Jedro

Če je pritožbena komisija delodajalca o tožnikovem ugovoru odločila po vsebini in ga zavrnila, ne pa zavrgla zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (delavec se je s pisno izjavo odpovedal pritožbi zoper sklep disciplinske komisije), se v sodnem postopku ne more več sklicevati na to, da se je tožnik pravici do ugovora odpovedal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi disciplinske komisije in pritožbene komisije tožene stranke z dne 8.3. in 25.4.1995, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 108.733,50 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1998 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da se je tožnik na disciplinski obravnavi odpovedal pravici do pritožbe. Za tem je prišlo do kršitev pravil postopka v korist delavca in sicer z napačno formuliranim pravnim poukom v sklepu disciplinske komisije, z napačnim obravnavanjem disciplinske zadeve pred drugostopenjskim organom in z neveljavnim pooblastilom tožnika sindikatu za vložitev ugovora. Ker je bil postopek kršen v korist delavca, je potrebno te kršitve obravnavati smiselno enako, kot če bi bil postopek kršen v njegovo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz zapisnika o javni obravnavi pred disciplinsko komisijo z dne 3.3.1995, se je tožnik že po razglašeni odločitvi v disciplinski zadevi in disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, ki se pogojno odloži za dobo 6 mesecev, odrekel oz.

odpovedal pravici do pritožbe, kar je potrdil tudi z lastnoročnim podpisom. Naknadno, dne 6.3.1995, je pooblastil sindikat, da se v njegovem imenu pritoži na sklep disciplinske komisije z dne 3.3.1995, ta sindikat pa se je v njegovem imenu res pritožil (oz. ugovarjal) dne 13.3.1995. Pritožbena komisija tožene stranke je ugovor očitno obravnavala po vsebini, saj je sklenila, da se ugovoru ne ugodi in sklep disciplinske komisije z dne 8.3.1995 potrdi. Iz navedenega izhaja tudi, da je ugovor zoper sklep disciplinske komisije dejansko podal tožnik in ne sindikat sam (v kar bi delavec le privolil), kot izhaja iz 49. čl. disciplinskega pravilnika tožene stranke. Po tem členu imajo pravico do ugovora predlagatelj, zagovornik, delavec in sindikat, če je delavec v to privolil. Pritožbeno sodišče obenem ugotavlja, da je določba tega člena tudi v nasprotju z določbo 1. odst. 65. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), iz katerega izhaja, da zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje lahko ugovarjata le delavec oz.

vložnik zahteve za začetek postopka.

Ne glede na navedeno pa vse te ugotovitve niso več relevantne, saj je pritožbena komisija tožene stranke o tožnikovem ugovoru odločala po vsebini in ga zavrnila, ne pa zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrgla. Torej je tožena stranka sama ugovor štela za dovoljen in o stvari odločala, zaradi česar se v sodnem postopku ne more več sklicevati na formalne pomanjkljivosti oz. napake glede formuliranega pravnega pouka, odpovedi tožnika do pritožbe in neveljavnega pooblastila sindikatu za vložitev pritožbe. Ker je drugostopenjski organ tožene stranke odločal o tožnikovem ugovoru po vsebini, je to šteti v korist delavca, zaradi česar tudi sodišče sedaj delavcu v njegovo škodo ni smelo odreči sodnega varstva.

Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene, sicer pa se pritožbeno sodišče (izven tega okvira, glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje) strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o nezakonitih odločbah disciplinske komisije in pritožbene komisije tožene stranke z dne 8.3. in 25.4.1995. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) je v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.