Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklepa VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v II. točki izreka glede zahtevka za plačilo zneska 2.187,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v II. točki izreka glede zahtevka za plačilo zneska 1.044,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati dodatek za poveljevanje v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila (I. točka izreka) in odškodnino v višini 3.232,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.501,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo določila drugega odstavka 53. člena ZSSloV, ki določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek. Gre za specialno ureditev dnevnega počitka pripadnikov na vojaških misijah v tujini. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožniku prisodi odškodnina za celih 11 ur dnevnega počitka. Tožniku pripada samo razlika do dopolnjenih 11 ur počitka in ne za celih 11 ur. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe presojalo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v višini 1.044,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila in iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnih počitkov v višini 2.187,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila. Zahtevku (v skupnem znesku 3.232,10 EUR) je v celoti ugodilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženka se pritožuje zoper celotno II. točko izreka, pri čemer pa obrazloženo izpodbija zgolj odločitev o prisojeni odškodnini zaradi neizkoriščenih dnevnih počitkov. Zato je pritožbeno sodišče odločitev glede odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka preizkusilo le v okviru že navedenih pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da ti niso podani, je pritožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v višini 1.044,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

6. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje presojalo (tudi) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka. Obrazložilo je, da toženka tožniku ni omogočila 32 dni dnevnega počitka, čeprav bi to morala storiti, zato je za teh 32 dni tožniku prisodilo odškodnino. Četudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile v teh 32 dneh tožniku določene ure dnevnega počitka zagotovljene (a v skupnem trajanju manj kot 11 ur), je tožniku prisodilo odškodnino kar za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.).

7. Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka. Višina odškodnine za škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od vrste in obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico. Predmet obravnavanega spora je premoženjska škoda. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati). Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. Če delodajalec te pravice ne spoštuje in mora zato delavec opraviti večje število ur dela od predvidenih, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.; 179. člen ZDR-1). Zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo tako predstavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. Avtomatična določitev odškodnine v višini 11 ur je torej materialnopravno zmotna. Tožnik je upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu niso bile plačane (prim. sklepa VSRS VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

8. Ker trditveno podlago za vtoževano odškodnino za premoženjsko škodo predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, ne glede na to, da je tožnik zahteval odškodnino v višini plačila za vseh enajst ur (kot bi znašal celotni dnevni počitek), in ne glede na to, da je večje število ur dela povezoval tudi z nezagotovljenim dnevnim počitkom (ker naj bi delo opravljal prav takrat, ko bi moral počivati), niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku glede na določilo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.)1. 9. Ker je torej sodišče prve stopnje tožniku materialnopravno zmotno prisodilo odškodnino v višini 11 ur, ni natančno ugotavljalo, do kakšnega zneska bi bil upravičen glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v preostalem izpodbijanem delu (v II. točki izreka glede zahtevka za plačilo zneska 2.187,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 do plačila iz naslova odškodnine za neizkoriščene ure dnevnega počitka in posledično v stroškovni odločitvi v III. točki izreka) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve o dejansko opravljenih, a neplačanih urah tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Dejstva v zvezi z obsegom tožnikovega dela (višino premoženjske škode) bi namreč prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. Namen pritožbenega postopka pa je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč gornjo obrazložitev ugotoviti, do kakšne odškodnine iz naslova dejansko opravljenega, vendar neplačanega dela je tožnik upravičen, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku in stroških postopka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sklep VSRS VIII Ips 8/2021