Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik v ponovljenem postopku ni dopolnil svojih navedb ne le glede vrste, ampak tudi višine dodatkov, ki jih je prejemal pred suspenzom oziroma prenehanjem delovnega razmerja, in kontinuitete (nadaljnjega) prejemanja teh dodatkov, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja. Delavec je v okviru reparacije praviloma upravičen do nadomestila plače v višini plače, kot mu je bila dejansko izplačevana pred nezakonitostjo, kar pomeni tudi, da lahko svoje prikrajšanje opredeli na drugačen način, glede na plačo primerljivega delavca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku obračunati odškodnino v višini 755,63 EUR bruto in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila (točka I izreka). V presežku, za obračun in plačilo odškodnine v višini 4.500,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila, za čas od junija 2017 do marca 2018 mesečno v višini 409,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila in v višini 194,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2018 do plačila, je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške, ki bodo odmerjeni z ločenim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2. Zoper odločitev v točkah II in III navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je podal navedbe, na podlagi katerih je njegov zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni obrazložilo, zakaj šteje, da je trditvena podlaga nezadostna. Po pozivu na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2022 je tožnik podal še dodatne navedbe, že v tožbi je predlagal dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke, ki bi na podlagi podatkov o plačah primerljivega delavca izračunal prikrajšanje tožnika na račun dodatkov k plači. Toženka sploh ni prerekala njegovih navedb, da bi, če ne bi bil v suspenzu in če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, prejemal dodatke za nočno delo, nedeljsko delo, izmensko delo in stalnost oziroma da bi bila njegova plača v višini, kot jo je prejel primerljiv delavec A. A. Tožnik je predložil štiri plačilne liste A. A. in predlagal, da preostale predloži toženka. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je podana kršitev iz 8. točke, zaradi neobrazloženosti sodbe kršitev iz 14. točke in zaradi nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj ni navedel višine posameznega dodatka, ki ga je prejel pred odpovedjo oziroma bolniškim staležem. Navaja, da pritožbeni razlogi niso podani. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Tožnik ni upravičen do dodatkov k plači, saj so ti vezani na opravljanje dela v posebnih pogojih. Tožnik v vtoževanem obdobju ni opravljal dela. Vtoževanih dodatkov ni uveljavljal v sporu o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je bilo že pravnomočno odločeno; toženka je pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 382/2016 izvršila. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V predhodnem sporu je bilo pravnomočno razsojeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2016 nezakonita; toženki je bilo med drugim naloženo, da tožniku za čas od 18. 11. 2016 do vrnitve na delo obračuna bruto nadomestilo plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi mu bila izplačana, če bi opravljal delo, plača davke in prispevke ter mu izplača mesečne neto zneske, zmanjšane za zneske prejetega nadomestila za brezposelnost (sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 382/2016 z dne 28. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 513/2017 z dne 23. 11. 2017). Prisojeno nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je bilo tožniku izplačano pri plači za januar 2018, in sicer v višini osnovne plače, dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost. 7. S pravnomočno odločitvijo o opisno opredeljenemu zahtevku za reparacijo ni bilo pravnomočno razsojeno o zahtevku, ki je predmet tega spora – zahtevku za plačilo odškodnine (reparacije) iz naslova prikrajšanja pri plači v mesečni bruto višini 409,16 EUR oziroma za april 2018 v bruto višini 194,84 EUR in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predhodna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo v tem delu zavrglo, je bila razveljavljena s (sodbo in) sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 249/2022 z dne 9. 6. 2022. 8. Kot utemeljeno poudarja tožnik v pritožbi, je v tožbi navedel vsa dejstva v zvezi z vtoževano odškodnino iz naslova prikrajšanja pri plači za čas suspenza in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 2. 7. 2016 do 13. 4. 2018, in sicer da bi, če ne bi bilo nezakonitosti, delo opravljal v takšnih pogojih, da bi bil upravičen do dodatkov za nočno delo, nedeljsko delo, izmensko delo in stalnost; prikrajšanje je izračunal glede na plačo primerljivega delavca na Policijski postaji B.; upošteval je njegovo plačo za mesece december 2016, januar 2017, april 2017 in november 2017 in na tej podlagi pripravil izračun; kot dokaz za svoje navedbe je predložil svoje plačilne liste, plačilne liste primerljivega delavca (za določene mesece), predlagal je izvedbo dokaza s sodnim izvedencem finančne stroke.

9. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku nove glavne obravnave neutemeljeno v okviru materialnega procesnega vodstva, ki ga ureja 285. člen ZPP, saj navedbe niso bile nepopolne, tožnika pozvalo na dopolnitev navedb v zvezi z zatrjevanim prikrajšanjem pri plači. Tožnik je dodatno navedel, da je pred bolniškim staležem pred odpovedjo delo opravljal v izmenah kot vsi policisti in da bi tudi v vtoževanem obdobju opravljal delo v takšnih pogojih; dopolnil je navedbo glede primerljivega delavca, in sicer je navedel, da gre za A. A. Za primer, če bi bilo sporno, da delavci policisti pri toženki delo opravljajo v izmenah, je predlagal zaslišanje priče C. C., takratnega komandirja Policijske postaje B., in svoje dodatno zaslišanje, predložil je plačilne liste za čas od januarja 2014 do decembra 2014, iz katerih je to razvidno. Navedel je še, da ne razpolaga s plačilnimi listami primerljivega delavca policista A. A. za celotno vtoževano obdobje, zaradi česar je predlagal, da jih predloži toženka.

10. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje sicer pravilno razlogovalo, da se z reparacijo delavcu prizna položaj, kot bi obstajal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, torej nadomestilo plače v višini plače, kot bi jo prejemal glede na normalni tek stvari. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbi VIII Ips 235/2014 z dne 27. 1. 2015 – upoštevani tudi dodatki, kot je dodatek za izmensko oziroma nočno delo, in VIII Ips 96/2018 z dne 22. 1. 2019). Pravilno se je opredelilo do navedb toženke, ki jih ponavlja v odgovoru na pritožbo, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da v spornem obdobju dela ni opravljal. 11. V obrazložitvi sodbe VIII Ips 235/2014 je revizijsko sodišče navedlo: _"Sodišče pravilno zaključuje, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmera ne bi prišlo. Praviloma torej do nadomestila v višini plače, kot je bila delavcu dejansko izplačevana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi oziroma pred podajo le-te. Le na tak način je delavcu krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca."_; v obrazložitvi sodbe VIII Ips 96/2018 pa še: _"To pomeni, da mu pripada nadomestilo tiste plače, kot bi jo prejel, če bi delal, kar vključuje tudi morebitna zvišanja plače, uskladitve, dodatna izplačila plač ipd. Zato se v takih in podobnih primerih ni mogoče vedno nasloniti na določbo sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa nadomestilo plače v višini povprečne mesečne plače delavca za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih; takšna višina nadomestila v nekaterih primerih namreč ne pokrije celotnega prikrajšanja."_ (V tej zadevi je šlo sicer za drugačna dejstva, povezana s prenehanjem delovnega razmerja direktorja.)

12. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču je sodišče prve stopnje nadalje zmotno štelo, da je tožnikova trditvena podlaga nezadostna, da tožnik v ponovljenem postopku ni dopolnil svojih navedb ne le glede vrste, ampak tudi višine dodatkov, ki jih je prejemal pred suspenzom oziroma prenehanjem delovnega razmerja, in kontinuitete (nadaljnjega) prejemanja teh dodatkov, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja. Kot izhaja iz povzetih stališč Vrhovnega sodišča RS je namreč delavec v okviru reparacije praviloma upravičen do nadomestila plače v višini plače, kot mu je bila dejansko izplačevana pred nezakonitostjo, kar pomeni tudi, da lahko svoje prikrajšanje opredeli na drugačen način. Na drugačen način, glede na plačo primerljivega delavca, ga je opredelil tožnik v tem sporu, pri čemer, kot utemeljeno navaja v pritožbi, toženka navedb o tem, da je A. A. primerljiv delavec in da bi tožnik opravljal delo v primerljivih pogojih, če ne bi bilo suspenza in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, niti ni konkretizirano prerekala.

13. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno tožnikove navedbe, ki jih je podal, potem ko ga je pozvalo na dopolnitev, upoštevaje drugi odstavek 362. člena ZPP označilo kot prepozne in s tem neupoštevne, saj prekluzija za navedbe, podane po pozivu sodišča, ne nastopi (izpolnjen pogoj nekrivde). Gre za navedbe glede bolniškega staleža pred prenehanjem delovnega razmerja, ki niti niso bistvene, če prikrajšanje ugotavljamo glede na plačo primerljivega delavca. Pri tem dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke ni nedopusten informativni dokaz. Kot je predlagal tožnik v tožbi, bi sodni izvedenec izračunal prikrajšanje pri plači, tako da bi upošteval predložene listine in podatke, ki bi jih predložila toženka; slednje je konkretiziral v ponovljenem postopku – gre za plačilne liste primerljivega delavca A. A., s katerim tožnik ne razpolaga. Pri izračunu prikrajšanja pri plači, kot ga je opredelil, med plačo, kot mu je bila izplačana, in plačo, kot jo je v spornem obdobju prejemal primerljivi delavec, gre tudi za dejstva izven spoznavne sfere tožnika – podatki o plači primerljivega delavca so dejstva, s katerimi kot delodajalec razpolaga toženka, pri čemer bi eventualno šele po tem sodni izvedenec lahko izračunal mesečno prikrajšanje pri plači tožnika.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem naj odškodninski (reparacijski) zahtevek tožnika iz naslova prikrajšanja pri plači za čas suspenza in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 2. 7. 2016 do 13. 4. 2018 (sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je do suspenza prišlo 12. 7. 2016, ne 2. 7. 2016) obravnava v okviru podanih navedb (po višini), tako da ugotavlja glede na primerljivega delavca do kakšne plače bi bil tožnik upravičen, če bi v spornem obdobju delo opravljal, če torej ne bi bilo suspenza in nezakonite odpovedi.

15. Pri odločitvi, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da bi, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, dejstva, povezana z višino reparacije, prvič ugotavljalo samo. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe v juniju 2020 ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za tožnika, ki ima prebivališče izven sodnega okrožja Ljubljana, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru tudi bolj ekonomična.

16. Pritožbeno sodišče kljub tovrstnemu predlogu v pritožbi ni odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj za to ni utemeljenih razlogov (niti jih ni navedel tožnik v pritožbi).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).