Tožeča stranka je konkretno in prepričljivo navedla, zakaj bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta nastala za tožnico težko popravljiva škoda. Navedla je, da je zaradi izpodbijanega sklepa oziroma njegovega izvajanja zdravstveno prizadeta in ogrožena, da se je znašla v hudi stiski, strahu in bistvenem poslabšanju psihičnega stanja, kar je potrdila tudi s predložitvijo psihiatričnega izvida, ki je datiran prav v obdobju, ko je tožnica začasno izključena iz obiskovanja šolskih aktivnosti, zato je po mnenju sodišča vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da so njene psihične težave povezane prav z izpodbijanim sklepom.
Sodišče tudi sledi navedbam tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se pri tožnici kaže napredujoča socialna izolacija, ker je izključena iz pouka in drugih oblik izobraževalnega dela, kar tudi po mnenju sodišča poglablja stisko in ogroža njen osebnostni razvoj. Prav tako sodišče sledi navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bo težko sanirati izključenost iz izobraževalnih aktivnosti zaradi pretečenega časa izključenosti iz pouka, zamujene učne snovi, socialne izoliranosti od sošolcev ter že nastale in zdravniško dokumentirane psihične obremenitve. S tem je po mnenju sodišča tožnica v zadostni meri izkazala nevarnost težko popravljive škode.
Razlogi za njeno prepoved prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa premalo konkretizirani in da ni konkretno navedeno, s katerimi konkretnimi dejanji je tožnica škodovala drugim sošolcem in sošolkam.
Iz navedbe tega dijaka izhaja, da se je tožnica zanimala, kaj se dogaja v razredu, kar ni nič spornega, razen besed, da lahko "obračuna s komerkoli hoče" ter da je govorila "o pretepih in morilstvu". Vendar pa iz teh besed ni mogoče razbrati, kaj konkretno je bilo mišljeno pod obračunavanjem s komerkoli in kaj je bilo mišljeno z govorom "o pretepih in o morilstvu". Ni razvidno, ali je šlo za resne in konkretne grožnje, ali je bilo to izrečeno v afektu ali kako drugače. Ni dovolj razviden kontekst izrečenih besed v okviru celotnega pogovora.
I.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa ravnateljice Srednje šole A. št. 60321- 2/2026/2 z dne 8. 6. 2026, s katerim je bila tožeči stranki kot varnostno- interventni ukrep prepovedana prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.
II.Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločitev.
1.Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija sklep ravnateljice Srednje šole A. št. 60321-2/2026/2 z dne 8. 6. 2026 in sklep Komisije za varstvo pravic dijakov Srednje šole A. št. 60321-2/2026/18 z dne 17. 8. 2026, s katerim je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravic tožeče stranke z dne 15. 6. 2026.
2.Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom je bila tožnici prepovedana prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole največ do zaključka postopka vzgojnega ukrepanja. Navedeno je, na kaj vse se prepoved nanaša ter da se tožnica lahko v času trajanja ukrepov udeleži posameznega razgovora, sestanka, strokovne obravnave, postopkovnega dejanja, preverjanja in ocenjevanja znanja, dogovora o izpolnjevanju šolskih obveznosti ali druge aktivnosti, povezane z njenim izobraževanjem oziroma postopkom, samo na podlagi predhodnega izrecnega dogovora s šolo ob pogojih, ki jih določi šola. Nadalje je določeno, da ta ukrep začne učinkovati z dnem 8. 6. 2026 in se izvršuje takoj. Prepoved prisotnosti pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole traja največ do zaključka postopka vzgojnega ukrepanja. Med drugim je tudi določeno, da se tožnica v času trajanja ukrepa ne sme zadrževati v šolskih prostorih oziroma na površinah, kjer šola izvaja vzgojno-izobraževalno delo, razen v primerih iz 1. in 5. točke tega sklepa. Z drugostopenjskim aktom, ki ga tožnica prav tako izpodbija, pa je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravic dijakinje zoper prvostopenjski sklep.
