Jedro

Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati tožeči stranki 1.906,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2023 do plačila (točka I izreka) ter ji povrniti 1.388,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka), vse pa v roku 15 dni.

2.Zoper to sodbo vlaga pravočasno in dovoljeno pritožbo tožena stranka po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo. Navaja, da ni sporno, da je tožeča stranka od tožene stranke kot upravnika večetažne poslovno stanovanjske stavbe prejemala plačila zgolj in v obsegu, v katerem so etažni lastniki izvedli plačila upravniku, torej toženi stranki ter tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila, ki jih tožena stranka od etažnih lastnikov ni prejela. Tožeča stranka zahteva plačilo 2.055,73 EUR po fakturah, izpostavljenih v tožbi, pri čemer je očitno, da stranki drugače vodita evidenco zaprtih, to je plačanih in evidenco odprtih, to je še neplačanih faktur (računov). Vendar zgolj to dejstvo ni in ne more biti dovolj, da se toženi stranki naloži plačilo zneska, ki ga je tožeča stranka enkrat že prejela plačanega. Tožeča stranka nepravilno vodi evidenco plačanih računov, kar je tožena stranka dokazala z listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila v spis k odgovoru na tožbo (priloge od 1 do 31 - kontne kartice). Tožena stranka je tožeči stranki plačala vse, kar je od etažnih lastnikov prejela. Očitno je za tožečo stranko sporna vsebina poravnave, ki jo je tožena stranka sklenila s podjetjem A. d.o.o., ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti pod opr. št. II Pg 27/2023 in v kateri je res zahtevala plačilo 1.906,40 EUR, nato pa sklenila sodno poravnavo v višini 1.360,00 EUR. Ta znesek je bil tožeči stranki plačan na način, kot je razviden iz predložene dokumentacije, zato do ponovnega plačila istega zneska ni upravičena, tudi ne v primeru njene odškodninske odgovornosti, saj višina škode ne more biti večja od dejanske. Sporna bi bila lahko zgolj razlika med sedaj prisojenim zneskom 1.906,40 EUR in zneskom 1.360,00 EUR (za katerega se je tožena stranka s sodno poravnavo poravnala v svojo škodo) ter bi bila tožeča stranka tako upravičena zgolj do 546,40 EUR. Tožena stranka razlogov sodišča prve stopnje, da je podana njena odškodninska odgovornost, ker ni posredovala relevantnih podatkov tožeči stranki, ne sprejema. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je po fakturah, ki jih tožeča stranka izpostavlja v tožbi in so predmet tožbenega zahtevka, bilo plačilo sprovedeno tako, kot je razvidno iz predloženih dokazov, odprtih računov pa tožena stranka tožeči itak ni dolžna plačati, tožena stranka kot upravnik je dolžna plačati zgolj račune, ki jih dobi poravnane od etažnih lastnikov. Ugotavljanje utemeljenosti odškodninskega zahtevka je vezano na odškodninsko odgovornost, posledično pa na višino škode, če se odgovornost ugotovi, hkrati pa se mora pri tem upoštevati, da tožeča stranka ni obogatena, torej iz naslova odškodnine ne more prejeti več, kot bi bila oškodovana. Priglaša stroške.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam kot neutemeljenim ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti. Zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. V smislu 480. člena ZPP se zato v postopku uporabljajo določbe 30. poglavja ZPP (442. do 458. člen), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje postopek vodilo.

6.Sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7.V postopku na drugi stopnji je v zadevi odločila sodnica posameznica (saj ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj), ki delo višje sodnice opravlja več kot leto dni (peti in šesti odstavek 458. člena ZPP).

8.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi z drugim odstavkom 339. ter 442. člena ZPP). Sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je sodišče druge stopnje, ob dejstvu, da gre za gospodarski spor majhne vrednosti, vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obrazložene razloge sodišča prve stopnje, ki jih sprejema kot pravilne ter v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbene graje.

9.Na podlagi 71. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika (prvi odstavek). Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe (drugi odstavek).

10.V obravnavanem primeru je tožeča stranka tretja oseba, kot taka je dobaviteljica zemeljskega plina večstanovanjske stavbe, katere upravnik je tožena stranka.

11.Tožeča stranka v postopku zatrjuje, da tožena stranka svoje obveznosti glede na prejeta plačila od etažnih lastnikov ni v celoti izpolnila, hkrati pa tudi, da ji na njeno zahtevo ni posredovala podatkov o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, kar bi bilo potrebno za vložitev tožbe zoper njega.

