Jedro

Šteje se, da je tožba umaknjena, če so ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka. To se v skladu z ostalimi določbami 209. člena ZPP razume tako, da je mirovanje postopka enkrat že nastalo, ko pa so v istem postopku ponovno, torej še enkrat, izpolnjeni pogoji za mirovanje, pride do posledice iz četrtega odstavka 209. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11.12.2000 sklenilo, da se pravdni postopek ustavi. Na narok za glavno obravnavo dne 11.12.2000 tožnik ni prišel in ker so bili s tem že drugič izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, je sodišče po četrtem odstavku 209. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) štelo, da je tožba umaknjena. Tožnikovo pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 4.7.2001 zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo.

S sklepom z dne 18.1.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 4.7.2001 zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje z dne 4.7.2001 in sklepa sodišča prve stopnje z dne 11.12.2000, podrejeno pa razveljavitev sklepov v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. V reviziji navaja v zvezi z ustavitvijo postopka, da ni imel enakih pravic kot tožena stranka. Njegovih predlogov sodišče ni upoštevalo. Obe sodišči sta napačno razumeli četrti odstavek 209. člena ZPP. Pogoji za mirovanje so ponovno izpolnjeni, v kolikor stranka dvakrat zaporedoma ne pride na narok, kar se v tem primeru ni zgodilo. Dejstvo, da je sodišče ustavilo postopek, je v popolnem nasprotju s temeljnimi načeli, po katerih sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče. Tožbo bi lahko smatralo le za umaknjeno, kar ima za posledico, kot da tožba ni bila nikoli vložena in tako tožena stranka ne bi imela pravice do povrnitve stroškov postopka. Na glavno obravnavo dne 11.12.2000 so bile vabljene priče, ki niso pristopile in se zaradi tega glavna obravnava ni opravila. Iz vabila, ki ga je dobil sam, ni bilo razvidno, kaj naj bi se na glavni obravnavi počelo, prav tako pa ga sodnica ni opozorila, da je po njenem postopek že enkrat miroval. Sodeča sodnica ni bila zakonita sodnica, dodeljena je bila v nasprotju s Sodnim redom in Ustavo, poleg tega pa je dne 22.11.1999 pooblaščenec razširil tožbeni zahtevek še na izročitev proizvodnega programa rolet in vrat in na izročitev poslovne dokumentacije skupne obratovalnice. Glede na navedeno sta prvostopenjska sklepa nezakonita, saj jih je izdal sodnik posameznik in ne tričlanski senat. Prav tako je iz spisa razvidno, da se je prvo mirovanje zgodilo v postopku izdaje začasne odredbe, ki je bil pravnomočno končan s sklepom 9.3.1999, tako da so bili prvič izpolnjeni pogoji za mirovanje na predlog nepooblaščenega odvetnika nasprotne stranke na naroku dne 11.12.2000. Vse odločitve nove prvostopenjske sodnice pa so bile izdane brez opravljene glavne obravnave. Zato sodišče ne bi smelo slediti predlogu za mirovanje postopka, ki je bil podan v nasprotju z 9. členom ZPP. Revident je že od višjega sodišča pričakoval, da bo ugotovilo naslednje kršitve pravdnega postopka: odkar je brez pooblaščenca, ga sodišče ni poučilo oziroma opozorilo na procesne pravice; na predloge nikoli ni dobival odgovorov oziroma odločitev; v času, ko je imel pooblaščenca, sodišče revidentu ni vročalo svojih odločitev in vabil; kršilo je tudi 282. člen ZPP; ni dobil odgovora tožene stranke na razširitev tožbe; prvostopenjsko sodišče ni spoštovalo temeljnih načel ZPP; nasprotno je zastopal pooblaščenec brez pisnega pooblastila; vabilo na glavno obravnavo ni bilo v skladu z drugim in tretjim odstavkom 113. člena ZPP; po zamenjavi senata bi se morala glavna obravnava začeti znova; po 34. členu ZPP bi moral glede na razširjeni tožbeni zahtevek soditi tričlanski senat; sodišče ga na vabilu ni opozorilo, da lahko tožena stranka v primeru izostanka tožnika predlaga mirovanje; sodišče ga ni poučilo, da se lahko opraviči in predlaga, da se dejanje opravi brez njegove prisotnosti.