3.Tožeča stranka vlaga tožbo zoper oba akta in predlaga njuno odpravo. Hkrati s tožbo pa zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloži izvršitev obeh aktov do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu ter da naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu omogočiti prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole. Podredno pa predlaga ureditveno začasno odredbo, s katero predlaga, naj se sporno pravno razmerje med strankama do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu uredi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole.
4.V obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe navaja, da je zaradi opisanega načina postopanja tožene stranke tožnica zdravstveno prizadeta in ogrožena. Šola je postopek, ki lahko pomeni najtežji poseg v pravico dijakinje do izobraževanja, vodila na način, da je pri tožnici povzročila hudo stisko, strah in bistveno poslabšanje psihičnega stanja. Ravnanje šole je tožnica doživljala kot nenehno in sistematično iskanje razlogov zoper njo, pri čemer se njena pojasnila in razbremenilne okoliščine niso upoštevale, temveč se je vztrajno iskalo nove podlage za njeno izključitev. Tožnica je bila dne 20. 8. 2026 urgentno obravnavana v Triažni ambulanti za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, kamor je bila napotena z napotno diagnozo akutne stresne reakcije. Iz izvida izhaja, da se na pregledu ugotavljajo simptomi in znaki prilagoditvene motnje ob objektivno prisotni dalj časa trajajoči povečani obremenitvi s stresom. Razvija se anksioznodepresivna simptomatika, ki se stopnjuje do polno izraženega paničnega napada. Trpi zaradi somatskih glavobolov, hipotenzije in sinkope. Vzročna zveza med izpodbijanima aktoma, postopanjem šole in nastalo stisko izhaja iz same časovnice. Izvid sovpada s kronologijo postopka, ki ga je vodila tožena stranka od junija 2026 dalje. Dolgo reševanje zadeve povzroča podaljšano izpostavljenost negotovosti in socialni izolaciji, kar tožnica ni dolžna prenašati dlje, kot je nujno potrebno. Posledice takšnega ravnanja se kažejo v napredujoči socialni izolaciji tožnice. Iz pouka in drugih oblik izobraževalnega dela je bila izključena že od začetka junija, z začetkom novega šolskega leta pa ji grozi, da bo v enakem položaju vstopila tudi v jesen, ne da bi ji bilo pojasnjeno, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bo lahko vrnila v šolsko okolje. Izrečeni ukrep je po svoji naravi kratkotrajen in izjemen, prepoved lahko traja največ do konca šolskih obveznosti tistega dne, podaljšanje do zaključka postopka vzgojnega ukrepanja pa je dopustno le v primeru hujših in dolgotrajnejših posledic kršitve. Naknadna, tudi uspešna odločitev v glavni stvari teh posledic ne bi mogla v celoti sanirati. Pretečenega časa izključenosti iz pouka, zamujene učne snovi, socialne izoliranosti od sošolcev ter že nastale in zdravniško dokumentirane psihične obremenitve namreč ni mogoče retroaktivno odpraviti.
