Jedro

Tožnica zmotno vztraja, da je odpoved nezakonita že zato, ker naj bi bila podana prepozno. Prikazuje kot da med pojmoma podaja odpovedi (s strani delodajalca) in vročitev odpovedi (delavcu) ni razlike in da morata biti podaja in vročitev nujno v sosledju, kar pa ne drži. Toženka je podala odpoved tožnici 21. 12. 2018, ko jo je prvič odposlala. Dejstvo, da je 5. 1. 2019 prišlo do napake pri vročanju, s čimer se tožnica strinja, in da je toženka tožnici 7. 1. 2019 znova poslala isto odpoved (vročitev opravljena 8. 1. 2019), ne pomeni, da je bila odpoved podana šele 7. 1. 2019. Pri presoji zakonitosti odpovedi je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga iz odpovedi. Toženka je tožnici v odpovedi očitala, da je 26. 10. 2018 in dodatno 7. 11. 2018 poskušala pridobiti premoženjsko korist, ki ji ne pripada - s tem, ko je predlagala priznanje (potrditev) viška 20 ur v zvezi z izdelavo Navodila službe zdravstvene nege in oskrbe DSO X. in druge poklicne aktivnosti, čeprav je večino tega dela opravila druga delavka.

Sodišče prve stopnje je s svojimi ugotovitvami preseglo navedeni okvir odpovedi, ko je tožnici očitalo razne nepravilnosti v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso bile predmet odpovedi. Tako po pravilnem opozorilu pritožbe toženka tožnici v odpovedi ni očitala neresničnega poročanja o tem, da je v prostem času v sestavo akta vložila veliko dela; da toženki ni poročala o tem, da je bistveni del prispeval zet ter druga delavka; da ni naredila obračuna dela; da se je neprimerno vedla do sodelavcev in delodajalca; da je nevestno opravila delo in kršila 33. člen ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. II. Pritožba toženke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice se pridrži za končno odločbo, toženka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 23. 1. 2019, za reparacijo, prijavo v zavarovanja in reintegracijo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka toženke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil iz razveljavitvenega sklepa Pdp 490/2020, zato vanj nima več zaupanja. Sodba iz ponovljenega postopka je sodba presenečenja, saj je predvsem prepis prvotne sodbe. Kar je dodano, ne upošteva stališč inštance. Sodišče je tokrat še bolj sodilo izven okvirja odpovedi. Tožnici je očitalo nove kršitve, mimo odpovedi in trditvenih podlag. Toženka tožnici ni očitala npr., da je v nasprotju z Uredbo zahtevala priznanje nadur. Tudi ne, da je tožnica toženko z vsakim elektronskim sporočilom bolj prepričevala v nadure, nakar da je direktorica popustila. Sodišče je elektronska sporočila napačno ocenilo kot premišljena naklepna dejanja v smeri cilja doseči priznanje ur dela. Sodišče je korespondenco ocenilo drugače kot je nakazalo pritožbeno sodišče. Ni nepomembno, kako je opredeljen očitek v odpovedi - kot plačilo ali kot obračun ur. Ni jasno, katero dejanje naj bi bilo oškodovanje. Tožnica je predlagala le odobritev, ne plačila in ne obračuna. Zahteva delavca za izpolnitev delodajalčeve obveznosti ne more pomeniti kršitve delavčeve obveznosti. Sodišče brez razumne obrazložitve ugotovi kršitev 37. člena ZDR-1. Odpoved se nanaša le na 26. 