Jedro

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka preskrbeti tožniku primerno stanovanje. Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevek zavrnilo. Tožnikovi reviziji je sodišče ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni oprlo svoje odločitve na dokaze, na katerih je temeljila odločitev prvega sodišča in ni povedalo, na katerih dokazih temelji odločitev. Zaradi teh pomanjkljivosti pa je bilo kršeno tudi materialno pravo, ki je bilo zmotno uporabljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo. Razsodilo je, da je dolžna toženka preskrbeti tožniku primerno stanovanje v 15. dneh, da ne bo izvršbe in mu povrniti stroške postopka, za nepristojno pa se je izreklo glede odločanja o zahtevku glede odkupa stanovanja. Toženkini pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo in je izpodbijano sodbo in sklep v izreku o stroških postopka tako spremenilo, da je zahtevek zavrnilo in naložilo tožniku, da povrne toženki stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagal je, da revizijsko sodišče sodbo in sklep tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka oziroma podredno, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije je navajal, da je sodišče druge stopnje drugače uporabilo materialno pravo, na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 35. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS, št. 35/82), sodišče druge stopnje pa je bilo mnenja, da ni šlo za dodelitev stanovanja tožniku po določilih internega akta, ampak je šlo za razporeditev tožnika v drug kraj in mu je priskrbela toženka primerno stanovanje v skladu z določbo 92. člena zakona o notranjih zadevah (ZNZ - Uradni list SRS, št. 28/8 - s spremembami). Po ugotovitvah sodišča druge stopnje, naj bi pridobil tožnik za stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno v Velenju, le pravico do začasne uporabe, ne pa stanovanjske pravice, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to sodišče druge stopnje ni le drugače uporabilo materialnega prava, ampak je sodbo oprlo tudi na drugače ugotovljeno dejansko stanje in to brez izvajanja dodatnih dokazov. Zato ni bilo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določilom 373. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90). Ker sodišče druge stopnje ne obrazlaga, na kakšni podlagi je prišlo do drugačne dejanske ocene omenjenih odločilnih okoliščin, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V drugostopni sodbo ni razlogov o navedenih odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ker določil ZNZ, ki naj bi bila edino upoštevna, ni pravilno razlagalo in uporabilo. Pri uporabi 92. člena tega zakona se sodišče ni opredelilo do vprašanja, kakšna je natančnejša ureditev v splošnem aktu, ki ga omenja to zakonsko določilo. Pravilnik o dodeljevanju kadrovskih stanovanj in posojil omenja le določene kategorije delavcev. Že gramatikalna razlaga tega zakona kaže, da zagotovitev primernega stanovanja ni pravica, ki bi bila omenjena na določen čas. Določilo 7. člena omenjenega pravilnika omenja garsonjere ali enosobna stanovanja. Takega določila ne bi bilo, če bi bila mišljena tudi preselitev delavca z družino. Tožnik je bil premeščen po službeni dolžnosti in to za nedoločen čas. Zato ni bilo pravne podlage za dodelitev stanovanja za določen čas. V pravilniku je tudi določeno, da se ob dodelitvi službenega stanovanja sklene pogodba za določen čas, take pogodbe pa tožnik ni sklenil. Pravica do začasne uporabe službenega stanovanja se dodeli delavcu, ki je premeščen po službeni potrebi izven kraja stalnega prebivališča. Tožnik se je moral preseliti v Velenje in je moral stanovanje v Š. izprazniti. Dvaindevetdeseti člen omenjenega zakona določa, da je treba premeščenemu delavcu zagotoviti v dveh letih primerno stanovanje. Smisel zakona očitno ni v tem, da bo delavec dve leti brez stanovanja, šele po dveh letih pa mu bo dodeljeno službeno stanovanje. Do premestitve je imel tožnik na stanovanju v Š. status imetnika stanovanjske pravice. Dvaindevetdeseti člen omenjenega zakona zato najbrž ni imel namena poslabšati položaja pooblaščenih oseb in jim odvzeti že pridobljene