Jedro

Drži sicer, da iz naročilnice izrecno ne izhaja, da bi odpoved naročila začela učinkovati šele naslednje leto (kot to trdi tožeča stranka). Vendar ne izhaja niti nasprotno, tj. da bi odpoved naročila začela učinkovati takoj (kot to trdi tožena stranka). Povedano drugače: z uporabo jezikovne metode spornemu besedilu naročilnice ni mogoče pripisati pravega pomena, zato ga je potrebno presojati še z vidika ostalih uveljavljenih metod razlage, ki jezikovni okvir besedila pomensko določajo in soopredeljujejo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152113/2014 z dne 12. 11. 2014 v 1. odstavku izreka ostane v veljavi še za znesek 116,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje do plačila; - v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 82,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 61,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152113/2014 z dne 12. 11. 2014 v 3. odstavku izreka razveljavi in se v tem delu postopek vodi kot po tožbi (I. točka izreka). V 1. odstavku izreka je citirani sklep ohranilo v veljavi za znesek 104,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 6. 2013 do plačila, v preostalem delu 1. odstavka izreka pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (II. točka izreka). Vsaki stranki je naložilo, da nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravno podlago zahtevka v predmetni zadevi predstavlja naročilnica št. 006-01 z dne 17. 1. 2011 (priloga B1, v nadaljevanju naročilnica), v kateri je določeno, da enoletna naročnina za permanentno storitev tožeče stranke znaša 220,80 EUR, da je k paketu dodana enoletna brezplačna uporaba storitve 'Kdo me gleda' in da je preklic permanentnega naročila mogoč vsako leto do 31. 12. 6. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali preklic (odpoved) naročila tožene stranke z dne 21. 6. 2013 glede na besedilo naročilnice učinkuje takoj ali šele v letu 2014, ali naročilo tudi po izteku enoletne brezplačne uporabe vključuje funkcijo 'Kdo me gleda' in ali je tožena stranka v letu 2013 naročene storitve sploh uporabljala.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da iz določb na naročilnici ne izhaja, da preklic permanentnega naročila, opravljen (kadarkoli) do 31. 12. tekočega leta, velja šele za naslednje leto. Ker tega naročilnica izrecno ne določa, jezikovna razlaga vsebine naročilnice po oceni sodišča prve stopnje vodi v zaključek, da je odpoved naročila mogoča kadarkoli oziroma, da je naročilo prenehalo veljati že naslednji dan po dnevu, ko je tožena stranka naročilo preklicala.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno. Drži sicer, da iz naročilnice izrecno ne izhaja, da bi odpoved naročila začela učinkovati šele naslednje leto (kot to trdi tožeča stranka). Vendar ne izhaja niti nasprotno, tj. da bi odpoved naročila začela učinkovati takoj (kot to trdi tožena stranka). Povedano drugače: z uporabo jezikovne metode (ki je tudi sicer zgolj izhodišče oziroma določa možni besedni pomen pravnega pravila) spornemu besedilu naročilnice ni mogoče pripisati pravega pomena, zato ga je potrebno presojati še z vidika ostalih uveljavljenih metod razlage, ki jezikovni okvir besedila pomensko določajo in soopredeljujejo (prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 489, 490, v nadaljevanju Komentar OZ, in VS RS II Ips 393/2010). Ena takšnih je logična razlaga besedila, ki pa, po prepričanju pritožbenega sodišča, govori v prid stališču tožeče stranke, da preklic naročila (lahko) učinkuje šele z začetkom novega koledarskega leta. V kolikor bi preklic učinkoval takoj, namreč ni logično, zakaj bi bilo v naročilnici zapisano, da je preklic mogoč vsako leto do 31. 12, oziroma je a contrario edina logična razlaga, da je s tem datumom določen trenutek učinkovanja preklica naročila (ki pa je, in kar med pravdnima strankama niti ni sporno, lahko dan kadarkoli med koledarskim letom).

