Jedro

Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP je že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožečo stranko kot dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 6. 2. 2018 znašajo: glavnica 1.710,58 EUR, zamudne obrestmi 639,27 EUR, stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 2.359,85 EUR. Določil je, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na banki T. d.d. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo potrebno zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Zamudne obresti pa se v skladu s prvim odstavkom 96. člena navedenega zakona plačajo od neporavnanih davkov. Organ je v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzel tožnikova denarna sredstva iz 159. člena tega zakona in v skladu z 160. členom navedenega zakona upošteval predpisane omejitve izvršbe.

2. Zoper odločitev upravnega organa prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Na podlagi drugega odstavka navedenega člena začne davčni organ izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki vsebuje podatke iz 151. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima obravnavani sklep o davčni izvršbi vse predpisane sestavine kot jih zahteva zakon, ter da tožeča stranka samemu obstoju obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, ki so predmet sklepa upravnega organa prve stopnje, sicer ne ugovarja, zatrjuje pa, da bi morale biti le-te odpuščene na podlagi pravnomočnega sklepa o odpustu obveznosti. Organ navaja, da ni sporno, da je dne 25. 4. 2014 nad tožečo stranko bil začet postopek osebnega stečaja opr. št. St ..., ki je bil pravnomočno končan dne 1. 12. 2017 z razdelitvijo. Prav tako ni sporno, da je Okrožno sodišče v Mariboru dne 26. 9. 2017 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika; da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 25. 4. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Na podlagi drugega odstavka navedenega člena odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena navedenega zakona. Sklep o odpustu obveznosti je bil izdan 26. 9. 2017, torej že po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G). Ta določa, da odpust obveznosti med drugim ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena in tudi ne za terjatve iz naslovov, ki so navedeni od 1. do 5. točke drugega odstavka 408. člena tega zakona. Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka osebnega stečaja, v obravnavanem primeru dne 25. 4. 2014. Z izpodbijanim sklepom se terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od aprila 2013 do septembra 2013, gre torej za obveznosti, ki so nedvomno nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Odpust nanje nikakor ne učinkuje. Najstarejše terjane obveznosti iz sklepa so nastale meseca aprila 2013 in bi morale biti poravnane do dne 15. 5. 2013, zato se pritožbeni organ ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je zahtevana terjatev zastarala. V skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastala v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je potekel pred pretrganjem ne šteje v zastaralni rok. Člen 258 ZFPPIPP določa, da se zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga s prijavo terjatve v stečajnem postopku. Upoštevajoč navedeno zakonodajo pritožbeni organ ugotavlja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa pravica do izterjave še ni zastarala, saj je zastaranje med drugim bilo pretrgano tudi s prijavo terjatev v stečajnem postopku v letu 2014. 3. Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je upravni organ kršil pravila postopka, napačno uporabil materialno pravo in nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožeča stranka poudarja, da terjatev za plačilo prispevkov, ki se nanašajo nanj osebno ne obstaja, saj je prenehala veljati, posledično ni dopustna davčna izvršba. Okrožno sodišče v Mariboru je namreč dne 25. 4. 2014 pričelo postopek osebnega stečaja, ki je bil končan dne 15. 11. 2017. Dne 26. 9. 2017 je sodišče izdalo sklep o odpustu obveznosti, št. St ... na podlagi katerega je tožniku odpustilo obveznosti, pri čemer je navedlo še, da odpust učinkuje za vse terjatve, ki so nastale do 25. 4. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Ta je določal, da odpust ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Postopek osebnega stečaja nad njim se je pričel dne 25. 4. 2014, to pomeni, da zanje ne pride vpoštev določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP po noveli G. Pred novelo-G je drugi odstavek 408. člena določal, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega odstavka 21. člena, medtem ko po noveli G širi tudi na drugi odstavek 21. člena. Pred novelo je torej sklep o odpustu obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost učinkoval tudi na terjatve, ki so bile kasneje izvzete z drugim odstavkom 21. člena. Torej odpust obveznosti v njegovem primeru učinkuje tudi za plačilo prispevkov iz izpodbijanega sklepa. Prispevki za socialno varnost za zasebnike torej za s.p.-je niso prispevki iz prvega odstavka 21. člena oz. 390. člena ZFPPIPP. Upoštevati je potrebno, da gre v obravnavanem primeru za davčno izvršbo na tožnikove lastne socialne prispevke, torej tiste, ki jih je bil dolžen plačati zase in ne za morebitne delavce. Tožnik torej z neplačilom ni oškodoval tretjih oseb. Ker upravni organ tega ni upošteval, je prišlo do nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem do napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka poudarja, da zgolj prepisovanje zakonskih določb s strani organa prve stopnje ne pomeni, da je zahtevek utemeljen in da je odločba zakonita. Tožena stranka mora namreč svojo odločitev obrazložitvi in pojasniti tako, da bo razumljiva vsakomur, še posebej strankam. Takšne obrazložitve pa izpodbijana odločba ne vsebuje, zato je podana bistvena kršitev upravnega postopka. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, za katere pravi, da so dovolj obrazložene in poudarja, da ni sporno, da se uporabljajo določbe drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot je veljala pred uveljavitvijo novele G. To pomeni, da odpust dolga v konkretnem primeru ne učinkuje na prednostno terjatev za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka in da to velja tudi za odločbo drugega odstavka 408. člena navedenega zakona.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali so bili tožeči stranki s sklepom o odpustu obveznosti St. ... z dne 26. 9. 2017 odpuščeni tudi prispevki za socialno varnost za zasebnike iz obdobja od aprila do septembra 2013, plačilo katerih tožena stranka terja v izpodbijanem sklepu.

7. Tožeča stranka navaja, da so mu sporni prispevki bili odpuščeni s sklepom izdanim po koncu osebnega stečaja. Člen 244 ZFPPIPP določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka, v obravnavanem primeru je to bilo dne 25. 4. 2014. Sklep o odpustu obveznosti St. ... z dne 26. 9. 2017 je določal, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do tožeče stranke kot stečajnega dolžnika, ki so nastale do 25. 4. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

8. Člen 408 ZFPPIPP že od začetka uporabe tega zakona, dne 1. 10. 2008 določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega zakona. Člen 390 ZFPPIPP je nespremenjen že od začetka uporabe tega zakona in kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena. Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa je že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. V obravnavani zadevi je bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, saj je nanjo napotoval 390. člen ZFPPIPP.

9. Z novelo ZFPPIPP-G (veljavna od 26. 4. 2016) je bila vnesena sprememba, po kateri so v insolventnih postopkih prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti, ne da bi bilo to obdobje časovno omejeno (pred novelo G je bilo obdobje omejeno na eno leto pred začetkom postopka insolventnosti). Ta sprememba se je začela uporabljati za postopke, ki so bili uvedeni po uveljavitvi te novele. Novela G je v drugi odstavek 408. člena res dodala besedilo „in drugi odstavek 21. člena“, vendar je nanj že prej napotoval prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP. Vsebinsko se ureditev ni spremenila, le zakon oz. člen je postal bolj pregleden.

10. Ni torej mogoče pritrditi tožbi, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi nepravilen in nezakonit zaradi odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, odpust obveznosti na prednostne terjatve ne učinkuje. Po 408. členu ZFPPIPP med prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, sodijo tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, ta pa kot prednostne terjatve našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena. Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, zato je prvostopni organ pravilno izdal sklep o izvršbi za izterjavo neplačanih obveznosti. Svojo odločitev sta upravna organa tudi ustrezno obrazložila in odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke.

11. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

12. Sodišče je odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za pravilno presojo materialnega prava, dejansko stanje pa med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.