Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določilu 1. odst. 91. čl. ZPP, po katerem sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, doočena v 3. odst. 86. člena ZPP (ni odvetnik oziroma glede na določilo 4. odst. 86. čl. ZPP stranka sama nima opravljenega pravniškega državnega izpita). Sicer pa je revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odst. 384. čl. ZPP). Ker to sklep o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni, revizija ni dovoljena tudi iz tega razloga (4. odst. 384. čl. v zvezi z 2. odst. 374. čl. ZPP). Čeprav so dopustne tudi začasne odredbe, ki so identične s tožbenim zahtevkom (t.i. regulacijske ali ureditvene začasne odredbe), pa sodišče prve stopnje predloga ni zavrnilo le iz tega razloga, saj je ugotovilo tudi, da razlogi iz 427. čl. ZPP zanjo ne obstajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.11.2000 sklenilo, da se zavrže revizija tožeče stranke zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena zavrnitev njegovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks (I. izreka sklepa) in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženki naložilo, da v petih dneh postavi kakršnokoli ograjo med parcelama 530/7 in 530/14 k.o. (II. izreka sklepa). S sklepom z dne 23.11.2000 je sodišče prve stopnje popravilo svoj izdani sklep v pravnem pouku tako, da je tožnika poučilo, da ima pravico do pritožbe zoper sklep pod I. izreka, ne pa tudi pod II. izreka sklepa. Tožnik se je v roku, ki mu je bil dan s pravnim poukom v popravnem sklepu, pritožil zoper oba sklepa z dne 9.11.2000. Meni, da je revizija nujno potrebna, saj obstaja sum neenakosti pred sodiščem in zlorabe uradnega položaja, saj še v nobenem postopku ni bil oproščen plačila sodnih taks, čeprav so se morali kot štiričlanska družina preživljati z minimalno bolniško soproge. Tudi v postopkih za izdajo začasnih odredb ni imel nikoli enakih pravic kot njegovi nasprotniki, saj mu še nikoli ni bilo ugodeno kljub temu, da so bili predlogi utemeljeni in potrebni. Za primer navaja zadevo P 172/99. Napačno se prvostopna odločba sklicuje na sodno prakso, saj je z začasno odredbo le želel preprečiti nevarnost, ki je pretila zaradi dejanj toženke. Poleg tega mora vsak dan iskati psa, ki se prosto sprehaja po soseščini. Navaja, da ima že od leta 1996 dalje vloženih več tožb, vendar se z zadevami zavlačuje in še sedaj ni uspel toženki in njenim delavcem prepovedati nadaljnjih motenj. Pritožba ni utemeljena. Po določilu 427. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko izda sodišče na predlog stranke tudi brez zaslišanja nasprotne stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Zoper tak sklep ni posebne pritožbe. A contrario to pomeni, da zoper sklep, s katerim sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi, pritožba je, kar je tudi v skladu s splošnim pravilom o načelni dovoljenosti rednega pravnega sredstva zoper sklep (363. čl. ZPP). Tudi popravljeni pravni pouk je torej glede dovoljenosti pritožbe zoper sklep pod tč. II z dne 9.11.2000 napačen. Ker pa se je tožnik potem, ko je s popravljenim sklepom zvedel za pravno sredstvo, to v danem roku vložil zoper celoten sklep z dne 9.11.2000 (torej zoper I. in II. tč. izreka), je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo obravnavalo kot pravočasno. K odločitvi pod tč. I sklepa prve stopnje: Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določilu 1. odst. 91. čl. ZPP, po katerem sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odst. 86. člena ZPP (ni odvetnik oziroma glede na določilo 4. odst. 86. čl. ZPP stranka sama nima opravljenega pravniškega državnega izpita). Zvrženje revizije je torej ne glede na razloge, ki jih stranka navaja v pritožbi, pravilno. Sicer pa je treba pritožniku pojasniti še, da je revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odst. 384. čl. ZPP). Ker to sklep o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni, revizija ni dovoljena tudi iz tega razloga (4. odst. 384. čl. v zvezi z 2. odst. 374. čl. ZPP). K odločitvi pod tč. II sklepa prve stopnje: Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe. Čeprav so dopustne tudi začasne odredbe, ki so identične s tožbenim zahtevkom (t.i. regulacijske ali ureditvene začasne odredbe), kar je v bistvu tudi v konkretenem primeru, pa sodišče prve stopnje predloga ni zavrnilo le iz tega razloga, saj je ugotovilo tudi, da razlogi iz 427. čl. ZPP zanjo ne obstajajo. Sklicevanje na številnost predlogov, ki jim ni bilo ugodeno, in na druge zadeve, ki so še v teku, ni utemeljeno, saj sodišče presoja obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe v vsaki konkretni zadevi posebej. Tožnikova pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).