Jedro

Ker so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna oziroma ker ne veljajo nobena dokazna pravila, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, ne drži, da tožnica obstoja škode in vzročne zveze ne bi smela dokazovati s svojim zaslišanjem in zdravstveno dokumentacijo, ki sta sicer po presoji pritožbenega sodišča primerna dokaza za dokazovanje navedenih dejstev, temveč, da bi bila dolžna predlagati tudi dokaz z izvedencem.

Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje pravdnih strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 700,00 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 20. 11. 2003 dalje do 31. 12. 2006 od zneska 167.748,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, od zneska 700,00 EUR pa od 1. 1. 2007 dalje do plačila; v presežku do zahtevanih 2.295,12 EUR s pp je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti 799,30 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe ustrezno spremeni, podrejeno pa da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je bila kot delavka pri toženki izpostavljena škodljivim, nevarnim kemičnim snovem. Pri svojem delu je vdihovala hlape diklorometana, ki je nevarna kemikalija. Pri tem je prišlo do zastrupitve. Tožnica je tožila za slabostjo, omedlevico, tresenjem. Pojavil se je glavobol, bila je zaspana, brezvoljna in utrujena. Navedeno je potrjeno z izvedenskim mnenjem dr. M. in z zdravstveno dokumentacijo tožnice. Tožnica je za simptomi zastrupitve tožila dlje časa in ni šlo samo za trenutno, enodnevno izpostavljenost kemikaliji. O težavah je tožila več mesecev. Zaradi zastrupitve je morala poiskati zdravniško pomoč, v omejenem času je bila tudi nezmožna za delo. Upoštevaje navedeno bi moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako bi moralo v celoti ugoditi zahtevku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu. Tožnica je bila namreč že ob zastrupitvi močno zaskrbljena za svoje življenje in zdravje. Pri toženki je zbolelo večje število delavcev, šlo je za masivno zastrupitev z nevarno kemikalijo. Sprva se ni vedelo, kaj vzrok težavam delavcev. Ko so se pojavile prve diagnoze o zastrupitvi, so ljudje pomislili na najhujše. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za materialno škodo. Zahtevek je bil postavljen določno, sicer v pavšalnem znesku, kar je glede na naravo stvari običajno, in bi sodišče moralo po prosti presoji, upoštevaje vse okoliščine primera, zahtevku tudi v tem delu ugoditi, saj bil ravno zaradi pavšala postavljen sorazmerno nizko. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev, ki je sicer tudi neobrazložena. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje zoper obsodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrne oziroma odškodnino sorazmerno zniža ter prizna zakonske zamudne obresti od dneva sojenja (to je 19. 1. 2015), tožnici pa naloži plačilo stroškov toženke. Odločitev sodišča v obrestnem delu je napačna. Tožnici gredo obresti šele od 19. 1. 2015 dalje, ko je predložila zdravstveno dokumentacijo, saj je bil šele takrat znan obseg njene škode. Ker odločitev v tem delu tudi ni obrazložena, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko se je sodišče pri ugotavljanju višine škode tožnice oprlo na izvedensko mnenje dr. M. iz drugega spisa, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se toženka ni strinjala, da se uporabi pri presoji višine škode. Navedbe sodišča o vsebini izvedenskega mnenja dr. M. glede vplivov diklorometana na človeka so protispisne. Sodišče je v sodbi zaključevalo o bistveno daljših in intenzivnejših vplivih diklorometana in vzroku za težave tožnic, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. M. Sodišče je nadalje nadomestilo trditve tožnice s tem, ko je z zaslišanjem tožnice in vpogledom v zdravstveni karton ugotavljalo njene težave v letu 2001. Tožnica je namreč tožila za težavami od leta 1999 do 2001. Sodišče je izpostavilo tudi pretekle glavobole, vrtoglavico in tresenje, ki ustrezajo simptomom in težavam, ki jih je dopustil izvedenec M., s čimer je upoštevalo težave iz časa od 1999 do 2001, kar je izven okvira te pravde. Temelj odgovornosti toženke namreč ni ugotovljen za obdobje pred marcem 2001. Ker manjkajo trditve pa tudi dokazi glede škode za obdobje od marca 2001 dalje, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na nizek nivo intenzitete in kratek čas trajanja strahu je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo odškodnino za strah. Toženka je nasprotovala temu, da se obstoj škode in vzročne zveze ugotavlja na podlagi zaslišanja tožnice namesto z izvedencem. Z izvedbo postopka in nadomeščanjem izostale dokazne podlage je zato sodišče favoriziralo tožnico na škodo toženke. Neupravičeno pa ji je tudi priznalo strah zaradi težav drugih oseb. Ker je sodišče izven trditev tožnice zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju izpostavljena diklorometanu, zaradi česar je prišlo do slabosti, utrujenosti in glavobolov, je kršilo 2., 7., 8. 180. člen v povezavi z 286. členom in 324. členom ZPP, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je z zasliševanjem stranke pridobilo informativne dokaze v pravdnem postopku o višini škode in vzročni zvezi, kar ni dovoljeno. Sodišče ne bi smelo zasliševati stranke, ko ni bil postavljen izvedenec. Sodišče je s tem, ko je ugotavljalo dejstva v zvezi z obstojem škode, kljub temu, da navedbe tožnice niso bile določne oziroma konkretne, kršilo toženki pravico do izjave, saj ta glede na pomanjkljivo trditveno podlago ni mogla domnevati, da bo sodišče dovolilo izvajanje dokazov. Tudi sicer je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka. Ker intenziteta in trajanje strahu nista bili zatrjevani in ker za primarni in sekundarni strah tudi ni bilo pogojev, tožnica ni upravičena do povračila odškodnine za to obliko škode. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri ugotavljanju višine škode brez soglasja toženke oprlo na izvedensko mnenje dr. M., izdelano v drugi pravdni zadevi, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov osnovnega spisa P 524/2004 (red. št. 25) namreč jasno izhaja, da sta se obe pravdni stranki strinjali, da se lahko tudi v obravnavani zadevi upošteva navedeno izvedensko mnenje, in sicer tako pri presoji temelja kot tudi višine zahtevka tožnice, saj nikjer ni navedeno, da je bilo soglasje dano le v zvezi z ugotavljanjem temelja zahtevka, kot protispisno navaja toženka.

8. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe toženke o prostispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje oziroma da zaključki sodišča prve stopnje, ki naj bi temeljili na izvedenskem mnenjem dr. M., nimajo podlage v samem izvedenskem mnenju. Po vpogledu v navedeno izvedensko mnenje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenemu dokazu ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo ima v resnici. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na zaključno mnenje izvedenca dr. M., ki ga je v prvem odstavku 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo, v nadaljevanju sodbe pa ga je tudi pravilno upoštevalo oziroma pravilno vključilo v dokazno oceno. Ugotovitve sodišča prve stopnje o težavah tožnice, ki jih je pripisalo vplivu diklorometana, in njihovem trajanju, ki sicer temeljijo tudi na izpovedbi tožnice, niso v diametralnem nasprotju z vsebino navedenega izvedenskega mnenja, kot neutemeljeno navaja toženka, saj je sodišče prve stopnje pripisalo vplivom diklorometana le tiste težave tožnice, ki so ustrezale težavam, ki jih je dopustil izvedenec dr. M., ugotovilo pa je tudi le kratko trajanje teh vplivov na tožnico oziroma njene težave, kar pa je tudi povsem v skladu z zaključki izvedenca dr. M. 9. Toženka tudi nima prav, da ugotovitve sodišča prve stopnje o težavah tožnice, ki jih je pripisalo vplivu diklorometana, nimajo podlage v trditvah tožnice. Res je sicer, da je tožnica zatrjevala, da je imela zaradi izpostavljenosti diklorometanu različne zdravstvene težave od leta 1999 do leta 2001, in ne zgolj v kritičnem obdobju od marca do junija 2001, za katero je bilo s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljena odškodninska odgovornost toženke za neustrezne delovne razmere. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo ali in katere zatrjevane težave tožnice so bile posledica izpostavljenosti diklorometanu v relevantnem obdobju, ni preseglo trditvene podlage tožbe, kot zmotno meni toženka. Naloga sodišča prve stopnje namreč je, da presodi, katere zatrjevane zdravstvene težave so v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim ravnanjem, pri čemer za tiste težave, za katere ugotovi, da niso posledica škodnega dogodka, oškodovancu ne prizna odškodnine, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ker je bila trditvena podlaga tožbe glede obstoja nepremoženjske škode in vzročne zveze zadostna, tudi ne drži pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnice in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo nadomeščalo izostale navedbe ter da je šlo pri navedenih dokazih za nedovoljene informativne dokaze. Ker so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna oziroma ker ne veljajo nobena dokazna pravila, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, tudi ne drži, da tožnica obstoja škode in vzročne zveze ne bi smela dokazovati s svojim zaslišanjem in zdravstveno dokumentacijo, ki sta sicer po presoji pritožbenega sodišča primerna dokaza za dokazovanje navedenih dejstev, temveč, da bi bila dolžna predlagati tudi dokaz z izvedencem. Očitanih kršitev 2., 7., 8., 286. in četrtega odstavka 324. člena ZPP, ki jih toženka utemeljuje z v tej točki obrazložitve sodbe obravnavanimi pritožbenimi navedbami, zato sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode in vzročne zveze med posameznimi zdravstvenimi težavami tožnice in nedopustnim ravnanjem toženke ni zagrešilo. Ker se je toženka imela možnost izjaviti do vseh navedb tožnice, ji tudi ni bila kršena pravica do izjave, pa čeprav se zaradi zmotnega stališča, da sodišče zaradi nekonkretiziranih navedb ne bo izvajalo dokazov, do njih ni opredelila.

10. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba toženke, da v konkretnem primeru ni podana podlaga za priznanje odškodnine za strah. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu (in sicer v izvedenskem mnenju dr. M., izpovedbi tožnice in njeni zdravstveni dokumentaciji), zaradi izpostavljenosti diklorometanu v kritičnem času trpela glavobole, treslo jo je, imela je vrtoglavice, bilo ji je slabo. Njena zdravnica, ki jo je tožnica obiskala dne 10. 5. 2001, ko jo je obšla slabost na delovnem mestu, je sumila, da gre za zastrupitev na delu z diklorometanom, pri čemer so tudi sodelavke tožnice omedlevale na delovnem mestu in bile z reševalnim vozilom odpeljane v zdravstveno ustanovo. Ob takšnem stanju je logično, da je bilo tožnico v spornem obdobju (od marca do približno sredine maja 2001, ko je bila na bolniškem staležu in so njene zdravstvene težave, ki jih je imela zaradi izpostavljenosti diklorometanu, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, prenehale) strah, da se bo zastrupila oziroma strah za njeno zdravje, pri čemer je bil njen strah takšne intenzitete, da predstavlja pravno priznano obliko škode po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), kar vse je tožnica tudi dovolj konkretno zatrjevala. Že iz razloga, ker je imela tudi tožnica in ne le njene sodelavke zdravstvene težave zaradi izpostavljenosti diklorometanu, ni moč pritrditi pritožbeni navedbi toženke, da je bila tožnici priznana odškodnina za strah za težave drugih oseb ter da pri njej ni bilo objektivnih razlogov za strah.

11. Toženka kot tudi tožnica neutemeljeno izpodbijata odmero odškodnine za navedeno obliko škode. Upoštevaje zgoraj predstavljene prvostopenjske ugotovitve, ki so bile podlaga za odmero odškodnine za strah, pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da priznana odškodnina za navedeno obliko škode v višini 500,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje v smislu 200. člena ZOR. Ob upoštevanju, da je tožnica poiskala zdravniško pomoč šele 10. 5. 2001, in ne že takoj, ko so se začele pojavljati njene zdravstvene težave zaradi vplivov diklorometana na njeno telo in da že po nekaj dneh bolniškega staleža ni ima več navedenih težav, ni moč pritrditi navedbam tožnice, da je bil njen strah tako hud, da bi opravičeval višjo odškodnino od dosojene. Zaradi načela individualizacije, ki je poleg načela objektivne pogojenosti višine odškodnine merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (primerjaj 200. člen ZOR), toženka ne more doseči znižanja odškodnine za strah zgolj s pritožbeno navedbo, da prisojena odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, ki se prisojajo za podobno škodo, ki je sicer tudi pavšalna, saj ni navedla nobene primerljive zadeve iz sodne prakse. Sklicevala se je sicer na odškodnino, dosojeno I. V. v zadevi P 190/2004, vendar pa ni navedla stopnje in trajanja strahu, ki ga je trpela navedena oškodovanka, niti ni navedla višine odškodnine, ki ji je bila prisojena, zaradi česar ni moč opraviti primerjave navedene zadeve z obravnavano zadevo.