pravice. Tožnik bi bil zato upravičen do dodelitve stanovanja na podlagi odločbe, s katero bi pridobil status imetnika stanovanjske pravice. Ob premestitvi je načelnik UNZ tožniku obljubil, da mu bo toženka dodelila družinskim razmeram primerno stanovanje. V omenjeni pogodbi z dne 13.9.1988 med G. in UNZ, ki jo ta iz neznanih razlogov ni podpisala, je navedeno, da se stanovanje v V. prenese na toženko, da izda odločbo o uporabi stanovanja bodočemu imetniku stanovanjske pravice. To določilo kaže, da ni šlo za nikakršno začasno dodeljevanje službenega stanovanja, ampak za status imetnika stanovanjske pravice. Stanovanje, ki se omenja v pogodbi, je G. oddalo svojemu delavcu, tožnik pa je zasilno reševal svoj položaj, s sklenitvijo najemne pogodbe z občino. S tem pa toženka ni bila prosta obeznosti po 92. členu omenjenega zakona.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podana pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku in 13. točki drugega odstavka tega člena ter zmotna uporaba materialnega prava po določilu 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Na podlagi določil 1. točke 373. člena ZPP sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi na podlagi obravnave drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje. V sodbi sodišča prve stopnje je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odločeno, da je dolžna toženka zagotoviti tožniku primerno stanovanje, to je stanovanje po določilih 35. člena ZSR, na katerem pridobi delavec stanovanjsko pravico.

Sodišče druge stopnje je brez opravljene obravnave odločilo, da toženka ni dolžna tožniku zagotoviti stanovanja po 35. členu ZSR, ampak le službeno stanje, ki pa mu ga je zagotovila ob premestitvi. Glede na to ni bilo pravne podlage za spremembo prve sodbe na podlagi določil 373. člena ZPP, na kar se revizija izrecno sklicuje. Sodišče druge stopnje je s svojo odločitvijo bistveno kršila določila pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka navajala, da sodišče ni upoštevalo pri razlagi določila 92. člena ZNZ, da se stanovanje dodeli delavcu v skladu s samoupravnim splošnim aktom o dodelitvi stanovanja. V ta namen je treba uporabiti pravilnik o dodeljevanju kadrovskih stanovanja in posojil in pravilnik o dodeljevanju službenih stanovanj z dne 25.5.1990. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ne omenja tega pravilnika, čeprav je stanoval tožnik v času sprejema tega pravilnika še v stanovanju, ki mu ga je dodelila toženka. V 6. členu pravilnika je odločeno, da se dodeli delavcu pravica do začasne uporabe stanovanja za določen čas, za čas premestitve oziroma za čas do redne dodelitve stanovanja. V reviziji je navedeno, da tožnik ni bil premeščen le za določen čas, da je moral stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno v Senčurju izprazniti, in da mu je bilo obljubljeno stanovanje v Velenju, na katerem bo pridobil stanovanjsko pravico. Iz obrazložitve odločbe o dodelitvi stanovanja v S. z dne 26.4.1976, ki ga je tožniku dodelila toženka, je razvidno, da mu je bilo stanovanje dodeljeno na podlagi 3. točke 67. člena takrat veljavnega zakona o stanovanjskh razmerjih, to pa je bilo stanovanje, na katerem je delavec pridobil stanovanjsko pravico. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bilo tožencu dodeljeno ob premestitvi službeno stanovanje, na katerem ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, čeprav to iz 92. člena ZNZ ob uporabi pravilnika ni razvidno, sodišče pa ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. V sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki morajo biti podlaga za odločitev, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zaradi navedenih pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba izpodbijano sodbo in sklep tudi iz tega razloga razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo treba upoštevati tudi, kdaj je začel veljati stanovanjski zakon in kdaj je bil vložen predlog za sodno varstvo.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 394. in drugega odstavka 395. člena ZPP izpodbijani sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 2/91-I in 45/I/94).