Jedro

Obdolženec je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, iz uradnega zaznamka je razvidno, da je po telefonu sporočil, da ga na glavno obravnavo ne bo, ker je to povezano z velikimi stroški, saj je o zadevi že vse povedal, preložitve glavne obravnave ni izrecno predlagal in tudi ni navedel in izkazal nobenega razloga, ki bi opravičeval njegov izostanek. Med opravljanjem preiskovalnih dejanj se je branil z molkom, njegova navzočnost na glavni obravnavi pa ni bila nujna. Ob navedenih okoliščinah določba 1. odstavka 442. člena ZKP ni bila kršena.

Izrek

Zahteva obs. S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 26.10.2000 je bil obs. S.M. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, štirih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Določene so mu bile posamezne kazni: za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije tri mesece zapora, za vsako od treh kaznivih dejanj goljufije po en mesec zapora, za četrto pa štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje tatvine en mesec in 15 dni zapora, nato pa mu je bila izrečena po določbi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen deset mesecev zapora. Po določbi 1. odstavka 95. člena v zvezi z 2. odstavkom 96. člena KZ mu je bilo naloženo plačilo zneska 40.750,00 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora obsojenec posameznim oškodovancem plačati priglašene premoženjsko pravne zahtevke. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP je obsojenec bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.4.2001 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je dne 10.7.2001 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da mu je bilo onemogočeno podati zagovor na glavni obravnavi, ker je bila neupravičeno opravljena v njegovi nenavzočnosti. Iz izvajanj zahteve za varsto zakonitosti sledi, da se obsojenec smiselno zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obs. S.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zaradi sojenja v nenavzočnosti ni bil kršen zakon, kar je ugotovilo in obrazložilo že drugostopenjsko sodišče, ko je odločalo v pritožbenem postopku. Ko obsojenec zatrjuje, da kaznivega dejanja goljufije ni storil, kradel pa tudi ni, ne uveljavlja nobene kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče neupravičeno izvedlo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti. Obsojenec je opravičil izostanek dne 26.10.2000, ki se je do 8.30 ure ni mogel udeležiti zaradi slabih prometnih zvez.

Nobenih možnosti ni imel, da bi ga kdo peljal z osebnim avtomobilom, sam pa tudi ne vozi in nima prevoznega sredstva. V ostalem obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja razloge, zaradi katerih se je v postopku preiskovalnih dejanj zagovarjal z molkom. Meni, da bi mu že zato bilo treba omogočiti sojenje v njegovi navzočnosti. Prav tako poudarja, da ni storil obravnavanih kaznivih dejanj.

Po določbi 1. odstavka 442. člena ZKP sme v primeru, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Obsojencu je bilo vabilo na glavno obravnavo vročeno 12.10.2000. V vabilu je bil opozorjen, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (2. odstavek 439. člena ZKP). Iz uradnega zaznamka z dne 25.10.2000 je razvidno, da je obsojenec po telefonu poklical sodišče in pojasnil, da se naj sporoči razpravljajoči sodnici, da na glavno obravnavo ne bo pristopil, ker je to povezano z velikimi stroški, saj je že o zadevi vse povedal. Obsojenec ni izrecno predlagal preložitev glavne obravnave, prav tako ni navedel in izkazal nobenega razloga, ki bi opravičeval njegov izostanek z glavne obravnave. Pisno opravičilo, ki ga je sestavil dne 27.10.2000, je sodišče sprejelo dne 30.10.2000. Glede na takšen potek zadeve so bili izpolnjeni vsi pogoji določbe 1. odstavka 442. člena ZKP za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti. Obsojenec je bil pravilno in pravočasno vabljen na glavno obravnavo, svojega izostanka ni opravičil in tudi ni pravočasno predlagal preložitev glavne obravnave. Med opravljanjem preiskovalnih dejanj mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh očitanih mu kaznivih dejanjih, pri čemer se je branil z molkom.

Sodišče je ob zbranem dokaznem gradivu tudi pravilno zaključilo, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišče ni kršilo določbe 1. odstavka 442. člena ZKP in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti in s katero naj bi bile prekršene njegove pravice obrambe.

Obsojenec s trditvijo, da ni "noben manipulant" in da ni storil kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obs. S.M. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.