Jedro

Prisoja primernosti odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožba tožene stranke proti sklepu se zavrže. Pritožbi proti sodbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode. Tako je tožnici iz naslova telesnih bolečin prisodilo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT (od zahtevanih 2.500.000,00 SIT), iz naslova strahu odškodnino v znesku 200.000,00 SIT (od zahtevane 500.000,00 SIT) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.600.000,00 SIT (namesto zahtevanih 5.000.000,00 SIT), ostalo odškodnino pa ji je priznalo iz naslova premoženjske škode.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožena stranka pa tudi proti odločitvi prvega sodišča, da tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks.

Tožnica se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe (2. odst. izreka), uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da prizna tožnici višjo odškodnino za nematerialno škodo, ki jo vtožuje, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu. Priznana odškodnina za prestane fizične bolečine je glede na težo in nevarnost poškodb, dolgotrajnost in njihovo intenzivnost, prenizka. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Tožnica je bila ob diagnozi zlom lobanske kosti utemeljeno v strahu za življenje. Sodišče tudi ni upoštevalo dolgotrajnosti sodnega postopka, priznana odškodnina za strah pa je kljub razveljavitvi prve sodbe ostala nespremenjena. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenske aktivnosti, ovrednotene v izvedenskih mnenjih dr. L. in dr. M.. Nesorazmerje je med prisojeno odškodnino za telesne bolečine in za trajne posledice. Tožnica je bila ob nesreči stara 35 let. Vsa leta po nesreči je okrnjeno njeno osebno in družinsko življenje. Prikrajšana je v poslanstvu matere. Odvisna je od moža in otrok, zaradi pogostih glavobolov in slabosti se ne počuti varno. Domači so namesto nje morali prevzeti večji del gospodinjskih del. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo možganske oškodovanosti, ki jo kot posledico poškodbe ugotavlja in priznava izvedenec. Kljub temu, da ni točne razmejitve med poškodbenim in nepoškodbenim deležem in ker razmejitve izvedenec ni mogel podati, so posledice možganske poškodbe ostale, nastopile so številne druge tegobe, ki se bodo z leti stopnjevale. Tega izvedenec ni mogel izključiti. Tožnica se ne bo mogla več zaposliti, najverjetneje se bo morala invalidsko upokojiti. Sodišče ne bi smelo podcenjevati posledic poškodbe, ki jih izvedenec opiše kot povečano razdražljivost, slabšo čustveno kontroliranost. Sodišče ni upoštevalo, da je od zadnje sodbe poteklo več kot dve leti. Zato bi moralo odškodnino, priznano v letu 1996, ustrezno valorizirati. Prikrajšana je vsaj za obresti.

