Jedro

Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (2. odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 313,15 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 87,84 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se nadaljuje postopek, prekinjen s sklepom z dne 1. 3. 2011 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 42970/2009 z dne 24. 4. 2009 je v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo v plačilo 344,65 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se sodba v tovrstnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, kar pomeni, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve.

6. Tožeča stranka z očitki: - da je bil agregat predmet posebne ponudbe, obračuna in plačila, - da sta se montaža in priklop izvajala samostojno, na podlagi posebnih dogovorov, saj sta stranki po ponudbi št. 1387ea/07 sklenili prodajno pogodbo, po ponudbi št. 00060 pa podjemno pogodbo, - da je sodišče spregledalo, da se je v postopku VIII Pg 3466/20108 (v povezavi z I Cpg 757/2013) odločalo zgolj o odstopu od pogodbe o nakupu agregata, ne pa tudi o odstopu od pogodbe, ki se nanaša na njegov električni priklop in - da napaka na agregatu, ki je bila ugotovljena v postopku I Cpg 757/2013 v zvezi z VIII Pg 3466/2008, ni v nobeni povezavi z delom, ki ga je v zvezi z njegovim električnim priklopom izvršila tožeča stranka; poskuša izpodbiti s strani sodišča prve stopnje podan zaključek, da montaža oziroma priklop agregata tvori celoto z nakupom agregata in ima posledično tožena stranka interes, da ju sprejme le skupaj s sprejemom agregata (kar pa pomeni, da je tožena stranka odstopila od celotne pogodbe – tako od prodaje agregata kot od njegove montaže).(1) Takšen zaključek pa pomeni neizpodbojno ugotovitev dejanskega stanja, torej ugotovitev, na katero je višje sodišče vezano. Ker torej tožena stranka z zgoraj povzetimi navedbami uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se višje sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

7. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje strankama vzelo možnost zahtevati izvedbo naroka za glavno obravnavo, so nesmiselne. Narok je bil izveden, in to celo dvakrat. Dejstvo, da po prekinitvi postopka ni bil izveden še en narok, pa ne pomeni kršitve pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Strankama namreč s tem pravica do izjave ni bila kršena. Slednji sta morali vse navedbe podati že v prej vloženih pripravljalnih vlogah. Tudi v kolikor bi bil izveden še en narok, tako novih trditev ne bi mogli podajati, sodišče prve stopnje pa je tudi argumentirano pojasnilo, zakaj izvedba dokazov s predlaganimi zaslišanji strank in prič, ni bila potrebna.

8. Res je, da bi sodišče prve stopnje o nadaljevanju postopka moralo odločiti s posebnim sklepom (drugi odstavek 208. člena ZPP). Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve v sporih majhne vrednosti ne pomenijo dopustnega pritožbenega razloga. Kljub vsemu višje sodišče dodaja, da kršitev ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in tako navedeni pritožbeni očitek ne bi bil utemeljen niti v rednem postopku. Tožeči stranki pa s tem tudi ni bila odvzeta možnost izjave o rešitvi predhodnega vprašanja ter vplivu le-tega na odločitev v predmetnem postopku. Navedbe o tem je slednja podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe – l. št. 44, 45). Sodišče prve stopnje je bilo tako z njenimi stališči seznanjeno, a jim ni sledilo. Na odločitev pa ne bi moglo vplivati niti dejstvo, da je bil zoper odločitev v zadevi I Cpg 757/2013 vložen predlog za dopustitev revizije. Dejstvo je, da je (zaenkrat) pravnomočno ugotovljeno, da tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke (po neizpodbojni odločitvi sodišča prve stopnje je to dobava in montaža delujočega agregata) ni izpolnila. V kolikor bi revizijsko sodišče takšno odločbo spremenilo, pa bi tožeča stranka imela možnost predlagati obnovo predmetnega postopka (9. toča 394. člena ZPP).

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške tožene stranke. Tožena stranka namreč nagrade za postopek res ni priglasila. Pravočasno (do konca prvega naroka) je zahtevala le povračilo stroškov sestave ugovora v višini 105,00 EUR. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za prisojo nagrade za postopek v višini 136,50 EUR. Ker je zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče njegovo odločitev v tem delu spremenilo tako, da je nagrado znižalo za 31,50 EUR (in toženi stranki priznalo le priglašenih 105,00 EUR). Tožeča stranka mora tako toženi povrniti 313,15 EUR pravdnih stroškov.

10. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela – in sicer z zahtevkom za znižanje toženčevih pravdnih stroškov za 31,50 EUR. Posledično je višje sodišče pritožbene stroške odmerilo od takšne vsote. Tožeči stranki je, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah, priznalo 27,20 EUR nagrade za postopek in 0,54 EUR materialnih stroškov (2% nagrade) z 22% DDV (skupaj 33,84 EUR) ter 54,00 EUR sodne takse. Tožena stranka ji mora tako povrniti 87,84 EUR pritožbenih stroškov.

11. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, je bil stroškovno nepotreben. Tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Iz navedenega tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje kot predmet izpolnitve podjemnega razmerja štelo dobavo in montažo delujočega agregata. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tega ni opredelilo in je zato sodba nerazumljiva v tolikšni meri, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.