Jedro

Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, če upravni organ ni ugotavljal, ali je imela tožnica, ki ji je bil ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 842/2002-7 z dne 14.10.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.4.2002. Z navedeno odločbo je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostave V. - R. z dne 29.11.2001, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka starša, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) ter odločeno, da se zadeva vrne omenjenemu upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje med drugim sklicuje na določbi 1. člena in 8. odstavka 2. člena ZZVN. Po 1. členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN pa je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Tožnica kot okoliščino za priznanje uveljavljanega statusa navaja, da je njen oče V.K. umrl 23.1.1943 v taborišču T., v I. V obravnavani zadevi pa tudi po presoji sodišča prve stopnje ni bilo ugotovljeno, na katerem območju bivše Kraljevine Jugoslavije je bil zoper tožničinega očeta izvršen prisilni ukrep italijanskega okupatorja, kje je imela tedaj tožničina družina stalno prebivališče (ob začetku druge svetovne vojne je po podatkih upravnih spisov živela v kraju S. pri Č., Republika Hrvaška), niti kdaj se je preselila na območje Republike Slovenije z namenom stalnega prebivanja. Zato se strinja s pravilno ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavani zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji pravnopomembna dejstva in okoliščine niso bile razjasnjene. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravila in mu zadevo vrnila v ponovni postopek.

Tožnica v pritožbi navaja, da se z izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča ne strinja. Prvostopenjski upravni organ je tako njej kot bratu priznal uveljavljani status žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN. V bratovem primeru revizija ni bila opravljena v zakonskem roku. Zato se je njegova prvostopenjska odločba že pričela izvrševati. Z njo mu je bil priznan tako status žrtve vojnega nasilja kot iz tega statusa izhajajoče pravice, prejel pa bo tudi odškodnino za vojno škodo po posebnem zakonu. Pred zakonom so vsi enaki, zato zahteva, da se tudi njej prizna uveljavljani status in pravice. Navaja še, da je po požigu vasi S., kjer je družina živela do 2. svetovne vojne, odšla v B. oziroma K., torej na območje Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadevi ni sporno, da je tožničin oče umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, saj ga je italijanski okupator marca 1942 aretiral na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ter odpeljal v koncentracijsko taborišče R. oziroma potem v T. v I., kjer je 23.1.1943 umrl. Sporno pa je, ali je imela tožnica ob prenehanju prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja, ki je bilo povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kar je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (6. odstavek 2. člena ZZVN). V upravnem postopku navedena pravno pomembna okoliščina ni bila ugotavljana. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejansko stanje glede odločilnih dejstev in okoliščin ni bilo popolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se strinja z napotki tožene stranke prvostopnemu organu, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot pravilne, razen z napotkom, da bo v ponovljenem postopku potrebno ugotavljati območje na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, kjer je bil prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje povzročeno. V primeru kot je tožničin, ozemlje bivše Kraljevine Jugoslavije, kjer je bil upravičencu prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje povzročeno, glede na 2. člen ZZVN ni pravno pomembna okoliščina. Ker o tožničini zahtevi še ni bilo dokončno odločeno, ampak bo to stvar ponovljenega postopka, tožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni ugovor neenakega obravnavanja pred zakonom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.