Tožena stranka vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe in sklepu, s katerim je sodišče tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Dokazno breme o nastanku škodnega dogodka in okoliščinah je na strani tožnice. Pričevanje A. Ž. je očitno pristransko, kar je bilo jasno vsem v razpravni dvorani. Pričala je proti delodajalcu in izpovedala drugače o okoliščinah, ki so padec spremljale. Te okoliščine je prikrojila tožničini koristi. Tožnici se je defenitivno mudilo, ker jo je čakal oče. Tistega dne je padla edina, zato tla niso bila tako spolzka, da ne bi bilo mogoče varno hoditi. Tožnica je bila seznanjena, da je prišlo do nezgode pri razlaganju lateksa. Če priča Ž. tožnici ni povedala za spolzka tla, to še ne pomeni, da tega ni izvedela od drugih delavcev. Tožnica je na glavni obravnavni dne 6.6.1995 na vprašanje, ali je vedela, da se je polil lateks, povedala, da misli, da so čistili razliti lateks. Povedala je tudi, da se je lateks večkrat razlil. Torej je vedela, da je na tleh razlit lateks po čiščenju. Zato bi morala biti bolj previdna, hkrati pa se je zaradi večkrat razlitega lateksa vedelo, kakšne so lastnosti tal po tem, ko se po njih razlije lateks. Način padca kaže, da je tožnica padla, klecnila (visoki čevlji). Sodišče je sklepalo, da J. J. ne ve ničesar o strokovnih ukrepih, če se lateks razlije. Sama nima znanja o kemiji. Dokazno breme o tem, ali je razliti lateks objektivno nevaren za nastanek poškodbe ali ne, je na strani tožeče stranke. Z napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Objektivnega dokaza za spolzkost tal tožnica ni predložila. Pri določanju višine odškodnine je sodišče materialno pravo uporabilo napačno. Tožnica posledic poškodbe ledvene hrbtenice v prometni nezgodi leta 1977 ne more naložiti toženi stranki. Delno povzema ugotovitve izvedenca in navaja, da je pomanjkljivo obrazloženo, zakaj in za kaj je sodišče prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Pravilnosti odločitve ni mogoče preveriti. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica ni upravičena do odškodnine za strah. Primarni strah je bil kratkotrajen, vendar je po dogodku normalno odšla iz službe. Dokler tožnice po desetih dneh niso poklicali v bolnico, ni mogla trpeti strahu. Številne ali vse težave, ki jih je sodišče ugotovilo kot posledico, ne izhajajo iz poškodbe. Zaradi poškodbe glave tožnica ni imela nobenih posledic. Sedanje težave izvirajo iz drugih vzrokov. Tožnica ima zaradi vzrokov, ki so izven poškodbe, torej posledic bolezni, tako hude okvare zdravja, da blagih in minimalnih posledic sploh ne čuti. Če trpi svakodnevne hude glavobole zaradi bolezni, ne more čutiti povečane nagnjenosti do glavobolov, kajti glavobole že ima, ampak iz drugih razlogov. Odškodnina ji zato ne gre. Pooblaščenka tožene stranke za dan 1.10.1998 ni prejela vabila za glavno obravnavo. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi česar je sodbo potrebno razveljaviti. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče bi moralo odločiti o stroških celotnega postopka enotno, ne da bi jih ločilo na temelj in višino. Tožena stranka ni mogla vložiti stroškovnika ob zaključku zadnje glavne obravnave, saj na obravnavo njena pooblaščenka ni bila vabljena. Nepravilno so ji priznani stroški za pritožbo le v višini 883,75 točk. Sklepa o oprostitvi tožnice, da plača sodno takso, ni mogoče preizkusiti.

Pravočasna pritožba tožeče stranke (dopolnitev je prispela po preteku pritožbenega roka) ni utemeljena, prav tako ni utemeljena pritožba tožene stranke, medtem ko njena pritožba proti sklepu ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Proti temu sklepu se pritožuje toženka. Ker pa njena pritožba ni dovoljena (primerjaj 6. odst. 173. čl. ZPP/77), jo je sodišče druge stopnje zavrglo po določbi 1. točke 380. čl. ZPP.

Temeljni očitek prvemu sodišču v pritožbi tožene stranke je očitek, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker odvetnica mag. M. K. ni bila vabljena na glavno obravnavo dne 1.10.1998. Res je, da je sodišče na to glavno obravnano ni povabilo, toda, ker sta toženo stranko zastopala dva odvetnika, poleg nje tudi odvetnik B. G. (pooblastilo B16), je bilo vabljenje tožene stranke opravljeno v skladu z določbo 2. odst. 138. čl. ZPP/77, in ker se je odvetnik G. glavne obravnave udeležil in vložil dopolnjeni stroškovnik, je potrebno zavrniti pritožbeno oceno pritožnice, da je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Pritrditi je potrebno pravnemu naziranju tožene stranke, da je dokazno breme o obstoju škodnega dogodka in v zvezi s tem, da je škoda nastala zaradi stvari, ki je nevarna, na strani tožeče stranke. Vendar pa zmotno meni, da tožeča stranka tega ni dokazala. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke po načelu vzročnosti (173., 174. čl. ZOR), izhajajoč iz določbe 73. čl. ZTDR, izhaja, da se je tožnica poškodovala kot delavka v skladišču tožene stranke, ko ji je na asfaltnih tleh transportne poti, spolzkih zaradi razlitega, pa čeprav očiščenega lateksa, spodrsnilo, da je padla. Te dejanske ugotovitve so posledica skrbne in prepričljive dokazne ocene prvega sodišča, oprte na izpovedbo tožnice in njej nadrejene delavke A. Ž.. Tej dokazni oceni prvega sodišča sicer tožena stranka oporeka, vendar pa z njo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj predvsem tudi ni videti razloga, da priči Ž. sodišče ne bi moglo verjeti. Utemeljeno pri tem svoje ugotovitve ni oprlo na izpovedbo priče J. J., ki sicer iz lastnega ne ve ničesar, saj v času škodnega dogodka pri toženi stranki še ni bil zaposlen, njegova izpovedba pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami Republiškega inšpektorja za delo. Tožena stranka, ki poskuša zatrjevati, da tla vendarle niso bila toliko spolzka, da bi bila hoja po njih bolj nevarna kot po suhih tleh, za to trditev, ki je nasprotna ugotovitvi sodišča, oprti na že navedeno dokazno oceno, kakšnega dokaza v pritožbi niti ne ponuja. Ugotovitev, da je tožena stranka za škodo, nastalo tožnici, objektivno odgovorna, je tedaj pravilna.