10. 2018 in 7. 11. 2018, razlogi sodbe segajo izven tega. Nov in napačen je zaključek sodišča, da je neresnično poročala toženki, da je v prostem času v akt vložila veliko dela, ni pa poročala o tem, da je bistveni del prispeval zet; da ni naredila obračuna dela, nevestno opravila delo (33. člen ZDR-1). To niso očitki iz odpovedi. Enako velja glede očitka o neprimernem odnosu sodelavcev. Mimo odpovedi in navedb strank je sodišče znova razlogovalo o tem, da nadure niso bile odrejene, odobrene. Še posebej nejasna je obrazložitev v 28. točki. Pritožba uveljavlja relativne (npr. glede 8. člena ZPP) in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8., 14., 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navaja še, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bila odpoved vročena dvakrat – 5. 1. 2019 in 8. 1. 2019. Ob pravilni uporabi določb o vročanju bi moralo zaključiti, da je bila odpoved podana 7. 1. 2019, kar pa je prepozno glede na 60-dnevni rok in datume očitkov iz odpovedi. Tožnica pošte 5. 1. 2019 ni prevzela. Toženka ji je odpoved ponovno poslala 7. 1. 2019. Odpoved je začela učinkovati 8. 1. 2019. Odpoved je podana, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved učinkuje – z oddajo na pošto. Odpoved, ki je bila vročena 8. 1. 2019 je bila podana šele 7. 1. 2019, ne pa že 21. 12. 2018, ko je prišlo do napake pri vročanju. Ni jasno, kaj naj bi tožnica 26. 10. 2018, sploh pa 7. 11. 2018, naredila narobe. Iz elektronskih sporočil z dne 8. 10. in 12. 10. 2018 je razvidno, da je bila direktorica tista, ki je od tožnice zahtevala, da ji predloži podatek o višku ur. Če bi sodišče pravilno upoštevalo korespondenco, bi moralo zaključiti, da tožnica ni imela namena pridobitve protipravne premoženjske koristi. Iz izpovedi A. A. ne izhaja, da tožnica ni opravila dela. Sodišče je izpoved B. B. vzelo iz konteksta, češ da je tožnica popoldan spala, čeprav je izpovedal tudi, da je po spanju delala za službo. Tudi izpoved C. C. potrjuje, da je izven delovnega časa opravila veliko službenega dela. Sodišče je sicer izvedlo dokaze z vpogledom v evidence delovnega časa, a jih je zmotno ocenilo, češ da je izkazano le, koliko časa je bila tožnica v službi, ne pa, kaj je delala. Tudi računalniški izpisi dokazujejo nadure. Te je tožnica opravljala doma in v službi, sodišče pa je napačno zaključilo nasprotno. Tožnica je tudi dokazala, da spornega dela ni v celoti prenesla na sodelavko. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v ugodilno ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. 3. Toženka v odgovoru na navedeno pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnica napačno razumela, da je razveljavitveni sklep kazal na njen uspeh v postopku. Ni res, da ni ustrezno obrazložila odpovednega razloga. Bistveno je, da je tožnica z zavajanjem poskusila pridobiti upravičenje do koriščenja prostih ur - ni pomembno, ali je šlo za plačilo ali koriščenje ur. Če delavec trdi, da je opravil nekaj, česar ni, gre za škodljivo ravnanje. Šlo je za poskus goljufije. Tožnica je skušala delodajalca spraviti v zmoto, da bi ji plačal za delo, ki ga ni opravila.

