Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: plačati za mesec marec 2018 pripadajoči neto znesek plače od bruto zneska 778,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od dne 19. 4. 2018 dalje do plačila; plačati za mesec april 2018 pripadajoči neto znesek plače od bruto zneska 842,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od dne 19. 5. 2018 dalje do plačila; plačati neto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje do plačila; plačati pripadajoči neto znesek nadomestila za neizkoriščen letni dopust od bruto zneska v višini 864,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 5. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh od dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje. Kar je bilo zahtevanega več (tek zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za obdobje od 19. 5. 2018 do 1. 7. 2018) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da naslovno sodišče ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov in se zato tožba v tem delu zavrže in se v tej zvezi opravljena pravdna dejanja razveljavijo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga laično pritožbo z naslovom "ugovor na sklep - točka 1. alineja 4" ter prereka odločitev pod točko I. - alineja 4, ki se nanaša na plačilo nadomestila za neizkoriščen dopust od bruto zneska v višini 864,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 5. 2018 dalje do plačila. Navaja, da je imel tožnik možnost izkoristiti dopust v mesecu aprilu, saj je glede na prisotnost na delovnem mestu bil od 1. 4. 2018 do 6. 4. 2018 v bolniškem staležu. V preostalem času mu je bila ponujena možnost koriščenja letnega dopusta, vendar se tega ni poslužil. Tožena stranka mu je ponudila vse možnosti v času njegove zaposlitve za koriščenje dopusta. Tako do nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta ni upravičen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je upoštevalo, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP.

5. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče tožbo in dopolnitev tožbe poslalo toženi stranki dne 4. 9. 2018 na naslov vpisan v sodni register. Tožena stranka kljub opozorilu, da mora v roku 30 dni odgovoriti na tožbo ter opozorilom, da bo sodišče v nasprotnem primeru, v kolikor ne bo odgovorila na tožbo, sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo, ni odgovorila v roku. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor, ki ga je sodišče prejelo 11. 1. 2019, torej nedvomno po poteku 30 dnevnega roka.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 4. 2018, pri čemer mu tožena stranka za mesec marec in april 2018 ni izplačala mesečne plače, prav tako ne sorazmernega dela regresa za letni dopust. Sodišče pa je v 4. alineji I. točke odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pripadajoči neto znesek nadomestila za neizkoriščen letni dopust od bruto zneska v višini 864,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. 7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.