Jedro

Sanitarni pogoji, med katere spadata tudi osončenje in približevanje k meji s sosedo, sta kriterija, ki sta sestavni in konstitutivni del lokacijske odločbe, če sta kot taka opredeljena v odloku o prostorskih ureditvenih pogojih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 6.12.1990 in jo vrnila temu organu v ponovni postopek.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila materialno pravo, ker je s svojim odločanjem posegla v že pravnomočno lokacijsko in gradbeno dovoljenje, s čimer je prekoračila svoja pooblastila. Zatrjuje, da že zgrajeni objekt ni niti višji niti ni blizu stanovanjske hiše, kot ji je bilo dovoljeno z že navedenimi odločbami iz leta 1989. Nepomembno je, koliko je objekt tožnice odmaknjen od sosedove stanovanjske hiše, najmanj pa za odločitev ne more biti pravno pomembno osončenje sosedove stanovanjske hiše. S tem, ko se tožena stranka sklicuje na osončenje, prekoračuje svoja upravna pooblastila. Osončenje spada v področje civilnega prava in sicer predstavlja imisije, o katerih ne odloča upravni organ. Zato predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi.

Mejaša v odgovoru na tožbo navajata, da so trditve tožnice zmotne v delu, v katerem trdi, da osončenje in približevanje k meji s sosedo ne spada v področje upravnega prava pri izdaji lokacijskega dovoljenja. Oba kriterija sta sestavni in konstitutivni del upravne odločbe, ki jih mora upravni organ obligatorno upoštevati ob uporabi prostorskega načela. Vztrajata pri zahtevku, da se upošteva osončenje in odmik od meje, in sicer iz razloga, da se jima zagotovi normalno bivanje v stanovanjski hiši, v kateri stanujeta.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklepala o dejanskem stanju in na podlagi tega pravilno uporabila materialni predpis. Tožbeni ugovor, da je tožena stranka s svojim odločanjem v upravni zadevi glede spremembe odločbe posegla v že pravnomočno lokacijsko dovoljenje tožnice in s tem prekoračila svoja pooblastila, ni utemeljen. Prvostopni organ je na podlagi tožničine zahteve in v skladu s 65. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) spremenil lokacijsko dovoljenje za gradnjo vinske kleti z dne 1.3.1989 in sicer v delu, ki se nanaša na oblikovanje oziroma velikost objekta. Tožena stranka je to odločbo odpravila in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, ker je na podlagi mnenja republiškega sanitarnega inšpektorja ugotovila, da v skici osončenja, ki je bila podlaga pri odločanju prvostopnega organa, ni upoštevan napušč obeh objektov, ki medsebojno razdaljo zmanjšujeta še najmanj za 50 cm, tako da je dejansko odprto nebo med objektoma 150 cm. To ni upoštevano v sklici osončenja in zato poprejšnje zahtevano soglasje, ki ga je pridobil prvostopni organ, ni v skladu s sanitarno higienskimi normativi glede osončenja in osvetlitve. Ker se torej sprememba lokacijskega dovoljenja nanaša na višino objekta (dovoljuje se delno vkopana kletna etaža, po prvotnem lokacijskem dovoljenju pa bi morala biti v celoti vkopana), v povezavi s to spremembo pa gre tudi za spremembo sanitarnohigienskih razmer, tožbeni ugovor ni utemeljen. Tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na osončenje, češ da spada to v področje civilnega prava (imisije), in da je tožena stranka s svojo odločitvijo prekoračila svoja upravna pooblastila, pravno ni utemeljen. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v 40. členu določa, da odlok o prostorskih ureditvenih pogojih določi tudi tolerance pri gabaritih in namembnosti objektov oz. naprav, ki jih z lokacijskim dovoljenjem lahko dopusti upravni organ pri izvedbi prostorskega izvedbenega akta s čemer pa se ne smeta spreminjati vpliv objektov in naprav na sosednje parcele ter načrtovani videz območij ter se ne smejo poslabšati bivalne in delovne razmere obravnavanega območja. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij naselij v občini, ki se ne urejajo s prostorskimi izvedbenimi načrti, ki je bil podlaga lokacijski dokumentaciji, pa v 13. členu določa, da novi objekti v naseljih morajo biti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varstveni pogoji. Odmik od sosednjega objekta določi raster naselja in parcelacije, če so zagotovljeni ustrezni požarnovarstveni ukrepi in sanitarni pogoji. Odmik od parcelne meje mora biti najmanj 1 meter. Iz navedenega izhaja, da sanitarni pogoji, med katere spadata tudi osončenje in približevanje k meji s sosedo sta kriterija, ki sta sestavni in konstitutivni del lokacijske odločbe.

Ker so tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločba pa je zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).