Pravilno je nadalje materialnopravno naziranje prvega sodišča o tem, kdaj se tožena stranka lahko reši svoje objektivne odškodninske odgovornosti v celoti oziroma delno (177. čl. ZOR) ter o tem, da je dokazno breme o obstoju dejstev, ki lahko pripeljejo do (delne) ekskulpacije objektivno odgovorne osebe na njeni strani. Tožena stranka, ki po eni strani zanika, da bi bila tla spolzka, po drugi strani pripisuje vzrok za nesrečo izključno sami tožnici, vendar pa okoliščin iz 1. oziroma 2. odst. 177. čl. ZOR oziroma 3. odst. 177. čl. ZOR (prispevek oškodovanca), ni dokazala. Prav nobenega dokaza namreč ni niti, da je bil tožničin padec nepredvidljiv in neprepričljiv (2. odst. 177. čl. ZOR), niti, da je tožnica hitela iz službe in naj bi zato v čevljih z visoko peto padla, prav tako kot ni dokazala, da je tožnica vedela, da je bil lateks polit po transportni poti, po kateri se je vračala domov, niti ni dokazala, da je bila s strani odgovornih opozorjena na drsnost tal zaradi razlitega (pa čeprav očiščenega) lateksa. Odločitev prvega sodišča, da tožnici tudi kakšne sokrivde oziroma prispevka ni mogoče očitati, je tedaj materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka je zahtevala s tožbo plačilo negmotne in gmotne škode. Glede slednje se nobena stranka ne pritožuje, ob uradnem preizkusu pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvo sodišče s prisojeno odškodnino za gmotno škodo glede na dejanske ugotovitve pravilno uporabilo materialno pravo in da sodba tudi v tem delu ni obremenjena s kakšno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na kar mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77).

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 200. čl. ZOR. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala oziroma oblikuje navedene razmerje. Navedena merila veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo (203. čl. ZOR).

Dejanskim ugotovitvam prvega sodišča glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in strah pravdni stranki ne oporekata oziroma ne ponujata dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačnih dejanskih ugotovitev. Pač pa obe menita, da je sodišče s prisojeno odškodnino zmotno uporabilo materilano pravo. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče odškodnina za ti dve škodni postavki glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu odmerilo pravično odškodnino, ki je v zadostni meri tudi individualizirana (starost tožnice ob nesreči 36 let). Tožnica je namreč zaradi poškodb, ki jih je utrpela ob nesreč (udarnina glave, zlom desne senčne kosti, pretres možganov, poškodb hrbtenice, vratu in desne roke pravilno kot posledic obravnavanje poškodbe ni upoštevalo), trpela prvi teden hude in stalne bolečine, pojemajoče stalne bolečine tri tedne, občasne in zmerne glavobole še naslednje leto, občasno jih pa trpi še vedno (ob večjih obremenitvah v neugodnih razmerah, slab zrak, vročina), tegobe bolnišničnega zdravljenja, tako da je prisojena odškodnina primerna in z njo pride do izraza, da tožnica že kar od leta 1991 čaka na odškodnino. Prvo sodišče je na sedmi, osmi in deveti strani sodbe podrobno navedlo, zakaj in za kaj je odmerilo za to škodno postavko odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT, zato je potrebno oceno tožene stranke, da sodba v tem delu nima razlogov, zavrniti.

