Jedro

z določbo se v upravnem postopku lahko odloča samo o tistem, za kar obstaja zakonsko pooblastilo. Tega pa za nalog, kakršen je obravnavani, ni in zato ne sodi v njen izrek. Popolnoma nepravilen izrek odločbe je takšna absolutna bistvena kršitev določb postopka, da je potrebno odločbo odpraviti, ne glede na razloge, naveden v obrazložitvi. Za odločanje o zahtevi tožnikov za odmero komunalnega prispevka je skladno z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih, bistven njun položaj investitorjev in s tem povezana veljavnost (pravnomočnost) lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine A, št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1 zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo št. ... z dne ..., v točki 2 pa naložila tožnikoma kot investitorjema, da v osmih dneh po pravnomočnosti odločbe sporočita številko bančnega računa, na katerega jima bo Občina A nakazala znesek 300 000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta se tožnika pritožila na odločbo prve stopnje z dne 8. 8. 2003 in da gre v zadevi za odmero komunalnega prispevka za legalizacijo stanovanjske hiše in pomožnega objekta na zemljišču parc.št. 1287/3 k.o. B. Navaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo po uradni dolžnosti, ker sta investitorja vložila upravni spor pri Upravnem sodišču v C in ker iz sodbe izhaja, da se odločba o odmeri komunalnega prispevka odpravi in zadeva vrne v nov postopek. Do ponovne odločitve sta tožnika kot investitorja pridobila vso dokumentacijo, ki je potrebna za obračun komunalnega prispevka. Pridobila sta tudi lokacijsko dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota D. Ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju organ prve stopnje pravilno upošteval veljavne akte, ko je ugotovil, da je bil Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje E (Uradni vestnik Občine A, št. 1/2000) razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-166/00-21 z dne 5. 4. 2002. Ta Odlok je v času veljavnosti dopuščal legalizacijo nedovoljenega posega v prostor. Po razveljavitvi pa je zemljišče, na katerem nameravata investitorja legalizirati stanovanjsko hišo in pomožni objekt po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin Dolgoročnega plana Občine D za obdobje 1986 do 2000 za območje Občine A ter spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin Družbenega plana Občine D za obdobje 1986 do 1990 za območje Občine A, dopolnitev 2002 (Uradni vestnik Občine A, št. 6/2002) spet opredeljeno kot 2. območje kmetijskih zemljišč in legalizacija ni možna. Prvostopenjski organ je ugotovil še, da sta tožnika kot investitorja 7. 7. 1998 plačala del komunalnega prispevka v višini 300 000,00 SIT, zato se jima znesek vrne na račun, ki ga bosta sporočila. Po presoji tožene stranke je po povedanem prvostopni organ pravilno odločil in skladno z veljavnimi akti izdal odločbo o odmeri komunalnega prispevka.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi in samo odloči o komunalnem prispevku oziroma o višini tega prispevka. V tožbi uveljavljata bistvene kršitve določb postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da je odločbo sicer podpisala tožena stranka, da pa iz odločbe ni mogoče razbrati osebe, ki je dejansko vodila postopek pred izdajo odločbe. Tožnika ocenjujeta, da je postopek na prvi in drugi stopnji vodila ista oseba, enako kot že v predhodnem postopku, takšno ravnanje pa pomeni bistveno kršitev določb ZUP. Odločitev tožene stranke pa je tudi sicer nepravilna. Tožena stranka (pravilno: tožnika) imata pravnomočno lokacijsko dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota D, št. ... z dne .... Sporna je le odmera komunalnega prispevka. V tej zvezi pa tožena stranka nepravilno ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno in zakonito upošteval veljavne akte. Zaradi napačnega izračuna komunalnega prispevka sta tožnika angažirala izvedenca, ki je prispevek izračunal pravilno in znaša 580 916,60 SIT. Tožnika sta ga pripravljena v celoti plačati v tej višini, medtem ko je bil izračun tožene stranke napačen zaradi napačnih kriterijev in napačne uporabe materialnih predpisov, kar je razvidno iz izvedeniškega mnenja. Ker je prispevek izračunan napačno, je odločba tožene stranke v delu, ki se nanaša na komunalni prispevek nezakonita in nepravilna.