4. Toženka se pritožuje zoper del odločitve, da sama krije svoje stroške postopka, saj meni, da je tožnica z izogibanjem vročitvi odpovedi in prepozno vložitvijo tožbe zlorabljala procesne pravice (41. člen ZDSS-1). Predlaga, da se tožnici naloži plačilo njenih stroškov prvostopenjskega postopka in tudi stroški pritožbe.

5. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da toženka z izpodbijanjem stroškovne odločitve ne more doseči zavrženja tožbe. Tudi sicer ni možen zaključek o zlorabi procesnih pravic.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnica v pritožbi pravilno poudarja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo bistvenih stališč pritožbenega sodišča, zavzetih v razveljavitvenem sklepu Pdp 490/2020. V skladu z napotili pritožbenega sodišča je sicer izvedlo dokaz z vpogledom v evidence delovnega časa in na ta način saniralo postopkovno kršitev (zaradi pavšalne zavrnitve nepotrebnih dokazov) iz prvotnega postopka, vendar pa je pri oblikovanju dokazne ocene v ponovljenem postopku znova storilo postopkovno kršitev, tokrat po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sprejelo je napačne dokazne zaključke glede spornega viška ur. Predvsem pa pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku zakonitost odpovedi presojalo izven njenih okvirov. Razlogov za razveljavitev sodbe je torej več. Kot je natančneje obrazloženo v nadaljevanju, so določeni deli sodbe obremenjeni z navedeno postopkovno kršitvijo, drugi pa odražajo zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja - predvsem v posledici zmotnih materialnopravnih izhodišč. Pritožbeno sodišče tako ni ugotovilo uveljavljanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega (8., 14., 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), četudi so razlogi izpodbijane sodbe mestoma mimo navedb strank, nejasni, pomanjkljivi in v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Bistvena pomanjkljivost sodbe je namreč v tem, da so zaradi napačnih stališč izostali bistveni dejanski in pravni zaključki, medtem ko sodba vsebuje razloge o okoliščinah, ki niso bile predmet odpovedi in ki jih stranki nista zatrjevali, kar vse pa nalaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drug senat. 9. Tožnica zmotno vztraja, da je odpoved nezakonita že zato, ker naj bi bila podana prepozno. Prikazuje kot da med pojmoma podaja odpovedi (s strani delodajalca) in vročitev odpovedi (delavcu) ni razlike in da morata biti podaja in vročitev nujno v sosledju, kar pa ne drži. Toženka je podala odpoved tožnici 21. 12. 2018, ko jo je prvič odposlala. Dejstvo, da je 5. 1. 2019 prišlo do napake pri vročanju, s čimer se tožnica strinja1, in da je toženka tožnici 7. 1. 2019 znova poslala isto odpoved (vročitev opravljena 8. 1. 2019), ne pomeni, da je bila odpoved podana šele 7. 1. 2019. 10. Po tretjem odstavku 89. člena ZDR-1 mora delodajalec odpoved v primeru krivdnega razloga podati najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. ZDR-1 ne določa, katero dejanje delodajalca se šteje za "podajo'' odpovedi. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je odpoved podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sestavil, učinkuje (VIII Ips 242/2009, VIII Ips 27/2016, VIII Ips 29/2018). Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj odpoved dejansko učinkuje, se šteje oddajo odpovedi na pošti. Tako nenazadnje navaja tudi sama tožnica v pritožbi.

11. Kot rečeno, je toženka tožnici 7. 1. 2019 še enkrat vročala isto odpoved in ji jo vročila 8. 1. 2019, a ne prvi ne drugi datum nista pomembna za vprašanje podaje odpovedi in tako tudi ne za presojo pravočasnosti odpovedi. V tej zvezi niso relevantne določbe o vročanju odpovedi iz 88. člena ZDR-1 in tudi ne pritožbene navedbe o učinkovanju odpovedi. Učinkovanje odpovedi je sicer povezano z vprašanjem vročitve odpovedi, ni pa to relevantno za presojo, kdaj je bila odpoved s strani delodajalca podana. Glede na to, da je bila odpoved (ne le datirana, ampak tudi) dejansko podana 21. 12. 2018, in da sta njen predmet kršitvi z dne 26. 10. 2018 in 7. 11. 2018, je odpoved pravočasna.

12. Tožnica v pritožbi sodišču utemeljeno očita nejasno ugotovitev, da ji je bila odpoved vročena dvakrat - 5. 1. 2019 (sodišče pri tem protislovno navede, da je bila vročitev tožničinemu možu napačna) in 8. 1. 2019. Vseeno pa je nato sodišče prve stopnje že samo v korist tožnice poudarilo, da ji je bila odpoved vročena 8. 1. 2019 ter posledično zaključilo, da je bila tožba, vložena 5. 2. 2019, pravočasna – v roku 30 dni od vročitve odpovedi v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. 13. Pritožbeno sodišče je že predhodno pojasnilo svojo presojo o utemeljenosti (enega od dveh) pisnih opozoril na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja pred odpovedjo z dne 27. 12. 2017 in z dne 15. 3. 2018. Pravočasnost teh opozoril se presoja po določbi 85. člena ZDR-1 (najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve). Tožnica je vztrajala, da je bilo pisno opozorilo z dne 15. 3. 2018 prepozno. Sodišče prve stopnje se do tega njenega ugovora še vedno ni opredelilo. Znova je to pisno opozorilo presojalo po vsebini, torej ga je očitno štelo za pravočasno, kar je sicer vprašljivo, ni pa odločilno. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo utemeljenost prvega pisnega opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 27. 12. 2017, ki se nanaša na očitano ravnanje v času od 27. 11. 2017 do 30. 11. 2017, s čimer pa je izpolnjen tudi pogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga. Sicer pa pritožba tožnice, ki se osredotoča na problematiko odpovedi, ugotovitev sodišča glede pisnih opozoril posebej niti ne problematizira. Kot že nakazano, se pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo zakonitost odpovedi.