Tožnici je sodišče utemeljeno prisodilo tudi odškodnino za strah. Ta je bil kratkotrajen a intenziven ob sami nesreči, potem je tožnica trpela strah zaradi izida zdravljenja, ki je trajal kar nekaj mesecev. Prisojena odškodnina ustreza merilom in izhodiščem iz 200. čl. ZOR, je dovolj individualizirana in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za enake škode.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Prvo sodišče je, opirajoč se na mnenji izvedenca dr. M. in dr. L., ugotovilo, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi možganske oškodovanosti, ki je posledica tako obravnavane poškodbe glave kot tudi njene depresivnosti in nevrotičnosti. Čeprav po mnenju dr. M. ni mogoče razmejiti kolikšen del tožničinih prizadetosti oziroma omejitev v življenskih aktivnostih odpade na posledice poškodbe in kolikšen na njeno bolezensko stanje, pa iz mnenja vendarle izhaja, da so tožničine življenske aktivnosti zmanjšane tudi zaradi poškodbe v letu 1991 in to pri opravilih, kjer je potrebna zbranost in vztrajnost, povečana je njena dovzetnost za neugodne klimatske razmere, zaradi možnih slabosti v takšnih razmerah (tožnica je bila ob nesreči zaposlena v skladišču), ni primerna za delo ob stroju in v višini, to je povsod, kjer bi bil padec nevaren. Zaradi teh omejitev pa je nedvomno prizadeta pri opravljanju poklicne dejavnosti in seveda opravljanju domačih opravil, tako da ne more biti dvoma, da ji tudi za to škodno postavko pripada odškodnina, pri čemer je tudi po oceni sodišča druge stopnje prisojena odškodnina primerna glede na že navedena merila in izhodišča ter ob upoštevanju, da tožnica dolgo čaka na odškodnino, prisojena odškodnina za to škodno postavko pa je tudi primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za enako škodo. Kolikor tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da so tudi druge prizadetosti in omejitve (poškodba hrbta, rok, vratu) posledica obravnavane poškodbe, je potrebno ugotoviti, da po zbranih in ocenjenih dokazih za takšno pritožbeno trditev ni opore, kakšnega novega dokaza pa tožnica tudi ne ponuja. Glede na dotlej v odločbi že navedeno v zvezi z tožničino možgansko oškodovanostjo, pa je potrebno zavrniti pritožbeno oceno tožeče stranke, da sodišče le-te ni upoštevalo. S povedanim v zvezi s to škodno postavko pa je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica nima nobenih posledic poškodbe, trditev, da so bolezenske posledice pri tožnici tolikšne, da posledic obravnavne poškodbe sploh ne čuti, pa ostaja povsem na ravni nedokazane trditve. Ker je za vse oblike nepremoženjske škode sodišče odmerilo primerno odškodnino na trditev o potrebni valorizaciji odškodnine odgovor ni potreben.

Tudi stroškovna odločitev prvega sodišča, oprta na materialnopravno določbo 154. čl. ZPP, je pravilna, saj je sodišče pravilno upoštevalo, da je bil v postopku sporen tako temelj - odškodninska obveznost tožene stranke kot tudi višina. Ker je po temelju tožeča stranka uspela v celoti, po višini pa 43%, je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka uspela z 71,5%. V skladu z Odvetniško tarifo je glede na višino s pritožbo izpodbijanega (obsodilnega) dela sodbe odmerilo sodišče tudi nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, medtem ko je ostale stroške tožene stranke po prvi razveljavitvi sodbe odmerilo v skladu s stroškovnikom (list. št. 168), ki ga je na glavni obravnavi vložil odvetnik B. G.. Očitna pisna pomota v zapisu datuma glavne obravnave (13.2. namesto 17.2.1998) ne more biti pomembna.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pravdnih strank v zvezi s pritožbama je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (3. odst. 154., 1. odst. 166. čl. ZPP).