Tožena stranka v odgovoru navaja, da je občinski upravni organ odločal v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča, in da je v ponovljenem postopku odločil z odločbo št. ... z dne .... V nadaljevanju ponavlja razloge iz prvostopne odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še poudari, da po 9. členu Odloka o komunalnem prispevku v Občini A odmerja komunalni prispevek občinski upravni organ in ne izvedenec. Navaja še, da sta tožnika plačala akontacijo za komunalni prispevek. Ker pa po veljavnih predpisih legalizacija ni (več) možna, prispevka ni mogoče obračunati in se jima zato nalaga z odločbo, da sporočita račun, na katerega se jima vrne že plačani znesek.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ... .

Tožba je utemeljena, delno iz tožbenih, pretežno pa iz razlogov, ki jih je po uradni dolžnosti ugotovilo sodišče. Kolikor se tožnikoma v izreku nalaga, da sporočita številko bančnega računa (2. točka izreka), za kaj takega v zakonu ni podlage in je že iz tega razloga treba navedeni del izreka izpodbijane odločbe odpraviti. Z odločbo se namreč v upravnem postopku lahko odloča samo o tistem, za kar obstaja zakonsko pooblastilo. Tega pa za nalog, kakršen je obravnavani, ni in zato ne sodi v njen izrek. Sicer pa gre, tudi po vsebini, zgolj za poziv, ki se sporoča strankam z dopisom, v odločbi pa bi ga bilo mogoče zapisati kvečjemu v obrazložitev.

Kolikor se iz izpodbijano odločbo odloča o pritožbi (točka 1 izreka), pa iz upravnih spisov sledi, da se zavrne pritožba zoper odločbo prve stopnje št. ... z dne ... in ne z dne ..., kot je nepravilno navedeno v obrazložitvi. Iz te (prvostopne) odločbe pa sledi, da se izdaja po uradni dolžnosti (v uvodnem delu), na podlagi sodbe Upravnega sodišča št. U ... z dne ... (v obrazložitvi) in na podlagi zahteve za odmero komunalnega prispevka (ravno tako v obrazložitvi), da se z njo odpravi odločba št. ... z dne ... (1. točka izreka) in v 2. točki , da sta tožnika dolžna sporočiti številko bančnega računa.

Vsebina 2. točke izreka je torej že spet napačna, iz istih razlogov, kot so navedeni v zvezi z enako odločitvijo pri izpodbijani odločbi in bi jo morala kot nezakonito odpraviti že tožena stranka. Nezakonita pa je tudi prva točka izreka, saj se z njo, in torej s strani organa prve stopnje, odpravi odločba Župana kot drugostopnega organa, in to tista, ki jo je s svojo sodbo odpravilo že Upravno sodišče. Gre torej za popolnoma nepravilen izrek odločbe in s tem za takšno absolutno bistveno kršitev določb postopka, da je potrebno odločbo odpraviti, ne glede na razloge, navedene v obrazložitvi. Obenem pa gre za takšno nezakonitost, na katero bi morala paziti že tožena stranka po uradni dolžnosti. Ker tega ni storila, je nezakonita tudi izpodbijana odločba, to pa narekuje njeno odpravo, tudi v delu, v katerem se pritožba zavrne, ne glede na morebitne druge razloge in pomanjkljivosti, ki se sicer očitajo v tožbi.

V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka, in torej Župan, najprej odpraviti navedene nepravilnosti tako, da ponovno odloči o pritožbi in prvostopno odločbo iz navedenih razlogov odpravi. Potem pa bo morala ravnati še po sodbi Upravnega sodišča opr.št. U ... z dne .... in kot tisti organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v odločanje, odločiti o pritožbi zoper odločbo Občinske uprave št. ... z dne ..., in to v skladu z napotki, ki jih vsebuje citirana sodba. V tej zvezi pa sodišče v vsebinskem pogledu še pripominja, da spremembe prostorskih aktov oziroma njihova razveljavitev lahko niso odločilne, in da je za odločanje o zahtevi tožnikov za odmero komunalnega prispevka, skladno z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih, bistven njun položaj investitorjev in s tem povezana veljavnost (pravnomočnost) lokacijskega dovoljenja, na kar utemeljeno opozarjata že tožnika v tožbi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00). Tožena stranka je dolžna ponovno določiti v zadevi v tridesetih dneh od pravnomočnosti te sodbe. Pri ponovnem odločanju je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.