Jedro

Za odločitev, ali je prvostopno sodišče s tem, ko odgovora na ugovor in njegove dopolnitve ni vročilo v izjasnitev dolžniku, je pravno pomembno, ali se je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi o ugovoru oprlo tudi na navedbe iz teh dveh vlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo, z dne 7.11.2013, zavrne.

Zoper to odločitev se je pritožil dolžnik iz vseh treh pritožbenih razlogov in sodišču očital kršitev dolžnikove pravice do izjave, saj pred izdajo izpodbijanega sklepa dolžniku ni sodišče vročalo dveh vlog upnika (odgovor na ugovor in dopolnitev odgovora), svoje odločitve pa je oprlo prav na ti dve vlogi. S tem je bila storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V teh vlogah je upnik bistveno širil dejansko in pravno podlago svojega predloga za izdajo začasne odredbe in podajal nove trditve glede pogodbenega razmerja pravdnih strank. Tako je glede fasadnega sistema upnik v teh vlogah prvič navedel razloge, zaradi katerih naj bi prišlo do ustavitve del: keramičarjevo zagotovilo, da ne bo dal garancije za izvedena dela; da je dolžnik zahteval zaustavitev del zaradi preprojektiranja; da so projekti dolžnikovi; da upnik ni mogel vedeti, da se bo izvajalec keramike uprl izvedbi del; da naj bi projektant dolžnika predvidel način izdelave fasade z materiali, pri katerih naj bi šlo za nekompatibilnost lepila in keramike. V predlogu za izdajo začasne odredbe takšnih navedb glede fasadnega sistema upnik ni podajal, ampak se je le pavšalno skliceval na zapisnik 108. operativnega sestanka. Sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da dolžnik ni zanikal, da so bili projekti fasadnega sistema njegovi, kar je logično, saj ta vloga dolžniku ni bila vročena v odgovor. Nadalje je dolžnik kot širitev dejanske in pravne podlage predloga za izdajo začasne odredbe navedel, da je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da dolžnik mu ni dostavil projektov zunanje ureditve, kasneje pa je v vlogah navajal, da naj bi bil to pogoj za dokončanje del v napovedanem roku. Sodišče pa je v izpodbijanem sklepu celo navedlo, da dolžnik ni izkazal drugače glede posredovanja projektov zunanje ureditve. V dopolnitvi odgovora na ugovor je upnik priznal ugotovitev glede 45 dni zamude, kot jo je ugovarjal dolžnik, in se je skliceval na 15 dni zamude zaradi mrzlih dni in 32 zaradi zaustavitve del na fasadi. V nadaljnjih vlogah pa je pričel z navajanjem, da vse do prekinitve del projektov za zunanjo ureditev ni prejel, in da je bilo to pogoj za dokončanje del v napovedanem roku. Sodišče pa se tudi ni opredelilo, kako bi lahko vprašanje projektne ureditve sploh vplivalo na zamudo in kolikšna zamuda izhaja iz tega naslova. Kot povsem nove dolžnik v pritožbi označi navedbe upnika glede ugotovitve iz 126. operativnega sestanka, katerih pred tem v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podal. Te nove navedbe je sodišče v obrazložitvi prepisalo in zaključilo, da ni izkazano, da je z delo zamujal upnik. Šele v dopolnitvi odgovora na ugovor je upnik pričel zatrjevati, da naj bi bilo stanje na dolžnikovem računu 64.000,00 EUR, kar naj bi kazalo na nevarnost glede morebitnih regresnih zahtevkov upnika, česar v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajal, ampak le pavšalno zatrjeval, da je dolžnik v težkem finančnem stanju. S tem, ko je sodišče svojo odločitev o zavrnitvi ugovora oprlo na vsebinsko povsem nove navedbe upnika iz odgovora na ugovor in na dopolnitev tega odgovora, ne da bi te vloge tudi vročalo dolžniku, je po mnenju pritožbe kršilo dolžnikovo pravico do izjavljanja v postopku. Pritožba zato navede primere odločb Ustavnega sodišča R Slovenije, iz katerih izhaja, da je potrebno ustavno pravico do enakega varstva, konkretno do pravice do izjave, zagotavljati strankam tudi v postopku izdaje začasne odredbe. Sodišče tudi ni razpisalo naroka, ni utemeljilo pa, zakaj je odločalo brez naroka. Po mnenju pritožbe je v primeru, ko so pomembna pravno relevantna dejstva med strankama sporna, narok za obravnavanje ugovora zoper izdano začasno odredbo obligatoren. Sodišče bi na njem moralo izvesti predlagane dokaze in šele nato o predlogu odločiti. V večjem delu izpodbijanega sklepa sodišča samo povzema upnikove navedbe, ne naredi pa nobene dokazne ocene in ne obrazloži, zakaj jim je verjelo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju pritožba očita sodišču prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče napačno presodilo o obstoju okoliščin, ki so pripeljale do zamude oz. neizvedbe del v dogovorjenem roku. Pritožba se je nato obširno opredelila do posameznih, po stališču pritožbe, napačnih, ugotovitev sodišča prve stopnje o razlogih za zamudo in do posameznih navedb upnika iz njegovega odgovora na ugovor, z dne 4.1.2013, in dopolnitve odgovora na ugovor, z dne 7.1.2013, ki jih je sodišče v izpodbijanem sklepu dobesedno povzemalo. Sodišče pri ugotovitvi, da je zahteva po vnovčitvi bančne garancije neupravičena, ker upnik trdi, da ga dolžnik ni nikoli obvestil o kakršnikoli škodi, ki bi mu nastala zaradi prekinitve pogodbe, niti da ga ni pozval k plačilu zneska škode, spregleda, da je dolžnik bančno garancijo vnovčil na podlagi treh različnih podlag, to je nekvalitetne izvedbe, neizpolnitve v dogovorjeni količini in neizročitve „nove“ bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi. Sodišče je tudi napačno ugotovilo obstoj predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ko se je oprlo le na en podatek iz bonitetnega poročila, iz katerega pa po mnenju pritožbe slabo finančno stanje ne izhaja. Zato je tudi neutemeljeno stališče upnika in sodišča, da je izkazana nevarnost v smislu prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožnik je na koncu očital sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker je s tem, ko je vnovčevanje bančne garancije presojalo glede na vprašanje krivde za zamudo pri izvedbi del in glede na vprašanje upravičenosti odstopa od pogodbe, nedopustno presojalo vnovčitev bančne garancije v odvisnosti od temeljnega razmerja, kar je v nasprotju z načelom neakcesornosti.