Tožnik v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje v reviziji navaja, da je sodišče odločalo na podlagi znanja, s katerim ne razpolaga, saj je narok zamudil upravičeno zaradi svojega in soproginega zdravstvenega stanja. Na tej podlagi je podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in bi moralo prvostopenjsko sodišče razpisati narok in po opravljeni glavni obravnavi odločiti o predlogu. Soproga se je borila za svoje življenje, njeno zdravje je ostalo trajno prizadeto, obstaja sum, da je za tako stanje kriva prav toženka v povezavi s svojimi pooblaščenci in raznimi nepravičnimi odločitvami s strani sodišč in ostalih državnih organov. Zaradi krivic, ker ga tožena stranka od leta 1995 dalje sodno preganja, je prizadeto njegovo duševno zdravstveno stanje. Ob pomoči terapevtke in soproge se je uspel delno postaviti na noge, občutljivost na stresne situacije je ostala, depresije so kronične, trpi pa tudi za kroničnim obstruktivnim bronhitisom, zaradi katerega ni zmožen telesnih naporov. Ne bi zmogel v 15 minutah opraviti peš poti od Kliničnega centra do sodišča, lahko bi doživel tudi hud napad. Trpi zaradi občasnih vrtoglavic in izgube sluha. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni šlo za splošno znana dejstva. Predlog je bil podan na podlagi njegovega psihičnega kritičnega zdravstvenega stanja v povezavi z zelo hudim zdravstvenim stanjem soproge, sodišče pa ga ni poučilo, da mirovanje ne nastopi, če stranka izostanek opraviči, sam pa tega tudi ni vedel. Sodišče mu je očitalo tudi novote, ki da so neupravičene, kar pa ni res, saj bi jih lahko navedel na glavni obravnavi, ki je bila razpisana.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija proti sklepu se lahko vloži po prvem odstavku 370. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjenih v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka uveljavlja v reviziji številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot je razvidno iz podrobnega povzetka njene vloge, revizijsko sodišče pa bo odgovorilo na tiste trditve, ki pomenijo uveljavljanje dovoljenih revizijskih razlogov.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je dovoljena revizija samo tedaj, če jo stori sodišče druge stopnje. Če se taka relativna kršitev očita sodišču prve stopnje, jo mora stranka uveljavljati v pritožbi in če sodišče druge stopnje take kršitve neutemeljeno ne upošteva, je revizija zaradi take relativne kršitve določb pravdnega postopka dovoljena (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato na trditve o tistih kršitvah pravdnega postopka, ki so relativnega značaja in ki jih tožeča stranka ni uveljavljala v pritožbi, ne bo odgovarjalo. Glede ostalih uveljavljanih kršitev pa revizijsko sodišče ugotavlja, da niso podane. Tožnika je v tem pravdnem postopku zastopal pooblaščeni odvetnik, dokler ni dne 19.9.2000 sporočil, da je pooblastilno razmerje prenehalo. Do takrat sodišče ni bilo dolžno vročati svojih odločitev in vabil neposredno tožniku, saj se po prvem odstavku 137. člena ZPP in po šestem odstavku 142. člena ZPP vročajo za stranko, ki ima pooblaščenca, pisanja pooblaščencu in se šteje da je vročitev opravljena osebno stranki. Zatrjevane kršitve torej ni bilo, kar velja tudi za trditev, da je nasprotno stranko zastopal pooblaščenec brez pisnega pooblastila. V prilogi spisa so pooblastila vseh pooblaščencev tožene stranke. V tej pravdni zadevi je res sodil sodnik posameznik in ne tričlanski senat, kar pa ni v nasprotju s 34. členom ZPP, kot trdi tožnik, saj gre v tej pravdi za vrnitev stvari, kar pa ne spada med spore, za katere določa 34. člen ZPP pristojnost senata, kot je pravilno pojasnilo drugostopenjsko sodišče. Tožnik trdi, da so bile vse odločitve prvostopenjske sodnice izdane brez opravljene glavne obravnave, pri čemer ne navede, na katero odločitev se navedeno nanaša. Sporni sklep o mirovanju postopka pa je bil izdan na naroku za glavno obravnavo dne 11.12.2000, na katerega tožnik ni pristopil. Na navedeni narok je bil tožnik pravilno vabljen, neutemeljen pa je očitek, da iz vabila ni bilo razvidno, kaj naj bi se na glavni obravnavi počelo. Že drugostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo tožniku, da vabilo ni namenjeno pojasnjevanju vsebine glavne obravnave, pač pa zgolj obvestilo stranki, naj se obravnave udeleži. Sicer pa je tožnik spremljal ves pravdni postopek, dne 16.6.2000 je pregledal pravdni spis (uradni zaznamek na list. št. 132) in je od svojega dotedanjega odvetnika dne 11.9.2000 prejel vse spise (priloga A 23). Očitna je torej tožnikova dobra seznanjenost s podrobnostmi v tej pravdni zadevi.

Neutemeljene so nadalje tožnikove trditve o kršitvah v zvezi s mirovanjem postopka. Po četrtem odstavku 209. člena ZPP se šteje, da je tožba umaknjena, če so v istem postopku ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka. V tej in v ostalih določbah o mirovanju postopka ni podlage za razlago, ki jo podaja tožnik, da morajo biti izpolnjeni pogoji za mirovanje tako, da stranka dvakrat zaporedoma ne pride na narok. Zahtevana je ponovna izpolnitev pogojev za mirovanje, kar se v skladu z ostalimi določbami 209. člena ZPP razume tako, da je mirovanje postopka enkrat že nastalo, ko pa so v istem postopku ponovno, torej še enkrat, izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, se šteje, da je tožba umaknjena. V tej pravdi je postopek prvič miroval od 1.10.1998 dalje (list. št. 53) in s tem, ko tožnik ni pristopil na narok za glavno obravnavo dne 11.12.2000, so bili ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje. Tožnik zmotno meni, da teh pogojev ni bilo, sklicujoč se na svojo neobveščenost in pa na 282. člen ZPP.

Ugotovljeno je že, da je tožnik popolno seznanjen s tekom postopka, pri čemer je bil s prejšnjim sklepom o mirovanju z dne 1.10.1998 opozorjen, da se bo štelo, da je tožba umaknjena, če bodo ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje. Neutemeljeno pa je sklicevanje na 282. člen ZPP, ki določa, da se obravnava opravi, če na narok za glavno obravnavo ne pride tožeča ali tožena stranka. To je splošno določilo, v prvem odstavku 209. člena ZPP pa je posebej urejena možnost mirovanja postopka, če ena stranka ne pride, druga pa predlaga mirovanje postopka. To se je zgodilo v obravnavanem primeru, pri čemer tožnik ni predhodno predlagal, naj se narok opravi v njegovi odsotnosti, kar bi preprečilo mirovanje postopka.

Ker je sodišče štelo, da je tožba umaknjena, je ustavilo postopek, kar je skladno s 188. členom ZPP in ne pomeni odrekanja odločitve o zahtevku, kot trdi tožnik, saj gre za ravnanje po volji tožnika. Res se v primeru, če je tožba umaknjena, šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži, vendar določa zakon posledico na stroškovnem področju (158. člen ZPP), zato priznanje stroškov nasprotni stranki ni nezakonito.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da v zvezi z ustavitvijo postopka ni bilo nobene kršitve določb pravdnega postopka na drugi ali na prvi stopnji in zato revizija v tem delu ni utemeljena.

V reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik trdi, da je narok zamudil upravičeno zaradi svojega in soproginega zdravstvenega stanja. Iz razlogov sklepov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik kot upravičeni vzrok za zamudo naroka navedel izključno slabo zdravstveno stanje njegove soproge, ki jo je spremil na nevrološki oddelek Kliničnega centra in se tam zadržal do večera. Samo ta razlog sta lahko nižji sodišči obravnavali glede na 15-dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz drugega odstavka 117. člena ZPP. Šele v pritožbi proti prvostopenjskemu sklepu je tožnik navajal nadaljnji razlog za izostanek na naroku, to je lastno bolezensko stanje in prizadetost, zaradi česar ni mogel pristopiti na sodišče. Šlo je torej za nedovoljen nov razlog za vrnitev v prejšnje stanje, za nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbi in za navajanje novih trditev brez dokazov, kar vse ugotavlja drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu in čemur revizijsko sodišče v celoti pritrjuje. Zato revizijskih trditev, v katerih tožnik poudarja svoje slabo zdravstveno stanje kot razlog, da ni mogel priti na narok za glavno obravnavo dne 11.12.2000, oziroma ni mogel opravičiti svoje odsotnosti na tem naroku, revizijsko sodišče ne more upoštevati. V delu, ko se tožnik opira na soprogino zdravstveno stanje, pa revizijsko sodišče iz sodnih odločb nižjih sodišč ugotavlja, da je tožnik svojo soprogo na hospitalizacijo na nevrološko kliniko pripeljal ob 7.00 uri zjutraj in da je bil narok za glavno obravnavo razpisan in oklican šele ob 11.00 uri. Revizijsko sodišče se strinja z obema sodiščema, da je bilo dovolj časa, da bi lahko tožnik svoj izostanek opravičil vsaj po telefonu, če že ni hotel zapustiti soproge. Pravilna je presoja, da navedeni razlog ne predstavlja takega upravičenega vzroka, zaradi katerega bi bila lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Zavrnitev predloga je zato materialnopravno pravilna, kar nadalje pomeni, da je tudi v tem delu revizija neutemeljena, saj preostale revizijske trditve spadajo na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje.

Zaključiti je torej, da revizija tožeče stranke proti sklepu sodišča druge stopnje ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).