Jedro

Sodna praksa v podobnih situacijah kot je obravnavana poudarja, da je presoja sodišča o tem, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali pa ne, odvisna od okoliščin posameznega primera. Tudi če tožeča stranka ne opomni tožene stranke pred vložitvijo tožbe na izpolnitev zahtevka iz tožbe, to vedno in nujno ne pomeni, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. V določenih primerih opomin ni potreben, ker je že iz ravnanja tožene stranke dotlej povsem jasno razvidno, da nasprotuje izpolnitvi zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa 313,00 EUR stroškov postopka ter 384,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi glede odločitve, da sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave opr. št. P 37/2015 z dne 19. oktobra 2015, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek pripoznala in so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave na podlagi določbe 316. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je s to sodbo odločeno o vseh tožbenih zahtevkih, je izdalo končno sodbo in ne delno, kot zmotno navaja prvostopenjsko sodišče v uvodu in obrazložitvi te sodbe, ki je že pravnomočna. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o zahtevi pravdnih strank za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi navaja, da je že v tožbi specificirano zahtevala povrnitev stroškov, do katerih je upravičena, ker je v tem pravdnem postopku v celoti uspela. Pri tem je zgolj po pomoti zaradi zamenjave besed prišlo do napačnega predloga v tožbi, da naj bi bila sama dolžna povrniti stroške toženi stranki. Tožena stranka pa v pritožbi poudarja, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka, ker sama ni dala povoda za tožbo in je takoj pripoznala tožbeni zahtevek. Tožeča stranka pred tožbo nanjo ni naslovila nobene zahteve za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila in ni podlage za domnevo, da se med strankama zadeva ne bi mogla izvensodno urediti.

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 157. člena ureja enega od posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Čeprav tožeča stranka v celoti uspe, mora nositi lastne stroške in povrniti stroške tožene stranke v primeru toženčeve pripoznave zahtevka v odgovoru na tožbo (oziroma na glavni obravnavi), preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari in ob nadaljnjem pogoju, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. V konkretni zadevi ni spora o tem, da je toženka takoj in v celoti pripoznala tožbeni zahtevek že v odgovoru na tožbo. Sporno pa je, ali je tožeči stranki dala povod za tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na petnajstih parcelah, izbris iz zemljiške knjige in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožena stranka je namreč v predhodnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu v pravdni zadevi P 302/2007, uspela s svojim zahtevkom na sklenitev prodajne pogodbe in je na tej podlagi sledila vknjižba lastninske pravice nanjo na spornih parcelah, šele kasneje je tožeča stranka v obnovitvenem postopku dosegla razveljavitev te sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 149/2013 z dne 19.8.2013, ki je postala pravnomočna 2.10.2014. 5. Sodna praksa v podobnih situacijah kot je obravnavana poudarja, da je presoja sodišča o tem, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali pa ne, odvisna od okoliščin posameznega primera. Tudi če tožeča stranka ne opomni tožene stranke pred vložitvijo tožbe na izpolnitev zahtevka iz tožbe, to vedno in nujno ne pomeni, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. V določenih primerih opomin ni potreben, ker je že iz ravnanja tožene stranke dotlej povsem jasno razvidno, da nasprotuje izpolnitvi zahtevka. Na splošno velja, da toženec dà povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija(1).

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevi za povrnitev stroškov pojasnila, da povoda za tožbo ni dala, ker od tožeče stranke ni prejela nikakršnega poziva za ureditev zemljiškoknjižnega stanja, glede katerega pa je šele po pravnomočnosti sodbe P 149/2013 Okrožnega sodišča v Novem mestu jasno, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju. To pomeni, da toženi stranki vse do tega trenutka ni mogoče očitati, da je dala povod za obravnavano tožbo že zato, ker je med pravdnima strankama potekal spor o lastništvu zemljišč na sodišču. Medtem ko je toženka utemeljila, zakaj po pripoznavi tožbenega zahtevka uveljavlja stroške postopka, se tožnica na drugi strani sklicuje zgolj na dejstvo, da je v predmetnem postopku v celoti uspela. Ne navaja in ne zatrjuje, da je toženko po pravnomočnosti sodbe P 149/2013 z dne 19.8.2013 pozvala k izstavitvi ustrezne zemljiškoknjižne listine, niti takšnega ravnanja tožene stranke, ki bi kazalo na nasprotovanje tožbenemu zahtevku.

7. Zaradi zmotne materialnopravne presoje določbe 157. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sklep spremenilo tako, da se tožeči stranki nalaga povrnitev potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP). Potrebni stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo na znesek 313,00 EUR (500 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za končno poročilo, 2 % za materialne stroške in 22 % za DDV).

8. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji morala tožnica povrniti njene pravdne stroške, ki znesejo 384,20 EUR (625 točk za pritožbo, 50 točk za končno poročilo, 2 % materialni stroški in 22 % DDV).

Op. št. (1): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar mag. N. Betetto k 157. členu.