Upnik je na pritožbo odgovoril po roku iz prvega odstavka 344. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (pritožba je bila pooblaščencu vročena 9.4.2013-fikcija vročitve, odgovor je bil vložen 9.5.2013), zato je sodišče ni upoštevalo.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih zadeva na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka SU 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Ljubljani na tukajšnje sodišče. Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je sklep o izdaji začasne odredbe ( z dne 7. 11. 2012), s katero je prepovedalo dolžnikovemu dolžniku, da na poziv dolžnika (kot upravičenca iz bančne garancije) slednjemu izplača 263.449,22 EUR, temeljilo na ugotovljenem odločilnem dejstvu, da je dolžnik pred vložitvijo predloga za vnovčitev bančne garancije odstopil od pogodbe, na podlagi katere je bila (za izpolnitev v roku, v količini in kvaliteti) izdana bančna garancija. V tem, da je bil poziv za vnovčitev bančne garancije dan po tem, ko ni bilo več pogodbene podlage zanjo, je prvostopno sodišče prepoznalo zvijačno ravnanje in zlorabo bančne garancije. Kot izhaja iz spisovnih podatkov je zoper to odločitev dolžnik vložil ugovor, katerega je sodišče vročalo upniku (skupaj z opozorilom iz prvega odstavka 58. člena ZIZ). Le-ta je nanj odgovoril z vlogo, z dne 4.1.2013, katero je nato dopolnil dne 7.1.2013. Ti dve vlogi pa je sodišče dolžniku vročalo šele skupaj z odločbo, s katero je odločilo o ugovoru, torej po tem, ko je o ugovoru z izpodbijanim sklepom že odločilo (odredba in vročilnica za dolžnika na l. štev. 47).