14. Pri presoji zakonitosti odpovedi je sodišče vezano na dejanske opredelitve odpovednega razloga iz odpovedi. Toženka je tožnici v odpovedi očitala, da je 26. 10. 2018 in dodatno 7. 11. 2018 poskušala pridobiti premoženjsko korist, ki ji ne pripada - s tem, ko je predlagala priznanje (potrditev) viška 20 ur v zvezi z izdelavo Navodila službe zdravstvene nege in oskrbe DSO X. in druge poklicne aktivnosti, čeprav je večino tega dela opravila druga delavka.

15. Sodišče prve stopnje je s svojimi ugotovitvami preseglo navedeni okvir odpovedi, ko je tožnici očitalo razne nepravilnosti v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso bile predmet odpovedi. Tako po pravilnem opozorilu pritožbe toženka tožnici v odpovedi ni očitala neresničnega poročanja o tem, da je v prostem času v sestavo akta vložila veliko dela; da toženki ni poročala o tem, da je bistveni del prispeval zet ter druga delavka; da ni naredila obračuna dela; da se je neprimerno vedla do sodelavcev in delodajalca; da je nevestno opravila delo in kršila 33. člen ZDR-1. 16. Očitek iz odpovedi tudi ni bil, da je tožnica zahtevala izplačilo opravljenih ur, ter da je v nasprotju z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju zahtevala priznanje nadur. Prav tako ne, da naj bi toženko z vsakim elektronskim sporočilom bolj prepričevala v nadure, nakar je direktorica popustila. Kljub opozorilu pritožbenega sodišča, da plačilo nadur ni predmet spora, je torej sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku znova po nepotrebnem razlogovalo o plačilu nadurnega dela – da tožnici nadure niso bile odrejene, odobrene. Glede števila opravljenih ur je v 28. točki obrazložitve sodbe še posebej nejasno navedlo – najprej, da pričam delno verjame, da se je tožnica z aktom ukvarjala doma, nato, da dvomi glede dejansko porabljenega časa, nakar pa je zaključilo, da niti ni pomembno, koliko je tožnica delala doma. Tudi je napačno ocenilo, da izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. ne potrjujejo dela izven delovnega časa, ter da evidence delovnega časa niso relevantne za ta spor.

17. Pritožbeno sodišče je že v predhodnem postopku poudarilo, da če delavec poskuša doseči priznanje svojih pravic, pa pri tem ni uspešen, to samo po sebi ne more predstavljati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Da bi bila s tem v zvezi podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morale biti ugotovljene posebne okoliščine, ki bi npr. dokazovale, da je hotel delavec delodajalca oškodovati, kot je očitno menila toženka, ko se je v zaključku odpovedi sklicevala na 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), do česar se sodišče prve stopnje v prvotnem postopku ni opredelilo, v ponovljenem postopku pa je zmotno ocenilo, da elektronska korespondenca med tožnico in toženko dokazuje tožničina premišljena naklepna dejanja za dosego priznanja ur dela, ki jih ni opravila.

18. Pritožbeno sodišče znova poudarja, da je iz elektronskih sporočil z dne 8. 10. in 12. 10. 2018 razvidno, da je bila direktorica tista, ki je od tožnice zahtevala, da ji predloži podatek o višku ur. V sporočilu z dne 8. 10. 2018 jo je pozvala, da navede, koliko ur je to pripravljala (višek). Tožnica ji je 12. 10. 2018 odgovorila, da je priprava dokumenta zahtevala veliko ur, ki jih ni seštevala, da dokument ni končan, da bo rabila še nekaj ur, da sta se dogovorili do konca oktobra in da bo sedaj bolj pozorna na ure. Direktorica ji je istega dne napisala: Kot sem te prosila, napiši koliko in kaj je narejeno. Koliko je veliko ur, ki si jih potrebovala? Glede na to, da si pisno želela plačilo, moram vedeti, kaj misliš z ''veliko ur''. Tožnica ji je istega dne odpisala: Napisala sem ti, da mi potrdiš viške ur in še nikoli te nisem prosila za plačilo ur.

