Jedro

Predmet inšpekcijskega nadzora je medposestna ograja, zgrajena na novo in njena gradnja ni pričela pred letom 2008. Za gradnjo, rekonstrukcijo in za odstranitev objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), razen če gre za gradnjo enostavnega objekta. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesene medposestne ograje višine 1,80 m in dolžine 7,15 m na zemljišču s parc. št. 461/2 k.o. ... V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavita nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da morata objekt odstraniti v roku dveh mesecev po vročitvi te odločbe ter vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršitve nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). V 5. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je nadzornik pristojnega inšpektorata pri pregledu dne 2. 11. 2012 ugotovil, da sta tožnika začela graditi medposestno ograjo ob neurejeni parcelni meji med zemljiščema s parc. št. 458/2 k.o. ..., ki je njuna last in zemljiščem s parc. št. 461/2 k.o. ..., ki je last soseda A.A. Gradbena inšpektorica je ob zaslišanju tožnikov ugotovila, da gradbeno dovoljenje za navedeno gradnjo ni bilo izdano. Tožnika sta jo v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja napotila tudi na njuno pooblaščenko odvetnico, ki je pojasnila, da je med tožnikoma in sosedom A.A. tekel medposestni spor, ki teče pri Okrajnem sodišču pod opr. št. N 23/2008 glede ureditve meje, Višje sodišče v Mariboru je sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje. Tožnika sta nesporno gradila brez gradbenega dovoljenja in s tem kršila določbo 3. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo odpravil v 1. in 3. točki izreka (pravilna določitev katastrske občine ter odsotnost opozorila glede neizvršitve obveznosti) in jo nadomestil z novo, v preostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je zavrnil tožnikove trditve o bistvenih kršitvah pravil postopka zaradi navedbe prvostopenjskega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je opravil zaslišanje pooblaščenke tožnikov, saj sta imela tožnika v postopku na prvi stopnji možnost podati pojasnila tudi preko svoje pooblaščenke. Njene udeležbe v postopku se ne enači z opravo njenega zaslišanja. Prav tako je drugostopenjski organ zavrnil trditev tožnikov, da je šlo pri gradnji medposestne ograje za enostavni objekt, za katerega po določbah ZGO-1 ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, kar določa 3.a člen ZGO-1. Po Uredbi o vrstah objektov (Uradni list RS, št. 37/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju: Uredba) glede na zahtevnost, ki med drugim določa vrsto enostavnih objektov kot tudi njihovo največjo velikost, način gradnje, med objekte, ki jih Uredba šteje kot enostavne objekte, medposestne ograje ne razvršča. Ograje, nižje od 2,2 m (razen ograj za pašnjo živine, nižjih od 1,5 m) Uredba uvršča med nezahtevne objekte, za katere pa je gradbeno dovoljenje potrebno pridobiti.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da gradbeni inšpektor v odločbi prve stopnje ni ugotovil niti dejstva, za kakšen objekt glede na vrsto je dejansko šlo v konkretni zadevi, s čimer je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ni ugotovljeno, kdaj naj bi tožnika dejansko pričela graditi medposestno ograjo. Organa obeh stopenj namreč zgolj pavšalno ugotavljata, da sta tožnika pričela graditi medposestno ograjo. Tožnika trdita, da je bil pred Uredbo veljavni predpis Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravilnik), ki vse ograje kot pomožne objekte nedvomno razvršča med enostavne objekte, za katere gradbenega dovoljenja pred pričetkom gradnje ni potrebno pridobiti. V konkretnem primeru gre za montažno ali leseno ograjo brez vsake konstrukcije ali betonske škatle in zagotovo predstavlja enostavni objekt, razvrščen na pomožni objekt oziroma urbano opremo v smislu 2. člena ZGO-1. Organ prve stopnje je opravil zaslišanje pooblaščenke tožnikov, kar pa je povsem v nasprotju z določili upravnega postopka. Tožnik B.B. v postopku sploh ni bil zaslišan. Prav tako so napačne ugotovitve drugostopenjskega organa, ki ugotavlja, da sta investitorja sporno ograjo gradila na zemljišču parcele št. 461/2 k.o. ... Med sosedi obeh parcel teče nepravdni spor za ureditev meje, zato so zaključki drugostopenjskega organa o tem, na čigavem svetu sta tožnika gradila ograjo, povsem brezpredmetni. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Tožbeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja se nanašajo na ugotovitev upravnega organa, da se je medposestna ograja zgradila na novo. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 2. 11. 2012, kjer je bila zaslišana C.C., tožnica, izhaja, da sta s sotožnikom pričela postavljati medposestno ograjo zaradi zaščite posesti. Ograjo so postavili ob meji z zemljiščem s parc. št. 461/2 glede na zemljiško stanje, ki ga je določilo Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici s sklepom N 23/2008 z dne 18. 11. 2011. Omenjeni zapisnik in svojo izjavo je tožnica tudi podpisala, predvsem pa je bila opozorjena na dolžnost govoriti resnico in na posledice krivega pričanja. Iz navedenega sledi, da se je gradnja medposestne ograje izvajala v času veljavnosti Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, po kateri so spadale ograje, nižje od 2,20 m med nezahtevne objekte, za katere je bila potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Smiselno to izhaja tudi iz prijave soseda A.A., iz katere izhaja, da se je gradnja medposestne ograje pričela v mesecu oktobru 2012, omenjeno dejstvo o pričetku gradnje pa je ugotovil na mestu samem tudi gradbeni inšpektor 2. 11. 2012. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve upravnega organa, da je predmet inšpekcijskega nadzora medposestna ograja (fotografija v spisu), zgrajena na novo in da se njena gradnja ni pričela pred letom 2008, kakor v tožbi zatrjujeta tožeči stranki.

Za gradnjo, rekonstrukcijo in za odstranitev objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), razen če gre za gradnjo enostavnega objekta (3.a člen ZGO-1). Tožbeno stališče, da gre v obravnavanem primeru za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, je iz zgoraj opisanih ugotovitev napačno.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Navedene določbe ZGO-1 pomenijo pravno podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru vseh ugotovljenih nelegalnih gradenj in s tem za izdajo odločb, kakršna je tudi izpodbijana.

Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb upravnega postopka, ker naj bi bila pooblaščenka tožnikov v postopku zaslišana. 53. člen Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da lahko stranka oziroma njen zakoniti zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila pa imajo enak pravni učinek, kot če bi dejanja opravila stranka sama. Pooblaščenec stranke postopka ne more biti zaslišan, lahko daje izjave v imenu stranke, predlaga dokaze in pravna naziranja, ne more pa izpovedovati o dejstvih, o katerih je dolžna izpovedovati stranka postopka. Iz upravnih spisov sledi, da sta imela tožnika možnost podati svoje navedbe oziroma sta jih želela podati tudi preko svoje pooblaščenke. Pooblaščenka ni bila zaslišana, kot se je napačno izrazil prvostopenjski organ, ampak je tožnikoma upravni organ le omogočil, da sta podala stališča preko pooblaščenke. Prvostopenjski organ tožnikoma tako tudi po presoji sodišča ni kršil načela zaslišanja stranke. Omenjeno napačno poimenovanje izjave pooblaščenke tožeče stranke s strani prvostopenjskega organa pa ne pomeni takšne napake, ki bi zahtevala odpravo izpodbijane odločbe. Predvsem pa kot sledi iz vsega povedanega in je za odločitev v obravnavanem postopku bistveno, tožnika za sporni objekt ustreznega upravnega dovoljenja nimata.

Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti nastale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).