opredelitve/.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSRS Sklep III Ips 34/2023pomembnejša odločba

ECLI:SI:VSRS:2025:III.IPS.34.2023 Gospodarski oddelek

Jedro

Izrek

Obrazložitev

Glede drugega dopuščenega vprašanja

Materialnopravna izhodišča

Odločitev o reviziji

Odločitev o revizijskih stroških

Glasovanje

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas