Jedro

Ker glede na dosedaj zbrane podatke v spisu ni mogoče zanesljivo odločiti, katera stranka je primernejša za varstvo in oskrbo otroka in ker je trenutno za otroka primerno poskrbljeno, razloga za izdajo začasne odredbe ni. Trenutno M.B. za svoja otroka skrbi ustrezno njuni starosti, pri tem pa so mu v pomoč njegovi sorodniki, ki živijo na istem naslovu. S CSD Ž. dobro in redno sodeluje ter se drži dogovorjenega, česar pa ni mogoče govoriti za obdobje, ko je družina živela skupaj na naslovu v S. in kot izhaja iz poročila CSD S. sta prej dogovore kršila oba starša.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, naj se ji mladoletna otroka R. in V. zaupata v varstvo in vzgojo, tožencu pa v tem času določijo stiki, ki naj potekajo v prostorih Centra za socialno delo. Sodišče je ugotovilo, da sta trenutno oba otroka pri tožencu in da je pri njem glede na njuno starost ustrezno poskrbljeno, vnovična selitev otrok pred pravnomočnostjo sodbe v tej zadevi, v kateri zahteva tožnica, naj se ji dodeli otroka v varstvo in vzgojo, pa bi otrokoma škodovala, saj bi jima povzročala dodatno negotovost. Na drugi strani pa tudi verjetnost tožničinega tožbenega zahtevka, naj se otroka zaupa v varstvo in vzgojo njej, po oceni sodišča zaenkrat ni izkazana.

Zoper sklep se pritožuje tožnica po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da je sklepanje sodišča o tem, da ni verjetno izkazala svojega zahtevka, preuranjeno. Konvencija o otrokovih pravicah zagotavlja otrokom, da ne bodo proti volji staršev ločeni od njih. Mnenji CSD S. in Ž., na kateri je sodišče oprlo svoje zaključke, sta pomanjkljivi in sporni. Ne obstajajo namreč nobeni konkretni dokazi o tem, da tožnica ne bi izpolnjevala svojih starševskih obveznosti ali da ne bi bila zmožna skrbeti za otroke. Da je primerno skrbna mati, je CSD potrdil že s tem, ko v novembru leta 2004 ni posegel v sporazum staršev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo njej. Razmere na njeni strani se od novembra 2004 dalje niso v ničemer spremenile, spremenilo se je le to, da je toženec otroka samovoljno odpeljal in da ju odteguje materi. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec prišel do otrok tako, da ju je ugrabil, saj je v novembru 2004 pred CSD podpisal dogovor, po katerem so bili otroci zaupani tožnici. S tako odločbo je sodišče sedaj nagradilo samovoljo in nasilje toženca. Obe pravdni stranki, enako pa tudi tožničin oče, so izpovedali, da si želi R. vrnitve domov. Sodišče se tudi ni moglo opreti na izpoved direktorja CSD S. M.R., saj je izpovedal, da CSD ni preverjal in ugotavljal trenutnih življenjskih razmer otrok. Tega stanja ni ugotavljal niti CSD Ž.. Mnenje je podal zgolj na podlagi toženčevih navedb. Sodišče bi koristi otrok moralo presojati z vidika tega, kaj bi zanju pomenila vrnitev v prejšnje, znano okolje, v prejšnjo širšo družino in za R. tudi v vrtec, kjer so njegovi prijatelji. Neutemeljen je tudi očitek sodišča, da tožnica ne prispeva za otroka, toženec namreč prejema skupaj 139.000,00 SIT, tožnica pa sedaj ne dela in ne prejema socialnih dodatkov. Na drugi strani pa je toženec tudi povedal, da je do njegove odločitve, da otroka odpelje, prišlo zaradi njegovega psihičnega stanja. CSD tožnici ne očita, da otroka zanemarja. Pri starših so se prehranjevali zaradi neznosnih razmer, ki so vladale med pravdnima strankama. Poleg tega je prej pravilo kot izjema, da stari starši kuhajo vnukom. Za hčerko K., ki je slepa, skrbijo tožničini starši, vendar pa jo tožnica vsakodnevno vozi v vrtec in tudi sicer z njo preživlja prosti popoldanski čas. Izjave tožničine matere sodišče niti ni preverjalo, zato je ne bi smelo upoštevati. Vsekakor pa je, kot izhaja iz spisa CSD S., tožnica pripravljena izboljšati svojo starševsko vlogo in se zato trudi, tega pa ni mogoče trditi tudi za toženca. Toženec tudi sedaj obiskuje igralnice in zapravlja otroške dodatke in socialno pomoč. Poleg tega ovira stike tožnice in otrok kot tudi stike starih staršev. Tožnica otrok ni videla že mesec dni, taka prekinitev stikov pa je za starost, v kateri sta V. in R., zagotovo škodljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi kontradiktorno izvedenega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo, da je glede na trenutne razmere za mladoletna otroka pravdnih strank ustrezno poskrbljeno in da bi jima vnovična selitev pred izdajo sodbe, s katero bo meritorno odločeno o njunem varstvu in preživljanju, bolj škodovala kot koristila. S takim zaključkom prvostopenjskega sodišča pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ker glede na dosedaj zbrane podatke v spisu ni mogoče zanesljivo odločiti, katera stranka je primernejša za varstvo in oskrbo otroka (iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče že določilo izvedenca specialista klinične psihologije, da poda mnenje o tem, kateri izmed staršev ima boljše pogoje za otrokov razvoj in je bolj primeren, da mu sodišče zaupa mladoletna R. in V. v nadaljnje varstvo in vzgojo) in ker je trenutno za otroka primerno poskrbljeno, razloga za izdajo začasne odredbe ni. Pri ugotavljanju trenutnih razmer se je prvostopenjsko sodišče oprlo na poročilo CSD S. in CSD Ž.. Iz obeh poročil izhaja, da so socialni delavci opravili obiske tako na domu družine M. kot B.-M., zato ne drži, da naj bi poročila bila izdelana zgolj na podlagi izjav M. B.. CSD Ž. je ugotovil, da trenutno M.B. za svoja otroka skrbi ustrezno njuni starosti, pri tem pa so mu v pomoč njegovi sorodniki, ki živijo na istem naslovu. S CSD Ž. dobro in redno sodeluje ter se drži dogovorjenega, česar pa ni mogoče govoriti za obdobje, ko je družina živela skupaj na naslovu v S. in kot izhaja iz poročila CSD S., sta prej dogovore kršila oba starša. Ker sta R. in V.B. stara šele tri leta in pol oz. enajst mesecev in je za njiju še posebej pomembno stabilno okolje, njuna vnovična selitev k materi ob neizkazanih boljših razmerah pri njej, otrokoma ne bi koristila. Vse tiste okoliščine, ki jih tožnica izpostavlja v svoji pritožbi in ki naj bi bile take narave, da zaradi njih ne bi bila primerna odločitev, da se s sodbo zaupa otroka v varstvo in vzgojo tožencu, temveč njej, bodo predmet nadaljnjega, vsebinskega obravnavanja zadeve. Z vidika koristi otrok namreč potreba po izdaji začasne odredbe, s katero bi se takoj dodelilo otroka materi, ni izkazana. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).