Jedro

Na investitorjevo zahtevo se lokacijsko dovoljenje lahko spremeni. Druge stranke, ki sodelujejo v postopku, imajo v tem postopku možnost varovati svoje pravice le v okviru pogojev, ki jih za gradnjo določa prostorski izvedbeni akt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 29.6.1990 je Občinski komite za gradbene in komunalne zadeve spremenil pravnomočno lokacijsko dovoljenje št. 351-249/87-TA-11/2-7 z dne 27.7.1987 za gradnjo enodružinske stanovanjske zgradbe z garažo na parc. št. 451/47 in 451/17 tako, da se točka 1.4. izreka glasi: "garažo za osebni avto, ki je locirana na severni strani stanovanjske zgradbe, je nadzidati za eno etažo s streho dvokapnico in slemenom v smeri sever-jug. Severno fasado nadzidave je izvesti kot požarni zid brez odprtin." Ker tožena stranka o pritožbi obeh tožnikov ni odločila v zakonitem roku in ne na novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh, sta tožnika zaradi molka upravnega organa 21.7.1992 vložila tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih. Med upravnim sporom je bila tožnikoma vročena odločba tožene stranke z dne 3.7.1992, s katero je bila njuna pritožba zavrnjena. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po 65. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS št. 26/90 ZUN) lokacijsko dovoljenje lahko spremeni, pri čemer veljajo za spremembo isti pogoji kot za dovoljenje samo. Ugotavlja, da lokacija leži v območju S-27, ki se ureja v skladu z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urbanistične zasnove mesta Maribor v občini Maribor Tabor (MUV št. 1/89). Sklicuje se na določbe 9., 18. in 21. člena, glede odmika pa na 2. odstavek 21. člena navedenega odloka in ugotavlja, da je dovoljena sprememba lokacijskega dovoljenja z navedenimi določbami v skladu. Med drugim na podlagi mnenja Centra za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor št. 12/278-89, str. m. 1201 z dne 27.7.1989 ugotavlja, da je zagotovljen medsebojni odmik objektov tako, da bivalni prostori niso zasenčeni ob najneugodnejšem položaju sonca 21.12. več kot dve uri dnevno. Glede na pritožbene ugovore tožena stranka še pojasnjuje, da se v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja varujejo predvsem javni interesi, ki so v tem primeru zajeti v prostorskih ureditvenih pogojih, zasebni interesi pa toliko, kolikor kažejo na kršitev javnih interesov. Ker po prostorskih ureditvenih pogojih soglasje sosedov ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne more vplivati na odločitev o stvari, da sta tožnika le gradnjo garaže, ne pa tudi nadzidave dovolila na oddaljenosti 2,65 m od meje. Če pa sta investitorja objekt že nadzidala, je to stvar urbanistične inšpekcije, ki je v tem primeru očitno tudi že ukrepala (odločba št. 356-577/89-TA-14/4b-RE z dne 29.8.1989).

V tožbi, ki sta jo razširila na navedeno odločbo, tožnika navajata, da izpodbijana odločba ne upošteva pravnomočne odločbe z dne 27.7.1987, ki je bila izdana na temelju njunega soglasja in določa pod 7. točko posebni pogoj, da je severno fasado - zid garaže zgraditi kot požarni zid brez odprtin. Trdita, da pomeni dovolitev nadzidave spremembo lokacijskega dovoljenja v njuno škodo, saj gre za poseg v njune človekove pravice in jima zožuje že priznane pravice iz odločbe, izdane v letu l987. Navajata, da sprememba lokacijskega dovoljenja retroaktivno uporablja 9. člen odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, ker na podlagi kasnejšega predpisa spreminja odločbo o lokacijskem dovoljenju, ki je bila izdana po prejšnjih predpisih. Menita, da spremenjena odločba ne sme biti v nasprotju s prvotno odločbo, ki je nalagala investitorjema obveznost, da mora biti severna stena celo v pritličju (v garaži) zgrajena kot požarni zid brez odprtin, sedanje lokacijsko dovoljenje pa jima dovoljuje številne odprtine v I. nadstropju, kar bo poseg v njuno zasebnost in nedotakljivost stanovanja s pogledi ... z razdalje 2,65 m (32., 33., 35. in 36. člen ustave Republike Slovenije). Menita, da omejitev iz pravnomočne odločbe nova odločba ne bi smela odpraviti.

Navajata, da investitorja uveljavljata svoje pravice v škodo drugih, kar pomeni kršitev načela iz 5. člena ZUP, izvestitor pa jima je osebno že izjavil, da bo gradil brez njunega soglasja, in da ne bo ničesar podiral, čeprav je hišo že zgradil in jo dvignil. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ko se tožnika sklicujeta na kršitev svojih pravic, očitno izhajata iz napačnega pojmovanja vsebine spremembe, dovoljene z odločbo prve stopnje z dne 29.6.1990. Izrek te odločbe, predložene sodišču v tem upravnem sporu, namreč tudi vsebuje poseben pogoj, da morata investitorja severno fasado nadzidave izvesti kot požarni zid brez odprtin, torej velja enak pogoj, kot ga ima lokacijsko dovoljenje z dne 27.7.1987 za severno fasado garaže, tudi za nadzidavo. Zato niti ni jasno, zakaj tožnika menita, da so pravice, na katere se sklicujeta v tožbi, prizadete. Če pa morda investitorja gradita drugače in ne upoštevata pogojev iz lokacijskega dovoljenja in iz spremembe tega dovoljenja, je to dejanska podlaga za inšpekcijski ukrep, na odločitev v tem upravnem sporu pa tako ravnanje investitorja ne more vplivati.

Ne glede na navedeno se tožnika tudi motita, če menita, da sta z lokacijskim dovoljenjem, izdanim v letu l987 investitorjema ... in ..., pridobila kakšne pravice, zaradi česar lokacijskega dovoljenja ne bi bilo mogoče spremeniti. Kot pove že ime odločbe, pridobi z lokacijskim dovoljenjem pravico graditi le investitor, ki mora pri gradnji upoštevati določene pogoje, toda ti pogoji pomenijo le njegovo obveznost, ne pa tudi pravic drugih strank v postopku. Ker se po izrecni določbi 65. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor lahko lokacijsko dovoljenje na investitorjevo zahtevo spremeni, imajo druge stranke, enako kot v prejšnjem postopku, pravico udeleževati se postopka in v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni načrt oziroma lokacijska dokumentacija, izdelana na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev, varovati svoje pravice. Lokacijsko dovoljenje se namreč lahko izda in spremeni le v skladu s predpisanimi pogoji in le z ugovori, ki imajo podlago v predpisanih pogojih, lahko sosed vpliva na odločitev o lokaciji na sosednjem zemljišču. Na kakšno tako kršitev pa tožba ne opozarja.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila v razmerju do lokacijskega dovoljenja z dne 27.7.1987 sprememba dovoljena na drugi pravni podlagi, saj za območje sporne lokacije od leta l989 dalje veljajo prostorski ureditveni pogoji. Ko izpodbijana odločba ugotavlja, da so po 9. členu odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urbanistične zasnove mesta Maribor v občini Maribor Tabor (MUV, št. 1/89) dovoljene dozidave in nadzidave objektov, le konkretizira pravno podlago, pri čemer pa seveda ne gre za retroaktivno uporabo predpisa, kot trdita tožnika.

Ker torej v izpodbijani odločbi ni nepravilnosti, zaradi katerih je možno upravno odločbo izpodbijati (10. člen zakona o upravnih sporih), tožnika s tožbo nista mogla uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona. Zakon o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvistnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).