19. Nato je tožnica 26. 10. 2018 direktorici poslala elektronsko sporočilo: Nekje 20 ur sem porabila za izdelavo dokumentacije. To je torej tisti ključni očitek, na katerem temelji odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktorica ji je istega dne odgovorila: 20 ur ti torej Klavdija popravi delo nad rednim delovnim časom za izdelavo navodil?. To sporočilo je tožnica 12. 11. 2018 preposlala Klavdiji Gornik s pripisom: Tole imam potrjeno. Navedena ji je naslednji dan odpisala, da jo prosi za obrazložitev, ker potrebuje prilogo k sklepu, tožnica pa ji je odgovorila, da je Navodila službe ZNO pripravljala 20 ur v svojem prostem času.

20. Pritožbeno sodišče vztraja, da opisani kontekst dogajanja postavlja pod vprašaj že opredelitev same kršitve. Tožnica ni npr. v svoji funkciji od računovodstva, mimo vednosti nadrejenih, zahtevala izplačila 20 nadur. Kot je bilo poudarjeno v razveljavitvenem sklepu in kar še vedno ostaja bistveni problem spora, je ravno v tem – katero, če sploh katero, kršitev obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnica storila 26. 10. 2018 in dodatno 7. 11. 2018, s tem da je ta druga kršitev v odpovedi docela neobrazložena. Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je določen kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) in mora biti za ugotovitev zakonitosti odpovedi še posebej utemeljen, tj. takšen, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), kar vse pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

21. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, s strani tožnice izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat (354., 355. in 356. člen ZPP), da upoštevaje gornje ugotovitve dopolni dejanske ugotovitve, ponovno presodi zakonitost odpovedi, odloči o zahtevani reparaciji in reintegraciji oziroma o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, kar vse predstavlja večji del dejanskega stanja, ki zaradi napačnih stališč in zaključkov sodišča prve stopnje, zavzetih v smeri zakonite odpovedi, na prvi stopnji sploh še ni bilo raziskano, prvič pa ne more biti raziskovano šele na pritožbeni stopnji.

22. Neutemeljena je pritožba toženke zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. V sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Prvi del citirane določbe je odstop od splošne ureditve povračila stroškov postopka glede na uspeh (154. člen ZPP) - v korist delavca, ki je ostal brez zaposlitve. Primerov, ki bi temeljili na drugem delu določbe, ki se nanaša na delavčevo zlorabo procesnih pravic v navedenih sporih, pa v sodni praksi pravzaprav ni. Tako tudi toženka ne more uspeti z navedbami, da je zloraba pravic podana zato, ker naj bi se toženka izogibala vročitvi odpovedi, kar da je privedlo do prepozne vložitve tožbe, česar pa sodišče ni ugotovilo. Toženka ne izpodbija zavrnitve odločitve o glavni stvari, saj ji je ta v korist, skozi odločitev o stroških postopka pa tudi ne more doseči zavrženja prepozno vložene tožbe. A tudi če bi bila podana procesna situacija možnega zavrženja prepozne tožbe, si je težko predstavljati s tem povezane okoliščine (celo npr. v primeru izkazanega izogibanja vročitve odpovedi), ki bi kazale na zlorabo procesnih pravic. Zato se pritožba toženke zavrne in potrdi z njene strani izpodbijani del odločitve (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, medtem ko toženka kot delodajalec na podlagi prej povzetega petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 S tem pa se npr. ne strinja toženka, ki prvo vročitev odpovedi (5. 1. 2019) prikazuje kot pravilno – zato, da bi dosegla zavrženje tožbe (vložene 5. 2. 2019) kot prepozne. Pri tem svojem stališču toženka vztraja tudi še v pritožbi zoper stroškovno odločitev v sodbi, kar pa ni ustrezno pravno sredstvo za dosego ugotovitve o prepozni vložitvi tožbe – toženki je namreč izpodbijana zavrnilna odločitev o glavni stvari v korist.