Jedro

Toženka je svojo ugotovitev, da je tožnica glede družinskih članova navedla neresnične podatke, saj v vlogi ni navedla zunajzakonskega partnerja, oprla na podatek, ki ga je pridobila iz vpogleda v spis opr. št. P 292/2010 in je bil drugačen od tožničinih navedb v vlogi (v vlogi je smiselno navedla, da nima družinskih članov). Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnico in ji omogočila, da se o njem izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 622/2014 z dne 2. 12. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v pravdnem postopku P 292/2010, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru (I. točka izreka) in odločila, da nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (II. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica 23. 10. 2014 vložila prošnjo za dodelitev BPP. V izjavi o premoženjskem stanju ni navedla družinskih članov, je pa navedla, da je prejemnica denarne socialne pomoči, o čemer je predložila kopijo odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Toženka je vpogledala v spis v zadevi P 292/2010. Ugotovila je, da je tožnica po pooblaščeni odvetnici na naroku 2. 9. 2014 izjavila, da je A.A. njen zunajzakonski partner. Ob vpogledu v zemljiško knjigo je ugotovila, da je navedeni zunajzakonski partner solastnik nepremičnin parc. številka 1866/2, 1869/0, 1871/0 in 1872/0 vse k.o. …. Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da je tožnica zamolčala zunajzakonskega partnerja in podatke o njegovem premoženju, zaradi česar je tožničino prošnjo zavrnila, tožnici pa izrekla prepoved na podlagi 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je zunajzakonska skupnost med njo in A.A. prenehala že leta 2010. Živi torej sama, z bivšim zunajzakonskim partnerjem imata različni stalni prebivališči, nimata skupnih otrok, nimata skupnega dohodka in med njima ne obstaja nobena življenjska in ekonomska skupnost. Zato ni pravne podlage za zavrnitev njene prošnje zaradi premoženja, ki ga ima njen zunajzakonski partner. Glede zatrjevanja toženke, da je vpogledala v spis, tožnica navaja, da izjavo, da je njen zunajzakonski partner A.A., podala njena pooblaščenka in ne ona. Ker je bil navedeni v predhodnih postopkih imenovan kot zunajzakonski partner tožnice, ga je pooblaščenka po pomoti napačno poimenovala. Poudarja, da ni zamolčala zunajzakonskega partnerja, saj ta že od leta 2010 to ni. Tudi, ko sta bila še par, nista izpolnjevala pogojev za zunajzakonsko skupnost. Nikoli nista namreč živela v skupnem gospodinjstvu. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka v obširnem odgovoru na tožbo navaja, da ima izjava, ki jo v pravdnem postopku da pooblaščenec, isto težo, kot bi jo dala stranka sama. Ker je bil zapisnik z naroka podpisan, izkazuje, da so na naroku podane trditve pravilne in resnične. Navaja še druge dokaze, iz katerih izhaja, da je A.A. tožničin izvenzakonski partner. Pojasnjuje, da je tožnica že v preteklosti zamolčala določene podatke o premoženju in ni navedla zunajzakonskega partnerja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da je tožnica v izjavi o premoženjskem stanju zamolčala družinskega člana-zunajzakonskega partnerja in posledično podatke o njegovem premoženju.

Sodišče uvodoma poudarja, da ZBPP v 23. členu posebej določa, kdo se šteje za družinske člane prosilca, med drugim se šteje za družinske člane oseba, ki s prosilcem živi najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Toženka pa teh pogojev ni ugotavljala, pač pa je svojo ugotovitev, da ima tožnica zunajzakonskega partnerja, v obrazložitvi odločbe oprla zgolj na izjavo tožničine pooblaščenke na naroku z dne 2. 9. 2014. Zakonitosti izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

Toženka je svojo ugotovitev, da je tožnica glede družinskih članova navedla neresnične podatke, saj v vlogi ni navedla zunajzakonskega partnerja, oprla na podatek, ki ga je pridobila iz vpogleda v spis opr. št. P 292/2010 in je bil drugačen od tožničinih navedb v vlogi (v vlogi je smiselno navedla, da nima družinskih članov). Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnico in ji omogočila, da se o njem izjavi. To pomeni, da je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V obravnavanem primeru, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla v svoji zahtevi, tudi ne pride v poštev druga točka prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Navedena določba se namreč nanaša zgolj na situacijo, ko zaslišanje strank ni potrebno zaradi zavarovanja njenih pravic ali pravnih koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka navedene kršitve odpraviti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).