Jedro

Pravno pomembno za odločitev v tej zadevi je to, da se Sodni svet mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa Zakon o sodniški službi za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje. Sklicuje se na odločbe Upravnega sodišča, Vrhovnega sodišča in odločbi Ustavnega sodišča Up-132/96 in Up-134/95. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi formalistično pridružilo stališču tožene stranke z uporabo neustreznega judikata Vrhovnega sodišča, št. I Up 533/2001, čeprav te odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče dosledno uporabiti v obravnavani zadevi, ker gre za očitno drugačno dejansko stanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugotovi, da revidentka izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje po določbi prve alineje tretjega odstavka 34. člena Zakona o sodniški službi – ZSS z dnem 28. 6. 2006 in napreduje v plačni razred 2,56 ter se ji od tega dne naprej obračuna ter izplača razlika plače glede na dejansko prejeto plačo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga povrnitev stroškov upravnega spora – sodne takse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22. 1. 2009, s katerim je ta odločila, da revidentka ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje. Revidentka je svojo tožbo vložila zaradi molka organa, ker tožena stranka, potem ko je Upravno sodišče RS s sodbo, št. U 1039/2007-11 z dne 26. 11. 2008, odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2007, odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, v zakonsko določenem 30-dnevnem roku ni izdala nove odločbe. Revidentka je nato dne 28. 4. 2009 sodišče obvestila, da je tožena stranka novo odločbo izdala, da je revidentka zoper njo dne 17. 2. 2009 vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka ponovno zavrnila s svojo odločbo z dne 16. 4. 2009. Dne 14. 5. 2009 je revidentka svojo tožbo razširila na novo odločbo tožene stranke z dne 16. 4. 2009. 4. Po drugem odstavku 83. člena je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-157/2008 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 gre namreč za pomembno pravno vprašanje le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanja, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo, ne štejejo za pomembna pravna vprašanja (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 443/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009).

7. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, po presoji Vrhovnega sodišča ni nerešeno pravno vprašanje, zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je o tem vprašanju Vrhovno sodišče že odločilo (sodba Vrhovnega sodišča I Up 533/2001-2 z dne 11. 4. 2002). V navedeni sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da v postopku odločanja o napredovanju sodnika Sodni svet ni vezan na oceno personalnega sveta. Obravnavana zadeva se sicer po dejanskih okoliščinah nekoliko razlikuje od tiste v prej navedeni sodbi Vrhovnega sodišča, vendar ta razlika v bistvenih točkah ni taka, da bi lahko vplivala na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi. Pravno pomembno za odločitev v tej zadevi je namreč to, da se Sodni svet mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.

8. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.