9. Do enakega zaključka nas privede uporaba namenske (teleološke) metode razlage besedila. Splošno znano namreč je, da ponudniki prav zaradi zaveze naročnika, da bo k naročniškemu razmerju pristopil za dalj časa oziroma permanentno, le-tem ponudijo (dodatne) ugodnosti (kar izhaja tudi iz vpogleda v naročilnico, po kateri je cena storitev po permanentnem naročilu za 5% ugodnejša, kot če je storitev naročena samo za 1 leto). Na ta način je ponudnikom omogočeno, da se jim z zavezo naročnika o daljšem trajanju naročniškega razmerja povrne naklonjen popust/ugodnost, naročniku pa je omogočeno, da naročene storitve plačuje po nižji/diskontirani ceni v zameno za obljubljeno zvestobo ponudniku. Ali preneseno na konkreten primer: ob upoštevanju, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor, da preklic učinkuje takoj, je po prepričanju pritožbenega sodišča z uporabo logične in namenske razlage sporno določbo („preklic naročila je mogoč vsako leto do 31. 12“) potrebno razlagati tako, da preklic učinkuje šele naslednje koledarsko leto. Nenazadnje je takšna razlaga skladna tudi z določbo 333. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri pravne posledice odpovedi trajnega dolžniškega razmerja (kot je obravnavani) ne nastanejo že s prejemom odpovedi (izjema je izrecen dogovor strank - peti odstavek 333. člena OZ), temveč šele s potekom odpovednega roka (četrti odstavek 333. člen OZ).

10. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev utemeljevalo tudi z uporabo določbe 83. člena OZ, po kateri je potrebno nejasna določila razlagati v korist tožene stranke. Vendar, da se neka pogodbena določba šteje za nejasno v smislu 83. člena OZ, in da se zato posledično uporabi privilegirana razlaga v korist tiste pogodbene stranke, ki ni pripravila pogodbe, je treba najprej poskusiti z uporabo zakonskih razlagalnih pravil in argumentacijskih metod. Nejasna pogodbena določila je torej treba na podlagi 83. člena OZ razlagati v korist tiste pogodbene stranke, ki pogodbe ni pripravila, le v primeru, če zakonsko določena primarna razlagalna pravila iz 82. člena OZ ali (in) razlage na podlagi metod pravne argumentacije ne omogočajo enopomenske interpretacije, torej če se tudi po opravljeni opisani razlagalni analizi sporna pogodbena določba lahko razlaga na različne načine oziroma se pušča odprto večpomensko razlago in zato ostaja pravno relevantna pogodbena ureditev še naprej nejasna (tako VS RS II Ips 278/2011, prim. tudi Komentar OZ, str. 499). V konkretnem primeru je bilo sporno določbo naročilnice mogoče enopomensko interpretirati že z uporabo razlagalnih metod, zato, glede na predhodno pojasnjeno, uporaba 83. člena OZ ne more priti v poštev.

11. Ker je torej odpoved naročila z dne 21. 6. 2013 začela učinkovati šele s 1. 1. 2014, je zahtevek tožeče stranke na plačilo naročnine za leto 2013 za storitev ... v celoti utemeljen (ne glede na to, ali je tožena stranka v tem času naročeno storitev uporabljala, prim. razloge v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti smiselno sklicuje). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152113/2014 z dne 12. 11. 2014 v 1. odstavku izreka ostane v veljavi še za znesek 116,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 do plačila (peta alineja 358. člen ZPP).

12. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožnico v delu, ko za leto 2013 zahteva tudi plačilo storitve (funkcije) 'Kdo me gleda'. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da iz naročilnice ne izhaja, da bi bila funkcija 'Kdo me gleda' obvezna in trajna sestavina permanentnega naročila (to tudi ni samo po sebi umevno ali logično, saj se da povsem prepričljivo zagovarjati tudi stališče, da je bila enoletna brezplačna uporaba te storitve še dodatna ugodnost tožeče stranke toženi stranki ob sklenitvi permanentnega naročila), tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da bi tožena stranka to storitev v letu 2013 naročila. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je med priglašenimi stroški tožeči stranki priznalo nagrado za narok v višini 22,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), materialne stroške v višini 4,42 EUR (tar. št. 6002, 20 % nagrade), vse povečano za 22% DDV, doplačilo sodne takse v višini 10,00 EUR in stroške izvršilnega postopka 72,00 EUR, kar vse skupaj znese 114,35 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo strošek ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 37,00 EUR. Upoštevaje dosežen uspeh (tožeča stranka 78,63 %, tožena pa 21,37 %) je tožeča stranka upravičena do povračila 89,91 EUR, tožena pa do 7,90 EUR oziroma mora po medsebojnem pobotu tožena stranka tožeči plačati še 82,01 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi v primeru zamude.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ter drugem odstavku 154. členu ZPP. Tožeča stranka je uspela s 66,05 % v pritožbi izpodbijanega dela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pravdnih stroškov. Ti predstavljajo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 27,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 5,44 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT, 20 % nagrade), vse povečano za 22 % DDV, ter sodno takso za pritožbo v višini 54,00 EUR. Skupno potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 93,82 EUR oziroma, glede na uspeh tožeče stranke s pritožbo, 61,96 EUR. Tožena stranka je navedene stroške dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.