5.Poleg tega ni konkretno izkazano, da bi vrnitev tožnice k pouku ustvarila kakršnokoli realno tveganje za druge dijake ali izobraževalni proces. Edini konkretno individualiziran in časovno določen očitek je bil s strani razrednika tožene stranke že dan po izreku razveljavljen kot dokazno neutemeljen. Preostali očitki v izpodbijanih aktih pa so predstavljeni na povsem pavšalni, neindividualizirani ravni, brez navedbe konkretnega ravnanja, časa, kraja in dokazov, kot je podrobno pojasnjeno že v tožbi. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti obrazložila obstoja hujših ali dolgotrajnejših posledic kršitve. Glede na navedeno ni izkazan javni interes ali interes tretjih oseb, ki bi z nadaljnjo izvršitvijo izpodbijanih aktov sploh lahko bil ogrožen, če se izvršitev odloži. Po drugi strani pa gre za neposreden, trajajoč in stopnjujoč se poseg v ustavno pravico tožeče stranke do izobraževanja ter njeno telesno in duševno zdravje. Tožena stranka ne zatrjuje niti ne izkazuje konkretne na dokazih temelječe ogroženosti drugih dijakov ali izobraževalnega procesa, ki bi upravičevale nadaljnjo izključitev tožeče stranke. Tožnica z začetkom šolskega leta 2026/2027 ne bo mogla pričeti s poukom skupaj s sošolci, kar bo zaostajanje v učni snovi in socialno izključenost le še poglobilo. Brez začasne odredbe bo tožnica ostala izključena iz pouka za nedoločen čas, vezana na izid vzporednega, prav tako spornega postopka izključitve, kar bo poglobilo že izkazano psihično škodo in učno zaostajanje.
6.Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da je zoper tožečo stranko vzporedno tekel postopek vzgojnega ukrepanja, ki se je končal z odločbo, s katero je bila izključena iz šole. Zoper to odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri odloča svet zavoda in je trenutno v reševanju pri njem. O statusu tožeče stranke še ni bilo pravnomočno odločeno, zato bi ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe pomenila njeno vrnitev v isti oddelek v času, ko postopek, v katerem je bila ugotovljena najtežja kršitev, še ni zaključen. Obdobje, na katero se zatrjevana škoda nanaša, je zaradi rokov za odločitev sveta zavoda časovno omejeno, medtem ko posledic morebitne ponovne izpostavljenosti prizadetih dijakov ni mogoče odpraviti za nazaj. Tožeča stranka meni, da pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niso izpolnjeni. Težko popravljiva škoda ni izkazana, niti njena verjetnost. Zdravstveni izvid z dne 20. 8. 2026 je sicer delno prekrit, vendar pa iz njega ne izhaja strokovna opredelitev vzročne zveze med ugotovljenim stanjem in izpodbijanima aktoma. Po mnenju tožene stranke tudi časovno sosledje samo po sebi ni dokaz vzročne zveze. Časovno ne sovpada z izdajo sklepa z dne 8. 6. 2026. Tožena stranka zdravstvenega stanja tožeče stranke v ničemer ne zmanjšuje, opozarja pa, da listina sama po sebi ne dokazuje nezakonitosti ukrepa niti tega, da bi bila vrnitev v isti oddelek za tožnico koristna. Pač pa se tožena stranka strinja, da tožnica več kot očitno potrebuje zdravstveno pomoč in podporo, vendar tožena stranka ni vzrok za njeno zdravstveno stanje in posledice, ki iz tega nastanejo, ker so bile prisotne že ob samih začetkih, ki so bili povod za predmetne postopke. Tožena stranka je prepričana, da razlogi za prepoved obiskovanja pouka še vedno obstajajo, čemur pritrjujejo tudi novi dogodki, ki so se zgodili v dneh novega šolskega leta, zaradi katerih vrnitev dijakinje ne bi bila varna za ostale dijake v oddelku. Ravnateljico je obiskal dijak s tega oddelka in povedal, da ga je po telefonu poklicala tožnica in želela pridobiti informacije o tem, kaj se trenutno dogaja v razredu in ga prosila, naj posreduje informacije o dogajanju v oddelku in o tem, kaj bodo dijaki delali pri pouku. Nato mu je povedala, da lahko, tudi če je izključena iz šole, pride na dvorišče B. ali na C. ter tam obračuna s komerkoli hoče, poleg tega pa je v nadaljevanju pogovora govorila tudi o pretepih in morilstvu. Menil je, da se lahko zgodi kaj dijakinji, o kateri je tožnica govorila, in prav tako je tudi sam izrazil strah pred tožnico. O stiski, napetosti in strahu je poročalo več dijakov. Ena od dijakinj je potrebovala zdravstveno obravnavo. Morebitna škoda na strani tožeče stranke pa je popravljiva. Zamujeno učno snov je mogoče nadomestiti, status dijaka ji ni prenehal, o pritožbi zoper odločbo o izključitvi pa bo svet zavoda odločil v zakonskem roku. Nasprotno pa posega v telesno in duševno integriteto drugih otrok ni mogoče popraviti sploh glede na grožnje, ki jih tožnica tudi v novem šolskem letu producira. Poleg tega po mnenju tožene stranke predlagana začasna odredba tudi prestopa meje tožbenega zahtevka. Če izključitev iz šole postane dokončna, tožnica več ne bo imela statusa dijakinje in to na pravni podlagi, ki se v tem upravnem sporu ne izpodbija. Odprava obeh izpodbijanih aktov ji zato ob uspehu s tožbo ne bi mogla zagotoviti vrnitve na oddelek. Predlagana začasna odredba bi ji torej dala več in prej kot ji lahko da sodba v tem sporu, kar je po sodni praksi nedopustno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.
