Jedro

Ob opisanih pristojnostih pri evidentiranju stanja nepremičnine pa mora zaradi varnosti pravnega prometa in varstva lastninske pravice, nenazadnje pa tudi zaradi povezanosti obeh izvornih evidenc, ob kasnejšem predlogu za glavni vpis zemljiškoknjižno sodišče preizkusiti, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom oz. identifikacijskim znakom nepremičnine, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novim identifikacijskim znakom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje in sklep zemljiškoknjižne referentke se razveljavita in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika, in izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižne referentke istega sodišča, ki je s sklepom z dne 4.1.2010 zavrnilo predlog za vknjižbo lastninske pravice pri parc. št. 1192 in 1193, vl. št. 384, k.o. Š., in sicer pri deležu 1/6 lastnika M. d.d., v korist predlagatelja, ki je predlagal vknjižbo lastninske pravice v svojo korist na podlagi 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe in dopolnilne odločbe Upravne enote Š. z dne 19.5.2005. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je predlagatelj sicer upravičen predlagati predlagano vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, in sicer glede na zakonska določila 1. odstavka 51. člena Zakona o lastninjenju in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, 1. člena Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo ter 2. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Kljub temu je predlog zavrnilo, češ da listina, ki je podlaga za vpis (upravna odločba), ne ustreza pogojem iz 2. točke 1. odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ker v njem nepremičnina, ki je predmet vpisa, ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi.

Proti sklepu vlaga pritožbo predlagatelj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa tako, da se dovoli vpis ter dovoli izbris zaznambe zavrnitve predloga. Navaja, da dopolnilna upravna odločba z dne 19.5.2005 navaja podatke o nepremičnini v času sestave odločbe, in sicer s parc. št. 12/5 – stanovanjska stavba in dvorišče, vl. št. 384, k.o. Š., s katerimi je bila takrat vpisana v zemljiški knjigi naslovnega sodišča. V odločbi niso mogle biti upoštevane kasnejše spremembe na parceli, ki so bile na podlagi obvestila GURS, OGU Celje z dne 30.7.2009 poočitene v zemljiški knjigi. Gre za ukinitev parc. št. 12/5 in vpis novih parcel 1192 in 1193, k.o. Š.. Dopolnilna upravna odločba je tedaj materialnopravno pravilna. Opozarja na podatke zemljiške knjige in ustrezen zapis v listu A2 zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 384, k.o. Š. o poočitbi navedene spremembe na obravnavani nepremičnini, kar je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču znano tako ob prvem odločanju o predlogu za dovolitev vpisa kot ob odločanju o ugovoru. Ob takem stališču, kot ga je zavzelo prvo sodišče, je predlagatelju onemogočeno, da bi kljub izpolnjenim zakonskim pogojem, ki jih je sicer ugotovilo prvo sodišče za vknjižbo njegove lastninske pravice, to tudi dosegel, ne da bi prej dosegel spremembo pravnomočne in dokončne upravne odločbe v zvezi z današnjo oznako obravnavane nepremičnine. To pa bi pomenilo nedopusten poseg v pravnomočno odločbo.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je predlagani vpis lastninske pravice zavrnilo, ker v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (1. odstavek 31. člena ZZK-1). Pritožnik upravičeno opozarja najmanj na preuranjenost navedene odločitve. Iz ugotovitev prvega sodišča in podatkov spisa namreč izhaja, da je nepremičnina, ki je bila predmet dopolnilne odločbe Upravne enote Š. z dne 19.5.2009, v njej označena s parc. št. 12/5 – stanovanjska stavba in dvorišče, vpisana pri vl. št. 384, k.o. Š.. Iz podatkov zemljiške knjige, v katere je v zvezi s pritožbenimi navedbami vpogledalo pritožbeno sodišče, pa nadalje izhaja, da je bila navedena parc. št. ukinjena, kar je bilo na podlagi obvestila GURS, OGU Celje z dne 30.7.2009 poočiteno v zemljiški knjigi hkrati z vpisom parc. št. 1192 in 1193, na kateri meri vloženi predlog. Poočitba o ukinitvi parcelne številke, navedene v listini, ki je podlaga za vpis, je bila torej izvedena kasneje, kot je bila izdana pravnomočna in dokončna upravna odločba kot podlaga za predlagani vpis.

