Jedro

Preostanek zahtevka je tožnik umaknil z vlogo z dne 16. 07. 2010, pri čemer ni pojasnil razloga za umik niti ni priglasil stroškov. Trditve v pritožbi, da sta toženca plačala svoj dolg šele po vložitvi predloga za izvršbo (pri čemer za to ne prilaga nobenega dokaza) in da je tožnik umaknil tožbo takoj po njunem plačilu terjatve, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto.

Ker nastane nagrada že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, kar je mogoče smiselno uporabiti na strani tožencev za prejem pooblastila za vložitev ugovora (oziroma odgovora na tožbo), je odvetnik torej upravičen do nagrade za postopek, ki se določi s koeficientom 1,3. Dejstvo, da je bila tožba umaknjena, pa v ZOdvT ne predstavlja podlage za znižanje nagrade.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 140087/2009 z dne 01. 10. 2009 razveljavi tudi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev in glede stroškov upnika, ter se predmetni postopek ustavi. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 750,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po izdaji sklepa o izvršbi opr. št. VL 140087/2009 z dne 01. 10. 2009, s katerim je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 140087/2009 z dne 01. 10. 2009 v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je upnik dne 27. 10. 2009 utesnil predlog za izvršbo za delna plačila s strani dolžnikov v višini 1.600,00 EUR, nato pa dne 16. 07. 2010 v celoti umaknil tožbo zoper oba dolžnika - toženca (list. št. 52), s čimer sta se toženca strinjala in priglasila stroške postopka (odgovor na dopis z dne 16. 08. 2010 na list. št. 54).

Pritožbena navedba, da tožnik tožencema ni dolžan povrniti stroškov postopka, ker je tožbo umaknil takoj po njunem plačilu dolga, je neutemeljena. Po 158. členu ZPP je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. V kolikor tožbe ne umakne iz razloga izpolnitve terjatve s strani toženca, razlog, zaradi katerega se odloči za umik, ni pomemben. V konkretnem primeru je tožnik delno umaknil tožbo (po navedbah tožnika utesnil predlog za izvršbo) že z vlogo z dne 27. 10. 2009, in sicer za znesek 1.600,00 EUR (900,00 EUR plačanih dne 20. 04. 2009, 400,00 EUR plačanih dne 08. 07. 2009 in 300,00 EUR plačanih dne 18. 09. 2009). Vsa tri delna plačila tožencev so bila izvršena pred vložitvijo predloga za izvršbo z dne 29. 09. 2009, kar pomeni, da ne gre za izjemo, da bi toženca delno plačala terjatev tožnika po vložitvi predloga za izvršbo in bi tožnik takoj po tem plačilu delno umaknil tožbo. Posledično zato velja pravilo, da stroške postopka krije tožnik.

Preostanek zahtevka je tožnik umaknil z vlogo z dne 16. 07. 2010, pri čemer ni pojasnil razloga za umik niti ni priglasil stroškov (list. št. 52). Čeprav v pritožbi sedaj zatrjuje, da sta toženca plačala svoj dolg šele po vložitvi predloga za izvršbo (pri čemer za to ne prilaga nobenega dokaza) in da je tožnik umaknil tožbo takoj po njunem plačilu terjatve, gre v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more oziroma ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožnika ob umiku tožbe je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo iz 158. člena ZPP o naložitvi plačila pravdnih stroškov tožniku, saj ni imelo nobenega razloga niti ne podlage za uporabo izjeme, za katero se zavzema pritožba.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo nagrado za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi, zaradi česar je posledično napačen tudi celoten izračun stroškov postopka. Po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67-2876/2008, ki je začel veljati 1. 1. 2009 in bil razveljavljen dne 9. 5. 2009, se pa še uporablja do uveljavitve Odvetniške tarife, ki jo bo sprejela Odvetniška zbornica, v nadaljevanju ZOdvT) se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ker je v konkretnem primeru sodišče na ugovor tožencev razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, to pomeni, da je sodišče prve stopnje za nagrado za ugovor (ki ustreza odgovoru na tožbo) pravilno štelo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT in ne nagrade za pravno sredstvo po tar. št. 3468 ZOdvT, ki se sicer uporablja v postopku izvršbe in zavarovanja in za katero se zavzema pritožba.