I.Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.
Sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka predlaga začasno odredbo za odložitev izvršitev obeh aktov, tako prvostopenjskega sklepa, ki posega v pravice tožnice, kot tudi drugostopenjskega sklepa, s katerim je bilo zgolj zavrnjeno pravno sredstvo zoper prvostopenjski akt, pri čemer drugostopenjski organ ugotavlja, da so bili za izdajo prvostopenjskega sklepa izpolnjeni vsi pogoji in da je šola preverjala obstoj razlogov za njegovo uporabo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je zgolj prvostopenjski akt lahko predmet zahteve za izdajo začasne odredbe kot tudi predmet tožbenega zahtevka. Skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Torej je predmet upravnega spora lahko le tisti akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, to pa je bil v konkretnem primeru le prvostopenjski sklep, medtem ko je bilo z drugostopenjskim sklepom le zavrnjeno pravno sredstvo zoper prvostopenjski sklep. Iz navedenega razloga je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je odložilo izvršitev prvostopenjskega sklepa. O tožbi zoper drugostopenjski sklep pa bo odločilo, ko bo odločalo o glavni stvari, torej o utemeljenosti tožbe.
I.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka hkrati predlaga odložitveno in ureditveno začasno odredbo, saj v primarnem zahtevku predlaga odložitev izvršitve sklepa, s katerim je bila tožeči stranki prepovedana prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela, hkrati pa v istem zahtevku predlaga, naj sodišče odredi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu omogočiti prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole, nakar v podrejenem zahtevku to isto še enkrat ponovi in sicer ponovno, naj tožena stranka tožeči stranki omogoči prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je glede na izrek izpodbijanega prvostopenjskega sklepa predlog za ureditveno začasno odredbo nepotreben, saj je izrek prvostopenjskega sklepa tak, da se tožnici prepove prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela šole, če pa se odloži učinkovanje tega sklepa, pa to hkrati pomeni, da prepoved prisotnosti ne velja, kar ima za posledico, da je z odložitvijo učinkovanja tega akta tožnici omogočena prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela, zaradi česar ureditvena začasna odredba v tem primeru ni potrebna, ker je z odložitveno začasno odredbo mogoče doseči isti cilj.
II.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožeči stranki je torej tako trditveno kot dokazno breme.
III.Sodišče je presodilo, da je tožeča stranka konkretno in prepričljivo navedla, zakaj bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta nastala za tožnico težko popravljiva škoda. Navedla je, da je zaradi izpodbijanega sklepa oziroma njegovega izvajanja zdravstveno prizadeta in ogrožena, da se je znašla v hudi stiski, strahu in bistvenem poslabšanju psihičnega stanja, kar je potrdila tudi s predložitvijo psihiatričnega izvida, ki je datiran prav v obdobju, ko je tožnica začasno izključena iz obiskovanja šolskih aktivnosti, zato je po mnenju sodišča vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da so njene psihične težave povezane prav z izpodbijanim sklepom. Poleg tega je tudi tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe sama navedla, da se strinja, da tožnica potrebuje zdravstveno pomoč in podporo, le da zanika, da je sama vzrok za njeno zdravstveno stanje.
