Jedro

Ker pri tožniku, invalidu III. kategorije, zdravljenje še ni zaključeno, še ni mogoče ugotoviti spremembe v stanju invalidnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke z dne 4. 4. 2011 in z dne 15. 12. 2010 ter na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodb iz prometne nesreče, od 4. 4. 2011 dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik priložil številno zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pridobival tekom samega postopka in iz katere nedvomno izhaja bistveno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, takšno stanje pa bi naj po mnenju zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, izkazovali stanje, ko tožnik ni več sposoben za nobeno delo, tako da je pri njemu podana invalidnost I. kategorije. To izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije z mnenji avstrijskih organov in zdravstvenih ustanov, ki prav tako potrjujejo nesposobnost tožnika za vsakršno delo. Tudi v kolikor zdravljenje ni končano, je v določenem trenutku le neko stanje tako, da lahko na podlagi tega sodišče odloči v pravnem in ne v medicinskem smislu o tem, ali gre pri tožniku za invalidnost I. kategorije ali ne, saj je taka ugotovitev tista, ki pri tožniku ustvarja določene pravice, predvsem pravico, da mu zaradi take stopnje invalidnosti ni potrebno več delati, saj bi v nasprotnem moral tožnik delati tako, kot so to ugotovile ustrezne komisije oziroma toženka v svojih dveh napadenih odločbah. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi celotne dokumentacije v spisu, v kolikor se dodatna dokumentacija ne upošteva, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi take zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je bilo posledično tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 4. 4. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 15. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker so pri tožniku potrebni nadaljnjo zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in je zato še nadalje podana III. kategorija invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in vpogledalo v izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v ... z dne 29. 1. 2012 ter upoštevalo dokumentacijo v upravnem spisu, ugotovilo naslednje dejansko stanje. Pri tožniku je ugotovljen bolečinski sindrom vratne in ledvene hrbtenice z nekoliko omejeno gibljivostjo vratne hrbtenice, hipestezija v predelu četrtega in petega prsta levice z bolečnostjo po operaciji utesnitve ulnearnega živca, artrozo levega kolenskega sklepa take stopnje, da je indicirana endoproteza ter blage kognitivne motnje, ki so lahko psihoorgansko pogojene ali pa del simptomatike psihoreaktivnega stanja v sklopu prilagoditvene motnje. Tožnik trenutno ni prejemal psihoaktivne medikacije. S strani izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v ... je bilo ugotovljeno, da še vedno teče pri tožniku postopek zdravljenja (fizioterapija, operacija kolenskih sklopov) in da psihiatrična terapija še ni vključila indicirane kognitivne psihoterapije ter je tako zaključilo, da postopek tožnikovega zdravljenja sploh še ni zaključen.

Navedeno izvedensko mnenje je bilo narejeno dne 29. 1. 2012 z osebnim pregledom tožnika ter na podlagi celotne, tudi novejše medicinske zdravstvene dokumentacije, tudi dokumentacije iz Republike Avstrije. Na podlagi navedenih zaključkov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker pri tožniku zdravljenje še ni bilo zaključeno. Enake ugotovitve so bile v predsodnem upravnem postopku. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti. Takšne zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pravno podlago za odločanje v tem socialnem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 60. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Bistveno pri invalidnosti je torej, da spremembe v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da pri tožniku zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije še niso zaključeni, kar pomeni, da pri njemu še ni mogoče ugotoviti spremembe v stanju invalidnosti.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v predmetni zadevi upoštevati le medicinsko dokumentacijo do izdaje dokončne odločbe z dne 4. 4. 2011, saj se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke s tega dne. V kolikor pa pride po tem datumu do sprememb v zdravstvenem stanju je to razlog za novi postopek zavarovanca pri toženi stranki. V konkretnem primeru pa tudi medicinska dokumentacija po tem obdobju kaže na to, da je še vedno v postopku zdravljenja (fizioterapija, operacija kolenskih sklopov) psihična terapija še ni vključila indicirane kognitivne psihoterapije in tako postopek njegovega zdravljenja sploh še ni zaključen (navedeno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja na dan 29. 1. 2012 v katerem je upoštevan celo izvid psihiatra z dne 24. 1. 2012).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.