Jedro

Prostovoljno zavarovanje, kljub drugačni razlagi tožene stranke in nižjih sodišč, po mnenju revizijskega sodišča ne more biti razlog za ugotovitev, da tisti, ki je prostovoljno zavarovan ni mogel biti upravičenec do družinske pokojnine. Določbo 1. alinee prvega odstavka sklepa, da se šteje, da je zavarovanec do svoje smrti preživljal družinskega člana, če ta ni bil zavarovan po zakonu ali ni bil uživalec pokojnine (določba je bila glede pokojnine razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-178/02-14 z dne 12.9.2002), je treba tolmačiti v smislu določbe 89. člena ZPIZ, kjer je določeno, da ima pravico do odpravnine vdova ali vdovec, ki ni v delovnem razmerju in ne opravlja dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan. Ker veljajo za priznanje pravice do odpravnine (razlika samo v izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 72. oziroma 73. člena ZPIZ-92) primerljivi pogoji s pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine, sklep ne more za priznanje pravice do pokojnine zahtevati od upravičencev izpolnjevanje drugačnih osnovnih pogojev, kot jih zakon določa za pridobitev pravice do odpravnine. To pa pomeni, da se lahko določba sklepa, če ni zavarovan po zakonu razume samo, če ni v delovnem razmerju (obvezno zavarovanje) ali ne opravlja dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan. To pa pomeni, da prostovoljno zavarovanje v spornem primeru ne more biti edini razlog za ugotovitev, da zavarovanec svojega družinskega člana ni preživljal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem sinu C. D. od 12.10.1994 dalje, s tem, da bi odločbo (verjetno misli odločbo o odmeri in načinu izplačevanja pokojnine) morala izdati tožena stranka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče razsodilo zmotno, ko ni ugotovilo, da jo je pokojni sin preživljal. Res je, da je bila v spornem obdobju zavarovana za ožji obseg pravic, kar pa ne more biti ovira za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ne gre za obvezno obliko zavarovanja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, saj je sodišče odločilo skladno z določbami zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.).

Po določbi 3. alinee prvega odstavka 70. člena ZPIZ (1992) po smrti zavarovanca pridobijo pravico do družinske pokojnine tudi starši, ki jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti in ob izpolnjevanju še drugih pogojev iz 83. člena ZPIZ (1992). V tretjem odstavku 70. člena pa je določba, da zavod (tožena stranka) določi, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana.

V spornem primeru je glede na veljavne materialne predpise zato treba uporabiti določbe sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (sklep - Uradni list RS, št. 59/92), ki je bil sprejet na podlagi določbe tretjega odstavka 70. člena ZPIZ (1992). Ta v 1. členu poleg ostalih pogojev določa, da se šteje, da je zavarovanec do svoje smrti preživljal družinske člane, če družinski član ni (bil) zavarovan ali ni (bil) uživalec pokojnine.

Iz podatkov v spisu in zaključkov nižjih sodišč je ugotoviti, da je ob sinovi smrti revidentka sicer bila zavarovanka za ožji obseg pravic, vendar je bilo to prostovoljno zavarovanje iz 5. alinee 24. člena ZPIZ (1992), kar pomeni, da se je zavarovala kot iskalka zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje, pri čemer v spornem obdobju sinove smrti in pred njo ni bila več upravičena do denarnega nadomestila, upravičena pa je bila do denarne pomoči (od 3.7.1994 do 3.10.1995). Prostovoljno zavarovanje, kljub drugačni razlagi tožene stranke in nižjih sodišč, po mnenju revizijskega sodišča ne more biti razlog za ugotovitev, da tisti, ki je prostovoljno zavarovan ni mogel biti upravičenec do družinske pokojnine. Določbo 1. alinee prvega odstavka sklepa, da se šteje, da je zavarovanec do svoje smrti preživljal družinskega člana, če ta ni bil zavarovan po zakonu ali ni bil uživalec pokojnine (določba je bila glede pokojnine razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-178/02-14 z dne 12.9.2002), je treba tolmačiti v smislu določbe 89. člena ZPIZ, kjer je določeno, da ima pravico do odpravnine vdova ali vdovec, ki ni v delovnem razmerju in ne opravlja dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan. Ker veljajo za priznanje pravice do odpravnine (razlika samo v izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 72. oziroma 73. člena ZPIZ (1992)) primerljivi pogoji s pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine, sklep ne more za priznanje pravice do pokojnine zahtevati od upravičencev izpolnjevanje drugačnih osnovnih pogojev, kot jih zakon določa za pridobitev pravice do odpravnine. To pa pomeni, da se lahko določba sklepa, če ni zavarovan po zakonu razume samo, če ni v delovnem razmerju (obvezno zavarovanje) ali ne opravlja dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan. To pa pomeni, da prostovoljno zavarovanje v spornem primeru ne more biti edini razlog za ugotovitev, da zavarovanec svojega družinskega člana ni preživljal. Ovira, zaradi katere revidentki ni bilo mogoče priznati družinske pokojnine po pokojnem sinu pa je, da v postopku ni uspela dokazati, da sta s pokojnim sinom pred njegovo smrtjo živela skupaj in da jo je dejansko preživljal oziroma zanjo redno mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo (zahteva 6. člena sklepa). Zato ni bilo možno zaključiti, da jo je sin pred smrtjo preživljal, to pa pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji, zahtevani v 70. členu ZPIZ (1992) za priznanje uveljavljane pravice. Zato je bil pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi njen tožbeni zahtevek (najprej za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke) za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu zavrnjen kot neutemeljen.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.