IV.Sodišče tudi sledi navedbam tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se pri tožnici kaže napredujoča socialna izolacija, ker je izključena iz pouka in drugih oblik izobraževalnega dela, kar tudi po mnenju sodišča poglablja stisko in ogroža njen osebnostni razvoj. Prav tako sodišče sledi navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bo težko sanirati izključenost iz izobraževalnih aktivnosti zaradi pretečenega časa izključenosti iz pouka, zamujene učne snovi, socialne izoliranosti od sošolcev ter že nastale in zdravniško dokumentirane psihične obremenitve. S tem je po mnenju sodišča tožnica v zadostni meri izkazala nevarnost težko popravljive škode.
V.Vendar pa je treba v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi morebitno prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank, na kar pa se predvsem sklicuje tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Glede ravnanja tožnice v času izdaje izpodbijanega sklepa se sodišče strinja s tožečo stranko, da so razlogi za njeno prepoved prisotnost pri pouku in drugih oblikah izobraževalnega dela v obrazložitvi izpodbijanega sklepa premalo konkretizirani in da ni konkretno navedeno, s katerimi konkretnimi dejanji je tožnica škodovala drugim sošolcem in sošolkam. Pač pa je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka navedla konkretno okoliščino, ko je navedla, da je tožnica klicala dijaka in se zanimala, kaj se dogaja v razredu, pri čemer mu je rekla, da lahko pride na dvorišče B. ali na C. in "obračuna s komerkoli hoče", v nadaljevanju pogovora pa naj bi govorila tudi "o pretepih in o morilstvu". Vendar tudi upoštevajoč te navedbe sodišče še vedno meni, da zgolj s tem še ni izkazana nevarnost za ostale dijake, če bi se tožnica vrnila v šolo. Najprej je treba upoštevati, da tožena stranka v odgovoru omenja enkraten konkreten dogodek. Nadalje je treba upoštevati, da iz navedbe tega dijaka izhaja, da se je tožnica zanimala, kaj se dogaja v razredu, kar ni nič spornega, razen besed, da lahko "obračuna s komerkoli hoče" ter da je govorila "o pretepih in morilstvu". Vendar pa iz teh besed ni mogoče razbrati, kaj konkretno je bilo mišljeno pod obračunavanjem s komerkoli in kaj je bilo mišljeno z govorom "o pretepih in o morilstvu". Ni razvidno, ali je šlo za resne in konkretne grožnje, ali je bilo to izrečeno v afektu ali kako drugače. Ni dovolj razviden kontekst izrečenih besed v okviru celotnega pogovora.
VI.Glede na vse navedeno sodišče ocenjuje, da z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta javna korist ali korist drugih, zaradi česar je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, ker je presodilo, da je tožnica nastanek težko popravljive škode uspela izkazati.
VII.Ob koncu sodišče še pojasnjuje, da ta sklep sicer velja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je bila izdana tudi že odločba o izključitvi tožnice iz šole in v kolikor bi bila ta odločba na drugi stopnji potrjena in bi postala dokončna, potem sam po sebi preneha veljati tudi izpodbijani sklep v tem upravnem sporu, saj lahko učinkuje le do dokončnosti odločbe o izključitvi, kar je izrecno določeno v točki 3 izreka odločbe o izključitvi. V posledici tega bi po potem tudi ta začasna odredba postala brezpredmetna in bi sama po sebi prenehala učinkovati.
VIII.Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, s s čimer so v stroškovniku navedeni tudi stroški, ki se nanašajo na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Odločanje o stroških glede predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče pridržalo za končno odločitev.