Stališče sodne prakse, pa tudi pravne teorije je (1), da je postopek odločanja o ugovoru kontradiktoren postopek. Glede vprašanja, koliko vlog naj bo strankama dopuščeno, da si (navkljub načelu hitrosti postopka zavarovanja z začasno odredbo) izmenjata, je jasno, da mora sodišče že na podlagi zakona (prvi odstavek 58. člena ZIZ) ugovor dolžnika vročiti upniku v odgovor. Če upnik v tem odgovoru dopolni dejstva, na podlagi katerih je predlagal izdajo začasne odredbe oziroma predlaga dodatne dokaze, ki njegov predlog izkazujejo, mora sodišče, tudi ta odgovor na ugovor vročiti dolžniku, da mu zagotovi možnost, da se do teh novih ali dopolnjenih navedb in dokaznih predlogov opredeli. Tako se je prav v zvezi z vročanjem odgovora na ugovor v postopku zavarovanja z začasno odredbo (in še ene pripravljalne vloge upnika) opredelilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (Up-419/10), ki pa je posebej izpostavilo, da dolžnost vročanja vlog nasprotni stranki ne velja za nepravočasne in nedopustne vloge ter za vloge, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka.

Za odločitev, ali je prvostopno sodišče s tem, ko odgovora na ugovor in njegove dopolnitve ni vročilo v izjasnitev dolžniku, je torej pravno pomembno, ali se je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi o ugovoru oprlo tudi na navedbe iz teh dveh vlog, kot to zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba utemeljeno izpostavila več primerov, ko je prvostopno sodišče pri svojem odločanju upoštevalo tudi navedbe upnika iz odgovora na ugovor in iz dopolnitve tega odgovora., pri čemer bo zgolj kot primera izpostavilo dvoje takšnih situacij izmed tistih, na katere je pritožba opozorila: pri presoji, ali je mogoče razloge za zamudo pripisati ravnanju dolžnika-upravičenca do garancije (2), v celoti oprlo na navedbe upnika, ki jih je podal v odgovoru na ugovor, in sicer o tem, da je dolžnik zahteval ustavitev del zaradi »preprojektiranja«, ker je izvajalec- keramičar izjavil, da za zasnovano fasado ne bo dal za izvedbo svojega dela garancije; v celoti je sledilo tudi navedbam upnika iz dopolnitve odgovora o vsebini zabeležke iz 126. operativnega sestanka (besedilo iz upnikove vloge pod tč. IX je v točki 9 izpodbijanega sklepa skorajda dobesedno prepisano), kar naj bi tudi izkazovalo, da je »zamujal upnik«.

Trditve iz pritožbe, da je prvostopno sodišče pri svojem odločanju o ugovoru upoštevalo dopolnitve upnikovih navedb iz vlog, ki dolžniku niso bile vročene in se do navedb iz teh vlog zaradi tega ni mogel izreči, so torej utemeljene. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče zato zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču v novo odločanje(prvi odstavek 351. člena ZZP v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar se tudi ni opredelilo do drugih, v pritožbi očitanih kršitev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče kršitev odpraviti tako, da bo dolžniku omogočilo, da odgovori na dopolnjene navedbe upnika o razlogih za izdajo začasne odredbe, oz. da bo upoštevalo odgovore, ki jih je nanje dal dolžnik v predmetni pritožbi.

op. št. 1: glej mag. M. Šipec in drugi: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih... GV Založba, Ljubljana 2001, stran 250. op. št. 2: po tem, ko se je postavilo na stališče, da je zvijačno ravnanje upravičenca do garancije lahko podano tudi, če je bil upravičenec do garancije tisti, ki je povzročil, da naročnik garancije ni mogel izpolniti svojih obveznosti, ali da je prišel v zamudo.