Za pritožnika ni sporno, da sta novi parceli nastali iz prejšnje ene parcele, ki je navedena v listini, na podlagi katere je predlagan glavni vpis – vknjižba lastninske pravice. Prvo sodišče se do teh dejstev ni opredelilo, zato sklepa ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pa jih ni niti ugotavljalo.

Res 31. člena ZZK-1 določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Vendar to ne pomeni, da vpis ni dopusten takoj, ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da je treba določbo 31. člena ZZK-1 razlagati z vsebinsko in ne zgolj z dobesedno razlago (prim. odločbe VSL II Cp 1836/2009 z dne 7.10.2009, sklep I Cp 3340/2009 z dne 10.3.2010, sklep II Cp 1899/2009 z dne 7.10.2009, sklep I Cp 1421/2009 z dne 13.5.2009). Identifikacijski znak zemljiške parcele, na katerega opozarja prvo sodišče, je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelne številke, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1). Zemljiška knjiga je tesno povezana s katastrom. Temelji na njegovih podatkih. Iz njega kot izvorne evidence povzema podatke o dejanskih razmerjih v zvezi z nepremičnino, medtem ko je sama izvorna evidenca za pravna razmerja na nepremičnini. Med seboj se obe evidenci dopolnjujeta in morata biti v soglasju. Če se v katastru spremeni podatek o nepremičnini, glede katerega je temeljna evidenca kataster, zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti spremembo tega podatka v svoji evidenci zgolj poočiti, tako da ga prevzame iz katastra (1. odstavek 115. člena ZZK-1).

Ob opisanih pristojnostih pri evidentiranju stanja nepremičnine pa mora zaradi varnosti pravnega prometa in varstva lastninske pravice, nenazadnje pa tudi zaradi povezanosti obeh izvornih evidenc, ob kasnejšem predlogu za glavni vpis zemljiškoknjižno sodišče preizkusiti, ali je nepremičnina, ki je v listini, ki je predložena za vpis, označena s starim podatkom oz. identifikacijskim znakom nepremičnine, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitbi že označena z novim identifikacijskim znakom. Pritožnik namreč upravičeno opozarja na nevzdržnost položaja, če mu zgolj zaradi spremembe katastrskih podatkov o nepremičnini oz. spremembe identifikacije do katere je prišlo po sprejemu pravnomočne in dokončne odločbe, v katero ni mogoče ni več posegati in ki je podlaga za vknjižbo njegove lastninske pravice, ne bila več dana možnost vpisa lastninske pravice.

Ker sodišče navedenih odločilnih dejstev ni raziskalo in o tem tudi ni podalo nikakršne obrazložitve, je bilo treba oba izpodbijana sklepa razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v ponovno odločanje (5. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1). V njem bo moralo najprej preveriti navedbe pritožnika, da sta iz prejšnje parc. št. 12/5, navedene v upravni odločbi, na podlagi katere se zahteva vknjižba lastninske pravice, nastali novi parc. št. 1192 in 1193, k.o. Š.., pri katerih je predlagana vknjižba. Če bo ugotovilo, da so navedbe pritožnika točne in da ni dvoma o identiteti nepremičnine, bo moralo predlogu (ob drugih že ugotovljenih pogojih za dovolitev vpisa) ugoditi. Predlog za vpis pa bo lahko ponovno zavrnilo le, če bo obstajal dvom o identiteti nepremičnine.

Ob razveljavitvi izpodbijane odločbe je pritožbeno sodišče hkrati dovolilo tudi izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe (5. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010, o prenosu pristojnosti z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Zemljiškoknjižni postopek je nepravdni postopek. V njem udeleženci sami trpijo svoje stroške postopka (35. člen Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1). Zato je o stroških pritožbenega postopka odločeno, kot je razvidno v izreku sklepa.