Jedro

Pogoj nekrivde iz citirane določbe 362. člena ZPP res zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker upravičeno ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To, ali je tožnik upravičen do višjega nadomestila in s tem sam obstoj terjatve med pravdnima strankama, je sporno že od začetka postopka in ključno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni izpostavilo nobenih novih vprašanj v zvezi z obstojem terjatve, zaradi katerih bi bila toženka v ponovljenem sojenju upravičena do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Toženka bi zato morala že v prvotnem postopku predložiti sporazum in podati ustrezne trditve v zvezi z njim, in ni res, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu in da zato ni upravičen do višjega nadomestila za čas bolniškega staleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodno odločbo Pdp 511/2022 je ugodilo pritožbi tožnika in prvostopenjsko sodbo Pd 65/2020 razveljavilo glede odločitve o plačilu razlike nadomestila za čas bolniškega staleža v znesku 5.168,34 EUR z obrestmi od 18. 9. 2019 do plačila, in stroškovno odločitev, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da se lahko v delovnem sporu ugotovi drugačen vzrok za začasno nezmožnost za delo, kot je naveden v potrdilu osebnega zdravnika ali v odločbi ZZZS. Odločitev o vzroku začasne nezmožnosti za delo, ki je navedena v pravnomočni odločbi ZZZS, ne postane pravnomočna, saj pomeni odločitev o dejstvu, in ne o pravici. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi, ali je bila poškodba pri delu dejanski razlog za tožnikovo začasno zadržanost od dela.

2. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila za čas bolniškega staleža (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da je toženka prepozno predložila sporazum z dne 5. 7. 2019, s katerim naj bi se s tožnikom dogovorila, da nimata nobenih neporavnanih medsebojnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja. Ta sporazum bi lahko vložila v prvem postopku. S podpisom sporazuma se tožnik ni odpovedal odškodnini, ki jo uveljavlja v tem postopku. Vztraja, da se je poškodoval na delu. Nadomestilo, ki ga je prejel v času bolniškega staleža, bi bilo višje, če bi toženka priznala, da je šlo za poškodbo pri delu in mu izročila obrazec ER-8. Tožnik ne uveljavlja razlike v plači, temveč razlike nadomestil za čas bolniškega staleža, zato je odločitev zmotna. Ni res, da naj bi svojo izpoved na narokih spreminjal. Prihaja le do nepomembnih detajlov, saj je od škodnega dogodka do zaslišanja preteklo več let. Sodišče ni pravilno povzelo in ni razumelo pričanja tožnikovega osebnega zdravnika, ki je potrdil izpoved tožnika. Izpovedal je namreč, da mu je tožnik ob prvem pregledu povedal, da se je poškodoval na delu in da mu delodajalec ni hotel izročiti obrazca ER-8. A. A. in B. B. sta potrdila, da je tožnik padel na oljnem madežu. A. A. je še povedal, da je videl, kako je tožnik padel, in da mu je to privoščil, zato ne drži ugotovitev sodišča, da je priča svojo izjavo priredila potrebam postopka, da bi pomagala tožniku. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, četudi delno iz drugačnih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje.

7. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 9. 8. 2017 do 15. 7. 2019. Vtožuje plačilo razlike med že izplačanim nadomestilom plače (v višini, ki velja za primer poškodbe izven dela) in nadomestilom plače v višini 100 % osnove, ki bi mu pripadala v primeru poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z razlago, da se je tožnik s sporazumom z dne 5. 7. 2019 odpovedal vsem terjatvam, ki so zapadle do sklenitve sporazuma, tj. od avgusta 2017 do vključno maja 2019. Za junij in julij 2019 je na podlagi drugih izvedenih dokazov zaključilo, da ni dokazal, da se je poškodoval pri delu.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo zato, ker je upoštevalo sporazum z dne 5. 7. 2019, s katerim naj bi se stranki dogovorili, da nimata nobenih neporavnanih medsebojnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja, pri čemer ga je toženka vložila v spis šele na prvem naroku v ponovljenem postopku. Na podlagi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave (po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča) stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka na prvem naroku nove glavne obravnave navajala, da sta stranki sklenili sporazum, s katerim sta soglašali, da na dan podpisa sporazuma nimata nobenih neporavnanih medsebojnih obveznosti ali zahtevkov, nastalih na podlagi pogodbe ali v zvezi z njo, in v spis kot dokaz vložila prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom z dne 5. 7. 2019. Predložitev te listine je utemeljila z razlago, da sodišče obstoja terjatve še ni obravnavalo in v zvezi s tem ni izvajalo nobenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da razen izpovedi tožnika in listin, ki sta jih izdala osebni in imenovani zdravnik, na prvem naroku v prvem sojenju ni izvajalo drugih dokazov glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato toženka ni kriva za zamudo v zvezi s predložitvijo sporazuma in navedbami o njem.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sprejeto stališče sodišča prve stopnje napačno. Pogoj nekrivde iz citirane določbe 362. člena ZPP res zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker upravičeno ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. To, ali je tožnik upravičen do višjega nadomestila in s tem sam obstoj terjatve med pravdnima strankama, je sporno že od začetka postopka in ključno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni izpostavilo nobenih novih vprašanj v zvezi z obstojem terjatve, zaradi katerih bi bila toženka v ponovljenem sojenju upravičena do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Toženka bi zato morala že v prvotnem postopku predložiti sporazum in podati ustrezne trditve v zvezi z njim, in ni res, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

10. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na prepozno vloženo dokazno listino toženke. To pa ne vpliva na samo zakonitost izpodbijane odločitve v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka pravilna tudi, če se upoštevajo le dejstva, ki izhajajo iz preostalih izvedenih dokazov. Te je sodišče prve stopnje resda izvedlo v zvezi z odločitvijo o nadomestilu za junij in julij 2019, vendar je ključno, da vzrok tožnikove nezmožnosti za delo za celotno vtoževano obdobje izvira iz istega škodnega dogodka.

11. Med strankama je sporno, ali je tožnikova začasna nezmožnost za delo posledica poškodbe pri delu. Bistvo tožnikovih trditev je, da se je kot delavec toženke poškodoval med opravljanjem dela, ko mu je med pospravljanjem in zlaganjem palete spodrsnilo na oljnem madežu in si je poškodoval desno ramo. Ker mu toženka ni želela izročiti obrazca "poškodba pri delu - ER-8", je bil v potrdilu osebnega zdravnika in v odločbah imenovanega zdravnika ZZZS zabeležen napačen razlog začasne nezmožnosti za delo in zato izplačano nižje nadomestilo za čas bolniškega staleža. 12. Pod pogoji Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji) so v primeru poškodbe pri delu in tudi poškodbe izven dela zavarovanci (v tem primeru tožnik kot delavec) upravičeni do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ki jim gre na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije (29. člen). V primeru poškodbe pri delu znaša nadomestilo 100 % osnove, v primeru poškodbe izven dela pa je odmerni odstotek nižji (31. člen ZZVZZ). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba pri delu in da zato ni upravičen do višjega nadomestila za čas bolniškega staleža. 13. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo in ni razumelo pričanja tožnikovega osebnega zdravnika C. C. Sodišče prve stopnje se je v 27. točki obrazložitve sodbe v celoti opredelilo do izpovedi te priče. Pri tem je povzelo tudi njegovo izpoved, da mu je tožnik rekel, da se je poškodoval na delovnem mestu. Potrdil je, da je imel tožnik težave z desnim ramenom že leta 2013 in da je ortoped ugotovil degenerativne spremembe desnega ramena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo izpoved tožnikovega osebnega zdravnika, ki je imel dovolj strokovnega znanja in praktičnih izkušenj za podajo mnenja, da bi bila obravnavana poškodba tožnika lahko posledica degenerativnih sprememb. Če so zdravstvene težave delavca med delovnim časom posledica degenerativnih sprememb, ne gre za poškodbo pri delu (19. člen ZZVZZ v zvezi s 66. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji).

14. Pritožbena navedba, da tožnik izpovedi na narokih ni spreminjal in da naj bi bila razhajanja le glede nepomembnih detajlov, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazal nastanka poškodbe na način, kot ga je zatrjeval. Že sama neskladja med tem, kar trdi in izpoveduje tožnik, in med tem, kar je izpovedal A. A., ki naj bi tožnika pri padcu videl, zatrjevanega nastanka škodnega dogodka ne podpirajo. Tožnik je izpovedal, da je A. A. potem, ko je tožnik padel, prišel do njega in ga vprašal, kaj se mu je zgodilo. Drugačna je izpoved A. A., in sicer, da se je po padcu tožnika smejal, ker ga ni maral, in zato do njega ni pristopil. A. A. se je v okviru zaslišanja spomnil datuma padca, tj. 28. 7. 2017, vendar je hkrati izpovedal, da točnega datuma ne ve in da mu je ta datum povedal tožnik ob podpisu pisne izjave, s katero naj bi potrdil poškodbo pri delu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa v pisni izjavi A. A. niti ni navedenega točnega datuma, temveč je kot čas poškodbe naveden le julij 2017. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo tudi, da je B. B. svojo izpoved spreminjal. Sprva se ni spomnil dogodka, o katerem naj bi ga obvestil tožnik, in ni potrdil izpovedi tožnika, da naj bi skupaj dvigovala cevi in da naj bi mu svetoval obisk zdravnika. Ob soočenju z izpovedjo tožnika pa je B. B. izpoved tožnika potrdil. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ocenilo izpovedi obeh prič za neverodostojni.

15. Neskladje obstaja tudi med tožnikovimi trditvami in listinskimi dokazi, tj. dopisom z dne 1. 10. 2017, ki ga je tožnik naslovil na toženko. V njem je navedel, da se je poškodoval ne le pri dvigovanju palet, temveč je navedel tudi dvigovanje cevi, ni pa omenil oljnega madeža. 16. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite, prepričljive in ustrezno obrazložene dokazne ocene, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi se poškodoval pri delu. Ker je tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila za čas bolniškega staleža zato utemeljeno zavrnilo, s tem tožniku ni kršilo osebnostnih pravic, kakor to zmotno očita pritožba.

17. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).