Jedro

Za tožbo na dodelitev primernega stanovanja imetniku pravice do uporabe stanovanja, je aktivno legitimiran lastnik stanovanja, ne glede na to, kdaj in v kakšnih okoliščinah je postal lastnik tega stanovanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu glavnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je prvotožena stranka M. dolžna V. P., priskrbeti drugo primerno stanovanje, ki bo primerno zanj, L. P. in B. P. ter da mora prvotožena stranka M. povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 36.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Hkrati je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin podrejeni tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljala proti drugotoženi stranki O. Proti navedeni sodbi sta se pritožili tožnica ter prvotožena stranka M. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP, sodbo izpodbija v njenem zavrnilnem delu in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ali pa jo naj podrejeno v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in razsojanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da vlaga pritožbo zgolj iz previdnosti, v kolikor bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zavezanec za priskrbo primernega stanovanja imetniku pravice do uporabe in ostalim uporabnikom navedenega stanovanja v smislu 155. čl. Stanovanjskega zakona, drugotožena stranka. Prvotožena stranka M. pa v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sporna ugotovitev sodišča, da je SO M. očitno pravna naslednica Mestnega Narodnoosvobodilnega odbora Okrožnega mesta ... SO (verjetno skupščina občine) ni pravna oseba. Sodišče ni navedlo, na podlagi katerih dejstev, dokazov, pravnih predpisov ali česar drugega ugotavlja, da je SO M. pravni naslednik zgoraj navedenega odbora. Zato je sodišče zmotno menilo, da odločitev o pristojnosti o prodaji in dodeljevanju stanovanj med mestom in občinami ni pomembno za ta spor. Dalje pritožba opozarja, da v tem primeru ne pride do uporabe 155. čl. Stanovanjskega zakona, ker je kupec stanovanja ob nakupu vedel, da je stanovanje zasedeno in zato verjetno plačal tudi nižjo ceno in s tem pristal na omejitev lastninske pravice, saj ni pridobil dejanske posesti. V. P. je potrebno obravnavati kot najemnika z vsemi njegovimi pravicami in obveznostmi. V primeru odpovedi najemne pogodbe pa je treba najemniku priskrbeti drugo primerno stanovanje. V odgovoru na pritožbo tožnica zavrača pritožbena izvajanja prvotožene stranke in predlaga, naj sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek modificirala, kar je prvotožena stranka očitno spregledala. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Tožnica v pritožbi ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja obeh strank ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbah pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki jih prvotožena stranka ponavlja sedaj v pritožbi. Predvsem je s popravnim sklepom z dne 28.9.1993 opr. št. VI P ..... sodbo popravilo v uvodu in izreku glede pisne napake pri navedbi prvotožene stranke, upoštevajoč modifikacijo tožbenega zahtevka tožeče stranke na naroku dne 22.6.1993. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana aktivna legitimacija tožeče stranke, saj je bilo sporno stanovanje dodeljeno V. P. z nakazilom Mestnega Narodnoosvobilnega odbora Okrožnega mesta ... št. 9-3214/45 z dne 25.9.1945, katerega pravna naslednica je prvotožena stranka. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je predmetno stanovanje kupil pok. tožničin oče 12.4.1957 od Z. P. ter da je tožnica sedaj zemljiškoknjižna lastnica tega stanovanja. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je za pravilno odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku irelevantna okoliščina, kdaj je tožnica postala lastnica stanovanja. Po določilu drugega odst. 155. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I) je namreč dolžan imetniku pravice do uporabe priskrbeti primerno stanovanje tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno poudarilo, da ni pomembno, ali je tožničin pok. oče ob nakupu spornega stanovanja vedel, da je to zasedeno in morda plačal zato zanj nižjo kupnino. Sodišče druge stopnje zato ne more pritrditi nasprotnim pritožbenim izvajanjem ter da v tem primeru ne pride do uporabe člena 155 Stanovanjskega zakona. Ob dejanskem stanju in nespornih odločilnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je odločilo pravilno, ko je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu glavnemu tožbenemu zahtevku. Zato je po mnenju sodišča druge stopnje odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Sicer pa pravdni stranki v pritožbah niti nista predlagali kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter v skladu z določilom člena 368 ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 154/1 in člena 166/1 ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli in ker po mnenju pritožbenega sodišča tožničin odgovor na pritožbo prvotožene stranke ni bil potreben, saj v njem tožnica navaja že znana dejstva in okoliščine. Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).