12.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-tožeča stranka je kot dobaviteljica plina od tožene stranke zahtevala predložitev podatkov o etažnih lastnikih - dolžnikih v večstanovanjski stavbi (***),

-iz seznama neplačnikov po izbranem dobavitelju za obdobje do 24. 7. 2024 je izhajalo, da etažni lastnik A. d.o.o. ni poravnal svojih obveznosti do upravnika po posameznih računih (glej točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe),

-etažni lastnik A. d.o.o. je tožečo stranko po elektronski pošti obvestil, da ga je tožeča stranka na podlagi izdanih računov terjala za plačilo skupnega zneska 1.906,40 EUR v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti II Pg 27/2023, kjer je bila sklenjena sodna poravnava za znesek 1.360,00 EUR, ki ga je slednji toženi stranki v celoti poravnal (A13),

-tožena stranka se je poravnala za manjši znesek od zahtevanega (razlika 546,40 EUR),

-tožena stranka je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala napačne in pomanjkljive podatke glede dolgov etažnih lastnikov, posredovala pa ji tudi ni ključa delitve stroškov posameznega etažnega lastnika (niti etažnega lastnika A. d.o.o.),

-zaradi posredovanja napačnih in pomanjkljivih podatkov je tožeči stranki nastala škoda v višini 1.906,40 EUR.

13.Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo v višini 1.906,40 EUR, ki ji je nastala zaradi opustitvenih ravnanj tožene stranke (nepopolnih in pomanjkljivih podatkov), ki jo je dolžna v celoti povrniti tožeči stranki.

14.Pritožbene graje tožene stranke so v pretežni meri naperjene zoper ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer so navedbe povsem posplošene in nekonkretizirane, kot na primer navaja, da stranki drugače vodita evidenco zaprtih oziroma odprtih faktur, da tožeča stranka nepravilno vodi evidenco plačanih računov, sklicujoč se pri tem na priloge od 1 - 31 kontne kartice, da je tožeči stranki plačala vse, kar je od etažnih lastnikov prejela, da pa je očitno zanjo sporna vsebina sodne poravnave, ko je res zahtevala plačilo 1.906,40 EUR, ter pristala na nižje plačilo 1.360,00 EUR, kar pomeni, da bi bila tožeča stranka lahko upravičena zgolj do razlike med zneskom poravnave in vtoževanim zneskom 1.906,40 EUR, to je do zneska 546,40 EUR, da pa je po fakturah, ki jih tožeča stranka izpostavlja v tožbi, bilo plačilo sprovedeno, kot je razvidno iz predloženih dokazov. Tožena stranka graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zgolj pavšalno, medtem ko ima sodišče prve stopnje razloge, ki so podprti z dokazno oceno, ki s strani tožene stranke konkretno ni izpodbijana, pa tudi sicer, ker gre za postopek v sporu majhne vrednosti, v katerem je sodišče druge stopnje vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, posledično pa torej ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

15.Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.

16.Tožena stranka v pritožbi priznava, da je z enim izmed etažnih lastnikov sklenila v postopku pred sodiščem sodno poravnavo, pri čemer je terjala višji znesek od zneska, za katerega se je poravnala in pri tem v pritožbi izrecno priznava, da se je poravnala v svojo škodo, hkrati pa ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se izterjevani zneski nanašali na neplačane račune tožeče stranke iz naslova dobave zemeljskega plina. Ob tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala, da bi znesek, ki ga je sprejela od etažnega lastnika na podlagi z njim sklenjene sodne poravnave, nakazala tožeči stranki, niti zneska, ki predstavlja razliko med zahtevanim plačilom in zneskom poravnave, pri čemer evidentno priznava, da se je poravnala v svojo škodo. Sodišče druge stopnje zato sledi zaključkom sodišča prve stopnje, da je dolžna tako znesek sodne poravnave kot tudi razliko, ko je pristala v nižje plačilo, povrniti tožeči stranki ter ta znesek predstavlja škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi njenega nedopustnega ravnanja, ko zneska po sodni poravnavi, ki je bil plačan s strani etažnega lastnika ni izpolnila tožeči stranki, hkrati pa ji tudi ni dala ustreznih podatkov za vložitev tožbe, da bi lahko sama kot edina aktivno legitimirana za vložitev take tožbe, od etažnih lastnikov dolg izterjala.

17.S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vsa, za ta postopek relevantna dejstva, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Po povedanem in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, na tej podlagi pa ugotovilo dejansko stanje, na katerega je sodišče druge stopnje vezano, pritožba tožene stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

19.Tožena stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, do stroškov, ki so ji nastali s pritožbo, ni upravičena (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko tožeča stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP), zato te stroške krije sama. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.