12. Pravdni stranki prav tako neutemeljeno izpodbijata prvostopenjsko odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica je imela zaradi izpostavljenosti diklorometanu v spornem obdobju zdravstvene težave, ki so bile navedene v 10. točki obrazložitve te sodbe. Te težave so se od marca 2001 do nastopa bolniškega staleža 10. 5. 2001, ko se je zglasila pri lečeči zdravnici, stopnjevale, so se pa izboljšale že ko je prišla na sveži zrak, pri čemer so v celoti prenehale v nekaj dneh po nastopu bolniškega staleža, kar vse izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Upoštevajoč tako ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je dosojena odškodnina za obravnavano obliko škode v znesku 200,00 EUR pravična denarna odškodnina, ki je ni mogoče niti zvišati niti znižati. Tožnica je, kot pravilno poudarja pritožba, sicer res tožila za simptomi zastrupitve dlje časa (od marca 2001) in ni šlo le za enodnevno izpostavljenost nevarni kemikaliji, vendar pa ob dejstvu, da so njene težave zmanjšale že, ko je prišla na sveži zrak in da do maja 2001 zdravniške pomoči ni potrebovala oziroma je do takrat lahko hodila v službo, do višje odškodnine za navedeno obliko škode ni upravičena. Ob ugotovljenih zdravstvenih težavah pa tudi dejstvo, da je bila tožnica zaradi navedenih težav le dvakrat pri zdravniku (na začetku in ob izteku bolniškega staleža) ter da je bolniški stalež trajal (le) devet dni, na kar opozarja toženka, ne utemeljuje znižanja prisojene odškodnine. Pritožbene navedbe toženke glede odstopanja prisojene odškodnine za obravnavano obliko škode od odškodnin v primerljivih zadevah zaradi pavšalnosti ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. 13. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek iz naslova materialne škode, saj tožnica ni določno opredelila materialne škode oziroma njene višine. Tožnica tako v zvezi z vtoževano odškodnino za stroške pomoči in nege na primer ni navedla, koliko časa na dan je potrebovala pomoč, v zvezi z odškodnino za stroške fotokopiranja listinske dokumentacije pa ni navedla, koliko je plačala za fotokopiranje. Tožnica v pritožbi sicer navaja, da bi lahko sodišče o obravnavanem zahtevku odločilo po prosti presoji, saj naj bi bil ravno zaradi pavšala postavljen sorazmerno nizko, s čimer pa se ni moč strinjati, saj možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku iz 216. člena ZPP, ne razbremenjuje pravdnih strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore.

14. Toženka nadalje neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko odločitev v obrestnem delu. Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje, to je od dne, ko je povzročitelja škode (toženko) opomnil na plačilo (glej 1. točko načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, ki se pri opredelitvi zamude sklicuje na 324. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je zato tožnici utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode od 20. 11. 2003 dalje, tako kot je bilo tudi zahtevano, saj iz neprerekanih trditev tožnice izhaja, da je bil odškodninski zahtevek, ki je predmet te pravde, toženki poslan 3. 11. 2003. Upoštevaje navedeno toženka nima prav, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti šele od trenutka, ko se je toženka na podlagi zdravstvene dokumentacije na obravnavi dne 19. 1. 2015 seznanila z zdravstvenim stanjem tožnice v relevantnem obdobju oziroma z njeno škodo.

15. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo tožnice, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških na podlagi 154. člena ZPP, torej v skladu z načelom uspeha ter ob upoštevanju 155. člena ZPP, pri čemer je tudi navedlo uspeha pravdnih strank. Pojasnilo je tudi, katero odvetniško tarifo je upoštevalo. Odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških sicer ni izčrpno pojasnilo, temveč je odmero stroškov na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravilo na stroškovnikih, ki sta sestavni del sodnega spisa (list. št. 159-162), kar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo (primerjaj Janez Vlaj, stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) zadošča za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini.

16. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. V pritožbenem postopku pravdni stranki nista uspeli, zato vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).