Jedro

Višje sodišče je odločalo daleč po preteku časa, v katerem bi se smela preklicati pogojna obsodba in je tako utemeljen očitek sodišču prve in druge stopnje, da sta kršili določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni in se razveljavi preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 346/2002 z dne 20. 3. 2007, razveljavi se izrek enotne kazni, obsojencu pa se na podlagi prvega odstavka 173. člena Kazenskega zakonika ob upoštevanju omilitvenih določb 50. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika izreče kazen eno (1) leto in šest (6) mesecev zapora.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je J. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora in nato ob upoštevanju določene kazni pet mesecev zapora s pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, ki jo je sodišče preklicalo, izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZKP in kršitev določb 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter predlaga naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obdolžencu pa prizna uveljavljane stroške v zvezi z izrednim pravnim sredstvom in jih naloži v breme proračunu.

3. Vrhovni državi tožilec svetnik v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do odločbe o kazenski sankciji v smislu 386. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 383. člena ZKP, utemeljen pa, da je očitek sodišču prve in druge stopnje, da sta z odločbo o preklicu pogojne obsodbe kršili kazenski zakon in sicer določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, K 346/2002 z dne 20. 3. 2007, je postala pravnomočna 16. 11. 2007, kar pomeni, da je preizkusna doba dveh let potekla 16. 11. 2009, kar nadalje pomeni, da glede na določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1 ni bilo pogojev za preklic pogojne obsodbe že v postopku pred sodiščem prve stopnje in prav tako ne v postopku pred pritožbenim sodiščem. Vrhovni državni tožilec zato predlog zagovornika glede spremembe pravnomočne sodbe v odločbi o kazenski sankciji tako, da se prejšnja pogojna obsodba ne prekliče, izrek o enotni kazni pa razveljavi, ocenjuje kot utemeljen. Ostale navedbe zagovornika obsojenca so po oceni vrhovnega državnega tožilca uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga, da se zahtevi ugodi glede preklica pogojne obsodbe in izreka enotne kazni, v ostalem pa zavrne.

B.

4. Utemeljeno uveljavlja vložnik kršitev kazenskega zakona glede vprašanja preklica pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 346/2002 z dne 20. 3. 2007, to v svojem odgovoru ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec. Omenjena pravnomočna sodba je postala pravnomočna 16. 11. 2007 in je tako preizkusna doba dveh let potekla 16. 11. 2009. Po določbi prvega odstavka 62. člena KZ-1 se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi (oziroma, če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe). Višje sodišče v Mariboru je kot pritožbeno sodišče v tej zadevi odločalo 24. 2. 2014, to je daleč po preteku časa, v katerem bi se smela preklicati pogojna obsodba Okrajnega sodišča na Ptuju K 346/2002 z dne 30. 3. 2007 in je tako utemeljen očitek sodišču prve in druge stopnje, da sta z odločbo o preklicu pogojne obsodbe kršili določbo prvega odstavka 62. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je to kršitev v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP odpravilo tako, da je razveljavilo odločbo o preklicu navedene pogojne obsodbe in odločbo o izreku enotne kazni, obsojencu pa kazen, določeno v kazni, ki je bila obsojencu določena s sodbo I K 94362/2010 z dne 4. 10. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 94362/2010 z dne 24. 2. 2014 na podlagi istih zakonskih določb, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, izreklo.

5. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da predstavlja vložnikova kritika dokazne ocene prvostopnega sodišča o izpovedbi oškodovanke nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge obrambe in sicer zaslišanje sina priče F. M. glede okoliščin izgradnje drvarnice in postavitev novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije. Vložnik zatrjuje, da pomeni ta zavrnitev kršitev ustavne pravice obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist (29. člen Ustave). Sodišče prve stopnje je ocenilo in to navedlo v razlogih sodbe, da presoja, kdaj je bila zgrajena drvarnica, o čemer naj bi pričal sin priče F. M. za zadevo nepomembna, angažiranje novega sodnega izvedenca s področja klinične psihologije pa nepotrebno, saj je postavljeni izvedenec podal odgovore na vsa zastavljena vprašanja. Pritožbeno sodišče je stališču prvostopnega sodišča pritrdilo in glede vprašanja zaslišanja sina F. M. ocenilo, da predlagani dokaz niti ni primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, glede predloga za postavitev novega izvedenca pa, da za njegovo postavitev ni bilo utemeljenega razloga.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo oba navedena dokazna predloga, pritožbeno sodišče pa pritožbene očitke v zvezi s tem. Ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov zaslišanje sina F. M. ni bil primeren dokaz za ugotovitev, ali je obsojenec sploh imel možnost storiti dejanje, zaradi katerega je obsojen, medtem ko za postavitev novega izvedenca s področja klinične psihologije niso bili izpolnjeni pogoji iz 257. člena ZKP, zato uveljavljane kršitve postopka in 29. člena Ustave niso podane.

7. Nejasnost razlogov sodišča druge stopnje niti po zatrjevanju vložnika ni v zvezi z vprašanjem nejasnosti odločilnih dejstev, kar je pogoj za obstoj kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vložnik tudi ne zatrjuje, da gre za relativno kršitev, ki pa je v vzročni zvezi z zakonitostjo sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), zato na podlagi zatrjevanega Vrhovno sodišče ni moglo ugotoviti kršitve zakona oziroma uveljavljanih kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZKP ter določb 29. člena Ustave.

8. Vrhovno sodišče je zato v skladu s 425. členom ZKP zahtevo v delu, ki se ne nanaša na nezakonito izrečeni preklic pogojne obsodbe, zavrnilo.